torek, 02. avgust 2016

Z kot ZLODEJ 2

Cerkveni in družbeni antislovar (29b)

Kako torej razložiti to oživitev satanizma v naši dobi, ko se tako naslanjamo na znanost, tehniko, razum in človekoljubje, kar smo omenili zadnjič? Mnogi znanstveniki menijo, da je to eden od odgovorov na preveliko racionalizacijo našega bivanja – če smo pošteni, potem moramo v isti sapi dejati, da je prišlo hkrati tudi do racionalizacije naše vere. Ni namreč naključje, da se je satanizem najbolj razširil ravno tam, kjer so se presekale vezi s tradicionalnim verovanjem, zato pa je fenomen razširjen še zlasti v severnejših in mestnih predelih, oziroma še natančneje, na področju velikih metropol t. i. “razvitega sveta”. 

Dejstvo, ki ga morda kar prevečkrat spregledamo, je, da človek ne more brez nadnaravne oz. duhovne dimenzije življenja, vendar mu tega zbanalizirana religiozna ponudba zahodnega sveta, kjer je treba poslušati sociološke, antropocentrične, preveč tostranske pridige in kjer se je treba udeleževati hladnih in stehniziranih obredij, ne more dati ali zagotoviti. Človekova notranjost se, velikokrat nezavedno, upre zbanaliziranosti in zvodenelosti, težava pa nastane, ker človek ne išče več Boga Cerkve, temveč v resnici išče prav Zlodeja v tistem, kar je skrito in prepovedano, pa čeprav se le-ta skriva pod še takšno preobleko duhovnega in še kakšnega. Če namreč človek namesto vere in duhovnosti dobi le še tisto, kar dobi tudi drugod, pri recimo drugih nevladnih organizacijah, potem se mu res zdi nesmiselno, da bi še zahajal v domačo cerkev. Vera, o tem smo nekaj povedali pri prejšnji temi, je vedno nekaj izrednega, nepričakovanega, čudežnega, presežnega, ne pa zbirokratizirano in človekoljubno ljudski zbor, kjer je bolj kot duhovno poglabljanje važno “mi se ‘mamo radi” in čehljanje ušes, ker “smo že dobri takšni, kakršni pač smo”. 

Nekoč je Cerkev hudiča obvladovala in ga, seveda včasih tudi s pretiravanjem in preveliko okrutnostjo, tudi premagovala. Z izjemo nekaterih eksorcistov pa danes o njem niti več ne govorimo in pridigamo, kot ne pridigamo več o peklu in o tem, da obstaja tudi negativna stran večnosti, ki je pogubljenje, saj to pomeni večno trpljenje. To je naravnost zanimivo, če vemo, da o tem govori tudi Sveto pismo in naš Gospod Jezus sam. Kako je z zlom danes? Nima več nadnaravnega izvora, temveč je izvor zla družbeni ali socialni. Boj zato ni več med Bogom in Satanom, temveč med revnimi in bogatimi. Celo za nemalo duhovnikov hudiča poosebljajo prej Amerika, globalizacija, nestrpnost in še kaj. Zato so se pa vsi tako čudili, ko so v zadnjih desetletjih papeži govorili o hudiču, od bl. Pavla VI. in sv. Janeza Pavla II., pa do seveda papeža Frančiška, ko so bili sami katoliki presenečeni, njegove tovrstne besede pa so bile hitro potisnjene na stran. Pravzaprav je bilo že pri prejšnjih dveh papežih tako, da smo njunim sredinim besedam sledili šele kasneje, v primeru poljskega papeža šele po njegovi smrti. Če se je pa Zlodeja Cerkev znebila oziroma ga ignorira, kar pa še ne pomeni, da ne obstaja, se ga je polastila industrija, v najširšem smislu, torej tudi medijska oz. “infotainment”. 

O tem, da je bil satanizem že zelo zgodaj v umetnosti, smo že govorili, še posebej se je zadeva razpasla v 20. stoletju, a to ni bilo dostopno širšim množicam. Zato pa je ponudila in še ponuja t. i. “kulturna” industrija marsikaj v tej smeri – v glasbi, v športu, v stripih, romanih, filmih … Bolj ko se torej družba in religije racionalizirajo, bolj se poveča žeja po nadnaravnem, vendar se ljudje, glede na to, da ne najdejo več Gospoda, zadovoljijo z njegovo parodijo, saj je Zlodej prav to, saj je “Simia Dei”, “Opica Boga” oz. njegovo popačenje. Seveda se ob tem rojevajo tudi nove ločine in cerkve, ki pa so satanove.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: