R kot RAZSVETLJENSTVO

Cerkveni in družbeni antislovar (18)

Velja se zaustaviti ob zgoraj navedeni temi, saj ta miselna smer še kako vpliva tudi na današnje življenje, razmišljanje, odločanje in še kaj, tudi v sami Cerkvi, čeprav zagotovo ni samo ta miselni tok tisti, ki vpliva. Zagotovo bi se morali zaustaviti še pri mnogih drugih miselnih tokovih, kot so recimo, nominalizem, humanizem, renesansa in podobni, a bo najbrž za to še priložnost, prostor je pa vsakokrat omejen. 

Razsvetljenstvo se je zelo diskretno in postopoma prikradlo zlasti po kulturni poti v evropsko in zahodno družbo, začenši z 18. stoletjem, njegovo delovanje pa je bilo zelo močno vse tja do začetka druge polovice 20. stoletja, ko je to gibanje stopilo v krizo, vendar ima še vedno določen vpliv, četudi smo že kar krepko zakorakali v 21. stoletje po Kristusu. Razsvetljenstvo je gibanje, ki na temelju razuma samega, kot temeljnega in pravzaprav edinega vira človeškega mišljenja in življenja, želi pripeljati do nekega novega spoznanja. 

Zato so razsvetljenci seveda zbirali vse tisto, kar so dobrega spoznali pred njimi, a so to počeli le na podlagi svojih kriterijev in prepričanj. Tesno je zato z razsvetljenskim gibanjem povezano tudi enciklopedično, saj so znanje zbirali v enciklopedije. Kaj najdemo notri? Vse tisto, kar se da razločiti čisto razumsko, kar pa ne spada k “eksaktni znanosti”, ne le, da ne spada v enciklopedije, temveč se razsvetljencem in enciklopedistom s tem sploh ne zdi vredno ukvarjati. Še več, te zadeve naj bi človeku kot takemu škodile. Na tako omejeno razumljenem razumu se je skušalo tudi oblikovati družbo. 

Posledice takšnega gledanja pri organiziranju družbenega življenja smo lahko videli na lastne oči; čeprav nekoliko spremenjeno, pa se tovrstni poskusi dogajajo še dandanes, ker se seveda iz preteklih spodletelih poskusov nismo kaj prida naučili. Pa poglejmo malo, kako so si zadeve predstavljali, da vidimo, kako ni kaj dosti drugače niti danes. Kultura se mora izkazati in se konkretizirati v nekem družbenem projektu. Povedano drugače – glede na to, da je človeštvo kot celota skupek posameznikov (posameznik oz. individuum je stopil na mesto osebe), vsak od teh pa se ima za gospodarja vsega univerzuma (čemur kristjani pravimo stvarstvo), se mora uresničiti edini zares človeški in človečni družbeni projekt. Priti mora do takšnega tipa družbe, kjer temeljne pravice posameznika ne bodo ovirane ali kratene, temveč bodo uresničene. To je tudi edini zares znanstveni projekt, poleg tega, da je edini zares “human”, kot se rado reče. 

Ker nimamo več oseb, temveč posameznike, so se danes zadeve zelo razširile v imenu neke znanosti in znanstvenosti, tako da se veliko ne le govori, temveč tudi dela v smeri pravic živali, pa tudi okolja, ko imamo raznorazna ekologistična gibanja. Vsekakor je prišlo do spremembe v religioznem, torej verskem, pojmovanju, saj je človeštvo od začetka razsvetljenstva naprej naravnano zlasti v horizontalnem smislu. Imamo tako človeško kraljestvo, ne več Božjega, za katerega si moramo prizadevati, kot rečeno, pa je to pripeljalo tudi do tega, da je to človeško kraljestvo prepustilo mesto živalskemu kraljestvu (če pustimo tu ob strani odlične čokoladice s sličicami živali), pa tudi kraljestvu narave oz. Narave. Družbo morajo podpirati zgolj znanstveni kriteriji, urejati pa jo zato mora politika kot eksaktna znanost. Na mesto vere je tako že kdaj stopil omenjeni človeški in družbeni projekt. Ker pa je duh ušel iz steklenice in se ga ne da več nadzorovati, je danes bolj pomemben živalski in okoljski projekt, kar je že davno spoznala tudi politika, človek je velikokrat kar v napoto, osebe pa tako ali tako ni, če imamo le posameznike. Zato nimamo niti prave družbe, kaj šele, da bi imeli skupnost – skupnosti ni več, kot smo že večkrat opozorili, a je lepše takšnih opozoril ne slišati. Čeprav smo tako le nametali nekaj smernic, jih je vseeno dovolj, da se vsaj malo zamislimo.

Objavljeno v tedniku Novi glas.