torek, 08. marec 2016

O kot OLIMPIJADA

Cerkveni in družbeni antislovar (16)

Ni bilo tako enostavno najti primerne snovi za črko –o, nazadnje sem se odločil za naslovno. Poleti bomo namreč spet lahko spremljali olimpijske igre, ki bodo v Riu de Janeiro v Braziliji. Naj takoj povem, da sem jih spremljal tudi sam, pa da jih tudi tokrat bom, vsaj do neke mere. Vesel bom, če kdo od slovenskih športnikov doseže kako odličje, a to ne sme biti izgovor, da ne bi izpostavili določenih zadev, ki se skrivajo za pogruntavščino modernih olimpijskih iger, kot jih označujejo. Že pred časom je o tem pisal Vittorio Messori, marsikdo, tudi v Cerkvi, pa je bil takrat jezen, pa tudi danes se bo kdo našel. Kdo drugi se jezi, ker se nekateri poslužujemo tudi t. i. “apologetike”, a naj tudi tem povem, da je to zato, da bi pokazali, kako zgodovina ni nekaj enoznačnega, temveč je kompleksna. 

Velikokrat lahko spremljamo fenomen, za katerega se lahko zahvalimo filozofu Gianbattistu Vicu iz Neaplja, imenuje pa se “heterogeneza ciljev”. Gre za to, da se v resničnosti željeni cilji obrnejo v svoje nasprotje, da torej na koncu dosežemo nasprotni učinek od želenega. Temu procesu niso ubežale niti olimpijske igre, ki so bile postavljene kot neka manifestacija ali celo bogoslužje nove religije, ki se je zgledovala pri antičnem čaščenju telesa in zunanjosti. Danes to službo opravlja religija športa. “Istočasno pa so ob ustanovitvi leta 1896 želeli doseči to, da bi slavili bratstvo med narodi, mir med državami, amaterstvo, zastonjskost kavalirskih dvobojev. Vse pa pod okriljem znanega mota, po katerem je 'pomembno sodelovati, ne pa zmagati'”. Lahko komu seveda ne bo všeč, a tu se je treba z Messorijem strinjati, ker so se nekateri krogi prav nič prikrito borili proti krščanski dediščini, zato je v tej smeri imela tudi obuditev olimpijskih iger omenjenega leta 1896 jasen, ne samo, ampak tudi, protikrščanski namen: “Namen je bil preskočiti petnajst stoletij krščanstva, ki so ga obsojali zapostavljanja, če ne celo zaničevanja, telesa in lepote”. Ustanovili so igre v Atenah, kar tudi ima svoje sporočilo, saj “so bile v Pavlovem času nasprotnik Jeruzalema par excellence”. 

Prvotni cilji, da bi slavili namreč bratstvo in mir med narodi, amaterstvo in kavalirskost, se je 'sfižil'. “Prizorišča iger so že več desetletij polja, obkrožena z jarki in bodečo žico, ob njih pa je cela kopica oboroženih mož, ki želi preprečiti tiste atentate in pokole, ki so igre večkrat krvavo zaznamovale. Znotraj tega bunkerja najdemo sektaški nacionalistični duh, po katerem je vsako sredstvo dobro za povečanje bere odličij, da bi tako posamezna zastava plapolala čim više”. Ni treba omenjati raznih bojkotov in utrjevanja režimskega prestiža z igrami. Pa tudi: “'Zastonjskost' se je prelevila v velik biznis in zlato žilo za vse, vključno s športniki, kar zagotavljajo razni sponzorji, vlade, medijske hiše”. Poveličevanje telesa pa je ob želji po zmagi privedlo do ekstremov, ki jih poznamo. Najbrž tudi ni treba spominjati, da za mednarodni olimpijski komite vojne ne obstajajo, saj so potekale trikrat manj, kot je uradno zapisano – tokrat naj bi bile 31. igre, a so v resnici 28., saj jih leta 1916, 1940 in 1944 ni bilo.

objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni komentarjev: