sobota, 03. december 2016

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (29a) 

Pri pouku slovenskega jezika smo najbrž vsi slišali za spopad iz naslova, ko sta se dve literarno-kulturni struji spopadli za abecedo, ki naj bi jo uporabljali, šlo je torej za jezikovni spopad, ki ga pa poznamo tudi danes. Vendar pa je v tistem spopadu iz 19. stoletja dejansko vsem šlo za to, da bi delali za skupno dobro, ne pa proti, da bi delali za jezik, ne pa proti njemu, zatorej niso skušali ustvariti nekakšen protijezik, kakršnega skušajo ustvariti danes, ta novodobna “črkarska pravda” pa je tudi precej bolj pritlehna, kakor so pritlehne postale že mnoge tiste vojne, ki se ne bojujejo s pomočjo kovinskega orožja, ne moremo pa po drugi strani dejati, da orožje bojevanja ni manj materialno samo zato, ker je besedno oz. črkarsko, če ostanemo zvesti naslovu. 

Vsekakor drži za vse ideologije, da morajo predložiti neko svoje besedišče, da bi tako vsilile svojo
“vero”, svoj “credo”. Kdor ima v lasti besede, ta lahko oblikuje miselnost. Napravili bomo majhno potovanje po tehnikah, ki jih za to uporabljamo, za kar nam najbrž en sam zapis ne bo zadostoval. Za začetek naj rečemo, kako mora obstajati, da je vse na svojem mestu, močna povezava med resničnostjo in jezikom, saj ima jezik nalogo, da izraža in sporoča svet, da ga torej razodeva. Besede, zato pa tudi črke, so potrebne, da označujejo resničnost, zato pa so tudi orodje resnice. Stvari je treba imenovati z njihovim imenom, reči bobu bob, kot pravi rek. V začetku je Bog stvari najprej ustvaril, jih postavil v bivanje, nato pa dal človeku nalogo, da jih poimenuje: “Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek. Tako je človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju” (1 Mz 2,19-20a). 

Zatorej je Bog dal človeku, kot vidimo, tudi jezikovno svobodno voljo, poleg le-te na vseh področjih bivanja, kar se vselej izkaže kot dvorezen meč. Vsakokrat, ko človek zablodi, namreč nastane določena ideologija, ideologije vseh časov pa nočejo priznati resničnosti, takšne, kakršna pač je in se tudi kaže, temveč želijo ustvariti (pomenljiva beseda!) svojo lastno resničnost - resničnost tako ni več tisto, kar je, temveč tisto, kar želim, da je. V materinem trebuhu tako ni več otrok, po naravi moškega ne privlačijo ženske, temveč je v materinem trebuhu skupek celic, po naravi pa moškega ne privlačijo le ženske, temveč ga privlači, da bomo čim širši, marsikdo in marsikaj, pa tudi številčno ni treba omejevati. Temu lahko brez težav rečemo racionalizem, saj gre za to, da se v glavi ali v več glavah rodi neka resničnost, ki pravzaprav obstaja samo tam, kdor je pa zadevo iznašel, jo želi ne le zamenjati, temveč vsiliti, namesto prave in edine resničnosti. 

Da bi napravili novo resničnost, je treba po eni strani porušiti staro, zatem pa zamenjati tudi izraze stare resničnosti, tudi zato, da bi preprečili druge možne vrste miselnosti od nove resničnosti. Najbrž ni treba posebej poudarjati, ker smo lahko ugotovili že sami, da tu Stvarnik ni potreben, saj je na njegovo mesto stopil človek oz. skupina ljudi, ki so po navadi bolj ljudje od ostalih, podložnikov, kot nam lepo pričuje, recimo, Orwellova 'Živalska farma'. Namesto stare, teocentrične religije, kjer je torej v središču Bog, se postavi nova, antropocentrična religija, kjer je v središču človek, a le tisti, ki je bolj človek od drugih, podložnih ljudi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ni komentarjev: