nedelja, 24. april 2016

Koraki do prave ljubezni

Danes spoznavamo, kakšna naj bi bila mera naše ljubezni. Zgled, ki nam je dan, je zelo velik, pravzaprav največji možen. Ne gre le za to, da bi samo nekoga marali, imeli radi, pač tako, kot lahko ima rad kak dober človek temveč tako, kakor nas je ljubil in nas še ljubil Jezus sam. Na enak način nas je namreč že od vedno ljubil in nas še ljubi tudi nebeški Oče. Takoj tako razumemo, da ne bomo nikdar dosegli enake mere ljubezni, ki jo premoreta Jezus in njegov ter naš Oče. Toda, zakaj potem zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil?« Ni morda zadeva pretrda, saj gre za popolno ljubezen?

Videli bomo, da za nekatere ni šlo za pretrdo besedo, kar pa zadeva nas, ki smo bolj šibki, bi lahko bil
odgovor ta, da Jezus postavlja tako nedosegljiv zgled za nas zato, da bi razumeli, kako lahko in moramo postajati čedalje boljši, popolnejši, kako moramo neprestano rasti v ljubezni. Mož in žena, prijatelja iz Tolmina, sta si ob poroki izbrala lepo geslo: »Ljubim te bolj kot včeraj in manj kot jutri.« Gre torej za to, da korak po korak napredujemo, da bi bili čim boljši. Najbrž ni težko razumeti, da je to uresničljivo na vseh področjih, vendar pa vseeno: »Največja od teh pa je ljubezen« (1 Kor 13,13), zato se je treba zanjo še posebej truditi. V nobenem trenutku življenja tako ne bomo mogli reči, da ljubimo že dovolj, ker se da in je mogoče in se je treba potruditi, da bi še bolj. Saj pravimo, da se nikdar v življenju ne nehamo učiti, mar ne?

Kako bi zgledalo to praktično? Imamo dela ljubezni. Ta teden bom manj jamral in se pritoževal. Vsak dan bom skušal narediti vsaj nekaj malega, da bom nekomu pomagal. Lahko zložim posodo v stroj. Lahko kaj lepega komu od najbližjih rečem, kot recimo: »Rad/a te imam!« … Skratka, v nečem se lahko izboljšam. Pomembno je, da se odločimo, nekako načrtujemo, čeprav le v mislih, potem pa tudi izvedemo. Vsak tak napredek je že rast v ljubezni do bližnjega. Na podoben način se lahko potrudimo v majhnih korakih povečevanja ljubezni do našega Gospoda.

Zakaj pa se ne bi potrudili? Jezus nas lje vendar ljubil tako močno, da je za nas trpel in umrl na križu. Oče je dal svojega edinega Sina »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«. Gre torej za največjo možno žrtev. Poleg tega pa nam je Jezus na križu izročil še nekoga – svojo lastno mater, da je postala naša mati. Ni mogel pokazati in izkazati večje ljubezni, saj je dal svoje življenje in svojo ljubezen, do zadnje kaplje krvi, za nas.

To je Božja šola za nas, kako je treba ljubiti. Tak močan ideal ljubezni močno potrebujemo, da ne bi namesto tega Božjega ideala postavljali naših človeških, pa ne le, kar zadeva ljubezen. Tu vidimo, kako je največji dokaz resnične ljubezni žrtev. Potrebna je žrtev, požrtvovalnost, boj. Glede tega je lepo izjavil Chesterton: »Ljubiti nekaj, ne da bi hrepeneli po tem, da bi se borili, da bi to dobili, ni ljubezen, temveč pohota.« Zato danes tako zlahka stvari zamenjujemo. Kdo res ljubi, se je pripravljen žrtvovati vse do te mere, da da svoje življenje. Starši so to pripravljeni storiti za svojega otroka, če bi bilo potrebno in če so zares starši. Mnogi svetniki so se žrtvovali do te mere. sv. Maksimilijan Kolbe je dal življenje, da je ostal živ družinski oče, pa tistega moža sploh ni poznal. Sv. Ivana Beretta Molla se je odpovedala svojemu življenju, da bi živela hčerka, ko ni hotela zdraviti raka. Tovrstnih pričevanj je mnogo. Tudi pri teh svetih pričevalcih pa se je vse začelo pri majhnih stvareh, da so lahko storili nekaj velikega, nazadnje pa bili celo proglašeni za svetnike.

Če se ne trudimo hoditi v smeri ljubezni, hranimo svoj lastni egoizem, ki je pravo nasprotje ljubezni. Gre za iskanje svojega lastnega ugodja, za neke svoje računice, da bi jaz sam prišel bolje skozi. Žal se dogaja, da ljudje delamo to tudi tam, kjer nikdar ne bi smeli gledati le nase, to pa je predvsem doma. Tam smo velikokrat in prevečkrat egoistični in preračunljivi. Če ljubim, ne morem iskati samo, da meni nekaj ugaja, mi paše. Ni le stvar ugodja, »feelinga« in še česa. Kaj lahko zato danes in v tem tednu ter vsak dan naredim, da pa ne bi bilo tako? Naredimo korak naprej, da se spreobrnemo od egoizma k ljubezni. Korak za korakom nam lahko uspe.

1 komentar:

Alenka pravi ...

Rebno prebiram vaš blog. :)
Hvala za vsak zapis posebej, hvala, ker preko zapisanega usmerjate "pogled" v edino pravo smer, opogumljate, opominjate....
Vse dobro :)