Ne smeš – to je žaljivo!

O rušilnosti politično korektne miselnosti in vzgoje

Ob vsakdanjem brskanju po Facebooku, kjer malo pogledam, če je kaj zanimivega, sem našel povzetek intervjuja, ki ga je za revijo Tempi pred skoraj letom dni dala britanska libertaristična pisateljica Claire Fox, ustanoviteljica inštituta “The Institute of Ideas” in še kaj. Rodila se je katoliškim staršem v okolici Manchestra, nikdar pa ni skrivala svojega levičarstva. Zase še vedno pravi: “Sem levičarka, saj zares verjamem v svobodo in v pravice žensk. Nisem zamenjala svojih prepričanj, če že, je levica tista, ki se jim je odrekla.” No, ta nekdanja članica Revolucionarne komunistične partije (Revolutionary Communist Party) je napisala knjigo 'To se mi zdi žaljivo! ' ('I Find That Offensive! '), kjer obsoja škodo, ki se dela novim generacijam z edino veljavno miselnostjo “politično korektnega”. Pravi, da gre v resnici za miselnost, ki je v resnici “antiliberalna in sovražna do žensk”.

Kot mnogi nekonformistični intelektualci ima tudi sama praktično od nekdaj težave, posebej velike

ima zaradi svojega zagovarjanja svobode mišljenja in govora, obsodbe multikulturalizma in politčne korektnosti. Ker gre za pravzaprav “belo vrano”, je deležna tudi precej “prijateljskega ognja”, saj močno streljajo po njej tudi levičarji. Napisala je tako knjigo o “snežinkasti generaciji”, da bi spregovorila o sodobnih mladih. Kaj misli pod to “snežinkasto mladino”? “Tako so opisani ameriški in britanski dvajsetletniki, ki so se nesposobni spopasti z vsem tistim, kar se jim kaže kot problematično oz. kar razumejo kot žaljivo samo zato, ker se ne sklada z njihovim načinom mišljenja, ki je seveda tisti, kot ga pozna splošni “mainstream”. Tako krhki so, da, ko se znajdejo pred idejo, ki je drugačna od njihove, prosijo, da se le-to odstrani, da bi imeli mir. To se dogaja, ker absolutno niso zmožni, da bi se spopadli z drugačnimi pogledi z razumnimi argumenti. Točno tako krhki so kot snežinke.”
 

Da navedemo misli Claire Fox, smo se odločili, ker se tudi sami spopadamo s podobnimi težavami, ko se ne strinjamo s prevladujočo miselnostjo. Edino, najbrž bi bilo treba pri nas nekoliko popraviti starost tistih, ki zahtevajo, da se tisto, kar se ne sklada z njihovim prepričanjem ali miselnostjo, umakne, zlasti ko govorimo o medijskem svetu. Pa, da ne bo pomote, nobena stran ni izvzeta iz cenzure, kot lahko zlahka zasledimo. Tako se torej obtožuje po eni strani »ta rdeče«, kako nočejo vsega objaviti, po drugi strani pa se uporablja isti sistem.
 

A nadaljujmo s Claire. Da napiše knjigo se je odločila zlasti potem, ko je bila priča dogodku med eno od okroglih miz s študenti, kamor je bila povabljena v zadnjih letih. Bila je pred množico sedemnajstletnikov v neki višji šoli (srednji šoli za Slovenijo, op.a.), da bi jim govorila o spolnem nasilju. Vprašala jih je, kaj mislijo o primeru znanega nogometaša, ki je zaradi spolnega nasilja bil zaprt, odsedel predpisano kazen, potem pa ga je njegov klub spet zaposlil. Praktično vsi so bili mnenja, da je to bilo narobe, pa da bi tisti nogometaš moral ostati v ječi do smrti. Ko je Claire začela argumentirati svoje prepričanje, da pa je prav, da je dobil še eno priložnost, potem ko je odslužil predpisani dolg z oblastmi, so pričele mladostnice histerično jokati in vpiti, vse škandalizirane, zatrjujoč, da nikakor ne sme trditi česa podobnega, saj spolno nasilje zaznamuje žrtev za celotno življenje. Claire jim je odgovarjala, da se ne strinja, da je odkup vendarle možen, nakar so ji začele vpiti eno samo stvar – da ne more tako govoriti, ker je pač žaljivo.
 

To pa je le en primer, saj se ji podobno dogaja na raznih drugih konferencah, ko pod vprašaj postavi multikulturalizem ali svobodo izražanja kristjanov glede določenih vprašanj. Prišlo je torej do neke nove diktature, kjer ni dovoljeno več priznati niti tistih različnosti, ki vendarle veljajo, pa se ne sme recimo uporabljati določenih besed, ki označujejo lastnosti nekoga, ker so seveda žaljive. Nasprotno mnenje ni več dopustno: »Univerza v Edinburgu je celo grozila študentki, da jo bo izključila, ker je v sklopu nekega srečanja dvignila roko, da bi izrazila svoje nestrinjanje z določeno vsebino, o kateri je tekel pogovor.« Pa prihaja do neke vrste »nevzgojenosti«, saj učitelji, profesorji, vzgojitelji, konec koncev pa tudi starši, ne opravljajo enega od svojih temeljnih vzgojnih poslanstev: »Tako delajo nasprotno od tistega, kar bi morali – vzgojiti otroke h kritičnosti tako, da jim predložijo jasna izhodišča, s katerimi se potem lahko primerjajo še z drugimi, da bi jim tako pomagali zrasti tako, da bodo sposobni argumentirati in misliti.«
 

Potem se namreč sprašujemo, kaj da je narobe s temi mladimi: »Iz istega razloga smo se znašli z mladino, ki je obsedena z vsem, celo z okoljem in s hrano, ko je preplašena za gram soli preveč v hrani. Potem se pa sprašujemo, kako to, da so ti mladi tako patološko obsedeni s telesom in zdravjem … te reči so produkt strahu, ki se je rodil iz ene in iste vzgojne ideje, tiste ene generacije, moje, za katero sta največji vrednoti meščansko porabništvo in udobje in za katero je maksimum življenja to, da se živi nemoteno. Težava pa nastane potem, glede na to, da je življenje polno nasprotij, da smo nesposobni odreagirati, ko se pojavijo težave. Dodajam, da je tak tip vzgoje nevaren še iz enega razloga, saj spodbuja slabšanje medosebnih odnosov tako, da veča nezaupanje«. Tako se sproža rdeči alarm, ko naredijo fantje kako neumnost, ko ponagajajo sošolkam ali drugim, kar je nekoč veljalo za normalno, pa se je tudi »normalno« reševalo – z ustrezno kaznijo v šoli in doma, poleg kake vzgojne in, če dodamo, zdravilne, klofute.
 

Claire Fox tako pravi, da so rušilne te kampanje proti mladim nasilnežem, proti nasilju nasploh, proti diskriminaciji, kot tudi prepoved učiteljem, da ne bi imeli z učenci drugačnih vezi kot le strogo profesionalnih. Nagajanje sošolkam postane dejanje spolnega nasilja, ki ga dela spolni maniak, če ni, pa bo to postal. »Po drugi strani pridemo do tega, da imamo vsako nežnost odrasle osebe za dejanje, ki gotovo cilja k nečemu drugemu. Na ta način se ženske vse bolj bojijo moških, mladi pa ne znajo več razločiti med šalo in zlorabo. To prerase v nezaupljivost do odraslih in napravi mlade nesposobne, da bi sprejeli tveganje, ki se vedno skriva v vseh odnosih, zato se pa raje poslužujejo umetnih in nič kaj zdravih odnosov na medmrežju«. To odrasli delajo, ker so izgubili upanje in so sami polni strahov. Izgubili so vero v življenje. Goreče prosimo vstalega Gospoda, da nam vse to milostno podeli.
 

Objavljeno v velikonočni prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas.