Cerkveni in družbeni antislovar (19)
Morda bo že držalo, da veliko bralcev sploh še ni slišalo za v naslovu omenjeno besedo, tudi zato, ker je vprašanje, če poznamo ali če poznamo dovolj tisti nauk Cerkve, ki se je še posebej razvil od papeža Leona XIII. naprej, to pa je seveda DRUŽBENI NAUK CERKVE, ki ga bomo od tu naprej omenjali kot DNC. Zlasti je v tej smeri pomembna okrožnica Rerum novarum, izdana leta 1891. Ne poznamo tega DNC tudi zato, ker so v preteklosti mnogi tisti, ki so bili družbeno dejavni, mislili, da se navdihujejo pri krščanstvu, pa so se v resnici prevečkrat navdihovali pri določenih ideologijah, pa čeprav v dobri veri.
Pa poglejmo nekaj osnovnih načel DNC, ki držijo tudi sicer za cerkvene dejavnosti, čemur se zlasti zadnjih nekaj desetletij rado reče tudi »pastorala«. Za vsak katoliški družbeni projekt naj bi kot prvo držal zanimiv paradoks, da mora biti čim manj »projekt«, kakršnih je bilo že veliko v zgodovini in jih imamo še. Takšni projekti so bili denimo v Albaniji, Kambodži, na Kitajskem (kjer je še vedno neki družbeni projekt, ki pa je sedaj nekoliko drugačen, a nič manj krut), poznamo pa tudi zanimive projekte določenih socialdemokracij, kot so recimo skandinavske. Kristjan se mora namreč jasno zavedati, da bolj kot iznajti s svojo glavo neke nove reči, mora najti tisti načrt, ki ga je Stvarnik položil v globino ljudi in stvari, začeti pa moramo vsak pri sebi. Tudi politična znanost tako postane nekaj povsem drugega, ker je razmišljanje o skrivnosti življenja in tisto, kar smo se tudi v preteklosti in iz nje naučili. Ne gre tako za neki izdelani načrt, ki se mu moramo vsi prilagoditi, temveč za to, da se prilagodimo »naravi«, kar pomeni tistemu načrtu, ki ga je Stvarnik položil v svoje Stvarstvo, torej tudi v nas, najlepši povzetek pa je v deseterih zapovedih. Ne gre pa seveda za neko klerikalno družbo, temveč mora biti samo jasno to, da so stvari, ki jih je treba spoštovati in se jih držati, ker so za nas bistvene in življenjsko, eksistencialno pomembne, da ne bi ogrozili lastnega obstoja, sicer pa je treba dati »cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«.
Tu so potem tri načela DNC – SOLIDARNOST, SKUPNO DOBRO in SUBSIDIARNOST. Solidarnost pomeni, da »noben človek ni otok«, torej je družbeno bitje in je zato odgovoren za bližnjega in je, če vzamemo Sveto pismo, »varuh svojega brata«, kot nas je lepo spomnil tudi sv. Janez Pavel II. Ni in ne sme biti vseeno, kaj se dogaja drugemu človeku. DNC gre tako proti individualizmu in kolektivizmu, kakor tudi drugim podobnim načelom.
Drugo je načelo skupnega dobrega, kjer tisto, kar je dobro za večino oz. je v »skupnem interesu«, prevlada nad tistim, kar je dobro le za posameznika ali le določeno majhno skupino ljudi, le da je treba vselej upoštevati in ohranjati dostojanstvo in svobodo posamezne osebe.
Najmanj pa verjetno poznamo prav v naslovu omenjeno načelo subsidiarnosti oz. nadomestnosti. Gre pravzaprav za »urejevalno načelo«, ki se ga tudi veliko premalo udejanja, ne le, da ga ne poznamo. Teoretično ga je v okrožnici Quadragesimo anno najbolj določil papež Pij XI., pravi pa, da je treba pustiti in dopustiti, da se naredi na nižji ravni vse tisto, kar je mogoče, ne pa da se dela na višji ravni tudi tisto, kar bi se lahko na nižji. Tu gre za individualne sposobnosti, kakor tudi za sposobnosti neke skupine. Gre tudi za to, se daje dovolj svobode in odgovornosti vsem, ne pa da se vse imponira z vrha ali skuša vse narediti sami, ker »ni nikogar, ki bi to napravil«. Papež Pij XI. Pravi, da je početje, ki gre v nasprotju z načelom subsidiarnosti, celo »nezakonito«. Posameznik in skupina mora po tem načelu napraviti vse, kar je v njegovih in njenih močeh za to, da bo cel organizem prav in dobro deloval, da bo nekaj v skupno dobro vseh. Vsak ima svojo nalogo in odgovornost znotraj skupnosti. Vsem je na očeh, kako je, kadar se tega načela ne upošteva.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar