Cerkveni in družbeni antislovar (17)
Sociolog Gianfranco Morra zelo zanimivo postavlja vzporednico med kovinskimi dobami in sodobnostjo: “Zgodovina človeka se sklada z zgodovino kovin”. Mircea Eliade pa je pokazal tudi sakralno razsežnost kovin in tehnik obdelovanja le-teh. V antičnih civilizacijah so s kovinami označevali dobe sveta. Indijci so določili štiri yuga, obdobja – zlato, srebrno, bronasto in železno. Tudi Sveto pismo navaja, recimo pri preroku Danijelu, ki razlaga sanje kralja Nebukadnezarja, štiri takšna obdobja. Imamo čisto obdobje zlata, potem obdobje srebra, ko že pride do določene omadeževanosti kulture, potem pride še slabše obdobje brona, potem pa je popolni odpad, razpad in sprevrženost, ki ga predstavlja obdobje železa. Železo hitro prikliče v naše misli nasilje in vojno, rožljanje z orožjem.
Tako nekako prehaja ta svet in v 20. stoletju je spet bilo železno obdobje, šele pred razmeroma
kratkim časom pa so pravzaprav našli še premnoge druge kovine, ki jih najdemo med kemijskimi elementi, tako da nekje do 19. stoletja najdemo tistih sedmero kovinskih elementov, ki se, od najcenejšega kositra pa do najdragocenejšega zlata, skladajo tudi s sedmerimi poznanimi planeti. Potem pridejo kobalt, platina in nikel kot nove kovine, ki kažejo hkrati tudi na meščansko družbo, ki se je uveljavila in prinesla udobnejše bivanje. Industrijska revolucija se razkazuje tudi v kovinah, ne le v mogočnih konstrukcijah. 20. stoletje se seveda še vedno razkazuje s trdnostjo kovin, vendar pa nastopi po 2. svetovni vojni, zlasti pa v 60. letih, neka nova doba. Na vrsto namreč pride plastika kot material, ki ni kovina, a lahko zamenja vse kovine.
Ni treba v središče zemlje, da bi jo našli, temveč je ta sad razumskih izračunov in laboratorijskih poskusov. Alkimija razsvetljenstva je hotela iz razpoložljivih kovin dobiti zlato, in sicer prek znanstvenih in religioznih praks. O tem je pisal še pred Heglom Jacob Böhme kot o duhovni zadevi: “V spreminjanju se mineralni duh osvobodi substance in postane viden”. Sodobni alkimisti se raje imenujejo kemiki, saj so se osvobodili religije. Gre za čiste “znanstvenike” ali, kot se še raje imenujejo, “strokovnjake”, ki so iznašli tisoče in tisoče kombinacij, kako narediti drugače tiste reči, ki so bile prej kovinske. Plastika zagotovo ni kovina, temveč je polistiren, polivinil, polietilen... Je torej “poli”, torej mnogo, kar pomeni, da je vse in hkrati nič. Ne gre ne za idejo ne za substanco, temveč za začetni kaos, brezoblično pasto, iz katere se da narediti kakršnokoli obliko. Gre za pomanjkanje oblike, ki pa lahko prevzame katerokoli obliko – lahko je krožnik, kozarec, krtača, škatla, postelja, čevelj, avtomobilski del ali celo del človeškega telesa.
Bog kot stvarnik ni več potreben, ker se proizvajalec, v končni fazi človek sam, počuti kot demiurg, stvarnik. Tega novega stvarnika ne pogojuje kakovost izdelave več kot toliko, niti raznolikost ne, ko je nekoč bilo treba nekatere reči napraviti iz kovine, druge pa recimo iz lesa. Ni potrebna nobena umetelnost ali umetnost, saj plastika oboje izključuje, zato ni več ne prave umetnosti ne obrti. Obliko ji narekujejo znanstvene raziskave, zlasti pa trg. V sebi nima torej ne oblike niti mehkobe kositra ali trdote železa. Nima osebnosti, temveč se popolnoma preliva. Njen smisel je uporabnost, zato je tudi začasna. Vendar pa v veliki meri ni biorazgradljiva, zato se bodo tudi čez nekaj tisoč let našle njene sledi na svetu, da bodo raziskovali še eno človeško dobo – dobo plastike. Plastika namreč ni le iznajdena snov-nesnov, temveč natančno označuje tudi vrednote našega časa, kjer ne sme biti jasnih meja in oblik, temveč stalna sprememba, ki nima neke vrednosti zato, ker bi prinašala nekaj novega, temveč je spreminjanje vredno samo po sebi, ker je postajanje, izpraznjeno bistva in biti.
Naš čas je čas destrukturiranja, če ne celo destrukcije, in ne more priznavati trajnih vrednosti, temveč le stalno prehajanje, neki večni “trans”. Plastični človek nima več bistvenih gotovosti, ki bi ga vodile naprej, ko se znajde v dvomih. V njem prevladuje “šibka misel”, ki bi ji lahko rekli tudi “plastična misel”. Znanost sama ni več potrebna zato, kot je mislil Aristotel, da bi nekaj dokazala kot resnično, temveč samo, da je vse, kot uči Popper, prej ali slej priznano kot lažno, torej nič več uporabno, prav kakor je sama plastika, ki jo uporabimo in zavržemo brez nobene težave. Naša doba je tako videla konec vsake diskriminacije, pa naj je šlo za ideološko, moralno ali družbeno. Pa tudi – nekoč so bili določeni materiali dosegljivi le redkim, plastika pa je univerzalna in ekumenska, zagotavlja enake možnosti in torej zagotavlja demokracijo v masovni družbi. Konec koncev gre za plastično maso, ki spominja na latinsko besedo “Massa” in grško “maza”, ki je pomenila brezoblično maso testa za kruh, brezoblično, kot je plastika. Masa in plastika sta eno in isto.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar