Na 2. Velikonočno nedeljo, ki jo tradicionalno imenujemo »Bela nedelja«, beremo evangelij o prikazanju vstalega Gospoda apostolom, med katerimi prvič ni Tomaža. Ko je slednji končno med njimi, slišimo besede, naj da prst v Jezusove rane. Ni zastonj sveti papež Janez Pavel II. Te nedelje razglasil tudi kot tisto Božjega usmiljenja, saj prav to Jezusovo naročilo Tomažu pomeni tudi nam, naj bomo dejansko usmiljeni, ne le z jezikom. Gre za navodilo dejanske ljubezni, prav takšne, kakršno nam je izkazal Gospod Jezus sam, pa jo kažejo poveličane rane na njegovih rokah, nogah in strani. Da bi torej bili usmiljeni kakor Oče, je treba biti usmiljeni kakor Sin, za kar pa je treba kakor Sin tudi ljubiti, kar nam je konec koncev tudi v novi zapovedi zapovedal: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« (Jn 15,12).
Jezus je popoln v ljubezni in usmiljenju, ker je Bog. Je pa ta Bog nase privzel tudi človeško naravo,
in sicer popolnoma, do konca, tako da je popolnoma izkusil tudi naše trpljenje in smrt. To pomeni, da se iz naše majhnosti in nizkosti lahko ljudje poveličujemo z Jezusovo pomočjo, ko se z darom Svetega Duha dvigamo od padle človeške narave k poveličani človeški naravi, kjer ravno majhnost, krhkost, ponižnost, bolečina in celo smrt postajajo nekaj velikega. Vse to se z Gospodovo pomočjo izmuzne zemeljskim zakonom, ki sicer tako močno oklepajo človeka in ga obsojajo na propad. Zaradi Gospodove vstajenjske moči pa tudi mi s psalmistom vzklikamo: »Ne bom umrl, ampak živel, pripovedoval bom o Gospodovih delih.« (Ps 118 (117),17).
Tako razumemo, da obisk prek zaprtih vrat seveda ne pomeni le stvarnega dogodka, da torej evangelist ne le podaja nečesa izrednega, kar se je zgodilo nekoč v zgodovini, temveč je sporočilo neke duhovne stvarnosti. Prihod pri zaprtih vratih je zatorej dogodek, ki se dogaja še danes, vse od Gospodovega vstajenja naprej. Tudi danes duhovna raven premaguje tisto samo zemeljsko in človeka dviga iz njegovih grobov k nebu, da spet postaja podoben Bogu, kakor in za kar je pač nekoč tudi bil ustvarjen. Tisto, kar je pri ljudeh in po zemeljskih zakonih nemogoče, je namreč pri Bogu mogoče – tudi to, da če človek telesno umre, še vedno lahko živi, a le tedaj, če pa po drugi strani odpira Gospodu vrata svojega srca, da tja naseli svojega in Očetovega Svetega Duha. Samo tako se je mogoče dvigati nad zemeljsko in samo tako, če je v Bogu poveličano, je naše trpljenje in zlo lahko smiselno.
Če svoje trpljenje in zlo, ki nas v življenju pač doleti, tu nimamo izbire, darujemo Gospodu zelo konkretno – v molitvi, še zlasti pa v svetih zakramentih, posebej v tistih dveh, ki ju imamo vedno na voljo, torej v sveti spovedi in sveti evharistiji, bomo postajali konkretni v usmiljenju tudi do naših bližnjih. Kdor namreč svoje življenje konkretno izroča v Božje roke, pa to pokaže tudi s svojim trudom za duhovno življenje in poglabljanje, se mu izboljšajo tudi medčloveški odnosi, ker ga prežarja tista ljubezen, ki sije iz Gospodovih ran. Tisti, ki pa, nasprotno, duhovno noče živeti, pa se za to ne potrudi, bo pač tudi umrl tako, kakor je živel. Gospod namreč skozi vrata srca ne prihaja, ampak potrpežljivo čaka, kdaj mu jih bo človek odprl. Kot nam namreč lepo pravi knjiga Razodetja, je treba dajati Gospodu Jezusu prostor, da črpamo moč iz njegovega vstajenja, saj: »Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« (Raz 20,6). Sicer pa nas čaka »druga smrt«, ki je v vsakemu primernem večnem trpljenju – spet glede na to, kako smo živeli. Zato pa je treba nekaj ukreniti, prav osebno, v smeri usmiljenja.
Prvi pogoj je ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Najprej smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Povabljeni smo k temu, da bi bili najprej usmiljeni DO Očeta. To bomo, če še enkrat ponovim, s trudom za duhovno življenje. Tako bomo veliko bolj usmiljeni že hkrati tudi do sebe, kar samo po sebi pa se bo povečalo naše usmiljenje do bližnjih. Opazili bomo to konkretno doma. Seme namreč raste samo po sebi, da sejalec niti ne ve, kako – zelo podobno je z ljubeznijo in usmiljenjem pri nas. Naredimo zato korak naprej v duhovnem življenju.
Jezus je popoln v ljubezni in usmiljenju, ker je Bog. Je pa ta Bog nase privzel tudi človeško naravo,
Tako razumemo, da obisk prek zaprtih vrat seveda ne pomeni le stvarnega dogodka, da torej evangelist ne le podaja nečesa izrednega, kar se je zgodilo nekoč v zgodovini, temveč je sporočilo neke duhovne stvarnosti. Prihod pri zaprtih vratih je zatorej dogodek, ki se dogaja še danes, vse od Gospodovega vstajenja naprej. Tudi danes duhovna raven premaguje tisto samo zemeljsko in človeka dviga iz njegovih grobov k nebu, da spet postaja podoben Bogu, kakor in za kar je pač nekoč tudi bil ustvarjen. Tisto, kar je pri ljudeh in po zemeljskih zakonih nemogoče, je namreč pri Bogu mogoče – tudi to, da če človek telesno umre, še vedno lahko živi, a le tedaj, če pa po drugi strani odpira Gospodu vrata svojega srca, da tja naseli svojega in Očetovega Svetega Duha. Samo tako se je mogoče dvigati nad zemeljsko in samo tako, če je v Bogu poveličano, je naše trpljenje in zlo lahko smiselno.
Če svoje trpljenje in zlo, ki nas v življenju pač doleti, tu nimamo izbire, darujemo Gospodu zelo konkretno – v molitvi, še zlasti pa v svetih zakramentih, posebej v tistih dveh, ki ju imamo vedno na voljo, torej v sveti spovedi in sveti evharistiji, bomo postajali konkretni v usmiljenju tudi do naših bližnjih. Kdor namreč svoje življenje konkretno izroča v Božje roke, pa to pokaže tudi s svojim trudom za duhovno življenje in poglabljanje, se mu izboljšajo tudi medčloveški odnosi, ker ga prežarja tista ljubezen, ki sije iz Gospodovih ran. Tisti, ki pa, nasprotno, duhovno noče živeti, pa se za to ne potrudi, bo pač tudi umrl tako, kakor je živel. Gospod namreč skozi vrata srca ne prihaja, ampak potrpežljivo čaka, kdaj mu jih bo človek odprl. Kot nam namreč lepo pravi knjiga Razodetja, je treba dajati Gospodu Jezusu prostor, da črpamo moč iz njegovega vstajenja, saj: »Blažen in svet, kdor ima delež pri prvem vstajenju! Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti, ampak bodo postali Božji in Kristusovi duhovniki ter bodo kraljevali z njim tisoč let.« (Raz 20,6). Sicer pa nas čaka »druga smrt«, ki je v vsakemu primernem večnem trpljenju – spet glede na to, kako smo živeli. Zato pa je treba nekaj ukreniti, prav osebno, v smeri usmiljenja.
Prvi pogoj je ta, da nismo samo na mestu in čakamo, kako bodo drugi usmiljeni, največkrat seveda čakamo, da bodo usmiljeni do nas samih. Povabilo je, da bomo sami pri sebi naredili korak naprej iz zagledanosti in zaprtosti vase. Najprej smo takšni tudi v odnosu z Bogom, ko čakamo, da bo on usmiljen do nas, sami pa za dosego usmiljenja ne naredimo praktično nič. Usmiljenje je seveda, če govorimo o Bogu, njegov veliki dar, a je dar vselej treba tudi sprejeti. Torej gre vselej za neko delo v smeri dobrega, za osebno prizadevanje, za pripravo “terena”. Povabljeni smo k temu, da bi bili najprej usmiljeni DO Očeta. To bomo, če še enkrat ponovim, s trudom za duhovno življenje. Tako bomo veliko bolj usmiljeni že hkrati tudi do sebe, kar samo po sebi pa se bo povečalo naše usmiljenje do bližnjih. Opazili bomo to konkretno doma. Seme namreč raste samo po sebi, da sejalec niti ne ve, kako – zelo podobno je z ljubeznijo in usmiljenjem pri nas. Naredimo zato korak naprej v duhovnem življenju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar