Z kot ZLODEJ 1

Cerkveni in družbeni antislovar (29a)

To nadnaravno bitje, poglavarja padlih angelov, po starem imenujemo, kakor je v naslovu, sicer pa večinoma hudič. Danes je javnost naravnost škandalizirana ob vseh okrutnih zadevah, ki jih prebira v črni kroniki, kakor tudi glede raznih temačnih ritualov, a je tudi večinoma prepričana, da v tehnološko tako razvitem svetu nima več smisla govoriti o hudiču. Temu ni tako.

To figuro najdemo v vseh religijah, v nekaterih je kar nekakšen bog Zla, v stalnem boju z bogom

Dobrega. Razsvetljenska miselnost seveda narekuje, da zlodeja ni oz. se ga da znebiti, ta miselnost pa je še kako prodrla v glavo zahodnega človeka. Vsekakor pride brez hudiča v krizo tudi navzočnost Boga. Krščanski miselci in teologi so vselej trdili, kako je zanikati hudiča hudičevo, če se poslužimo besedne igre, saj je zlodejeva največja premetenost ravno v tem, da se skrije pod podobo nekega normalnega bitja in nam da misliti, da sploh ne obstaja. V molitvi, ki nas jo je naučil sam Gospod Jezus, pa molimo ne le, da bi bili rešeni hudega, temveč tudi tistega, ki je vir vsega zla, povzročevalec, činitelj, zato pa so ga stari tudi lepo imenovali zlodej, torej tisti, iz katerega izhaja vsako zlo.

Hudič je v “vernih” časih bil strah in trepet ljudi, v dobi romantike pa je za kar nekaj avtorjev postal le neki literarni lik ali model. Ena od dimezij romantike je bil tudi satanizem, ki ga zasledimo zlasti pri Byronu, Shelleyju, Leopardiju in Baudelairu, potem pa tudi še, recimo, pri Thomasu Mannu, a to je bil neke vrste elitizem, elita, ki se ga je posluževala, pa se ni branila posluževati se tistih prav hudičevih pripomočkov, kar so droge. Ravno romantična generacija se je prva močno posluževala drog. Konec koncev je vloga Skušnjavca ravno tako pomembna, kot je vloga Odrešenika, zato pa je Jezus Kristus za apostola Janeza in Pavla tudi veliki Eksorcist - pred kom pa bi nas sicer rešil in od koga odrešil? Če imamo namreč Osebo, je treba imeti tudi Protiosebo, Neosebo, tistega, v čemer je zlo v polnosti, če je v Bogu dobro v polnosti. Vsekakor pa se je razcvet satanizma zgodil v 20. stoletju, saj gre z roko v roki z razcvetom vsesplošnega nihilizma, zlasti nihilizma vrednot. Zlodej je namreč največji nihilist, je torej Nihilist par excellence. Mefisto v Goethejevem Faustu namreč pravi, da je tisti, ki vedno pravi “ne”.

Zato je že od nekdaj hudič tisti, ki ločuje, ki razkraja, ki razceplja in razdrobi na prafaktorje, saj je Diabolos, iz grškega dia-ballo, ki pomeni razdelim, razkropim, razcepim. Je nasprotje simbola, v grščini syn-ballo, ki združuje, tudi v eno vero. Kot pravi Nietzsche, je Zlodej “odsotnost Boga”, ker pa smo poleti, bi lahko rekli tudi, da je, če se ozremo na izvirne besede, “Bog na dopustu” oz. “Bog, ki si je vzel dopust”. Tega pa ne smemo vzeti le kot besedno igro, ker je pravzaprav resno opozorilo, kako je za človeka nadvse nevarno, zlasti če se izreka za vernega, da pošlje Boga na dopust, da mu da prosto. Za marsikaterega človeka, ki se sicer ima za kristjana, pravzaprav velja, da je napravil ravno to, zato pa je postal to, kar je značilno po mnenju teologov za mnoge, da so namreč “praktični ateisti”. To pomeni, da živijo tako, kot bi Bog ne obstajal, govorimo seveda o praktičnem življenju in izpovedovanju idej ter prepričanj.

Ni torej čudno, da je prišlo v naši dobi do neke oživitve satanizma, četudi človeštvo tako močno veruje v neke “reči”, vendar so to zlasti znanost, tehnika, razum in filantropija. Lahko bi seveda našteli še kaj. Vsekakor pa prisiljeno mišljenje, da nekaj ali nekdo ne obstaja, še ne pomeni, da je to res tako. Tisti znani rek pa pravi, da, če nekaj pahneš iz hiše skozi vrata, se vrne skozi okno. Vsekakor smo v dobi, ki ni več moderna, temveč postmoderna oz. tekoča moderna (Bauman), Zlodeju pustili odprto več kot le eno okno. O tem bomo razmišljali naprej prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas