ponedeljek, 08. maj 2017

Nebeška vrata

Na nedeljo Dobrega Pastirja nam je ponujena podoba vrat, ki pa nas spremljajo pravzaprav že ves dosedanji velikonočni čas, bodisi da je govora o vhodu v grob bodisi o zaprtih vratih, skozi katera je vstopil Gospod k učencem, ali tudi o vhodu v hišo v Emavsu, skozi katerega je Gospod Jezus vstopil šele na povabilo obeh učencev. So namreč tisti zemeljski in človeški vhodi ter vrata, so pa tudi vhodi in vrata drugačne vrste, ki so nam ljudem dana, da bi lahko prišli v neki drugačni svet, na neko drugačno raven. Že v medčloveških odnosih govorimo o vratih srca, kot podobi vhoda v notranjost drugega. Ni pa težko ugotoviti, da govori evangelij še naprej, pa govori o duhovnem svetu in duhovni ravni, kamor je pravzaprav logično, da vodijo neka vrata ali neki vhod. Ta vhod je Jezus sam, krščanska vera pa ni le v neki tehniki ali filozofiji, temveč je osebna zadeva, oseben odnos, kjer so potrebni človeški napori, a so slednji precej podobni tistim, ki jih moramo vlagati tudi v našem življenju v naše človeške odnose, o čemer bomo še spregovorili.

Zato je tako bogata in zgovorna ta podoba vrat. Jezus takoj omeni, da imajo vrata poseben pomen že
sama posebej, saj praviloma v hišo ali drugam vstopamo prav skozi vrata, ker se v drugem primeru upravičeno sprašuje po čudnih namenih, ki jih imamo – če namreč ne vstopimo skozi vrata. Vsekakor želi navadno tisti, ki bi rad vstopil drugod v hišo, da ga hišni gospodar ne bi videl ali opazil, četudi pa bi šlo za nekoga, ki vstopa recimo skrivaj k dekletu, pa bi seveda bilo bolj pošteno, da lepo vstopi skozi vhodna vrata in se javi gospodarju, da dobi uradno dovoljenje. V duhovnem oziru ni nič drugače, saj je Jezus, ki je Božji Sin, torej Bog, vedno skrajno obziren in vstopi le pri glavnem vhodu k nam, pa če mu seveda dovolimo. Spomnimo se na učenca v Emavsu, ki sta Jezusa povabila, šele nato je vstopil v hišo. Kot nam lepo pove knjiga Razodetja, je on tisti, ki potrpežljivo čaka pri naših vratih in trka, a zelo obzirno, čakajoč na naš pozitivni odgovor in na to, da mu odpremo vrata v našo notranjost (Raz 3,20).

Nasilen, neobziren, roparski in tatinski je seveda nekdo drug, je sovražnik v pravem pomenu besede. Slednji prihaja velikokrat v našo notranjost, v naša srca, a pušča vselej v njih tudi določeno razdejanje, določene rane. Zanimivo, da ga pogosto spustimo tudi mi sami v našo notranjost, a v bistvu izvemo iz evangelija, da nikdar skozi glavni vhod, ker je tam nekdo, ki tistega ne bi nikdar spustil noter. Torej smo pravzaprav v teh primerih podobni dekletu, ki spusti k sebi svojega skrivnega ljubimca skozi okno ali stranski vhod, če spet uporabimo to podobo. Pa brez zamere. Tu se torej postavlja tudi nam ljudem vprašanje, kako vstopamo drug k drugemu že samo v klasičnih medčloveških odnosih, še lepše je, seveda, če drug k drugemu vstopamo prek Jezusa Kristusa. Z njegovo navzočnostjo in pomočjo so namreč tudi naši medsebojni odnosi šele zares polni in pravi, ker so tudi posvečeni. 

V evangeliju pravi Jezus, da je prišel, da bi imeli življenje. V grškem izvirniku imamo za življenje dve besedi - "bíos" in "zoé". Že sicer imamo samo za obravnavanje obstoja življenja na tem svetu vedo "biologijo", za recimo specifično živalsko življenje pa "zoologijo", kjer sta uporabljeni ti dve besedi v nekem dopolnjujočem se pomenu. V evangeliju je podobno. Najprej je namreč dejstvo, da obstajamo na tem svetu, da živimo v tem smislu obstoja, a je potrebno še nekaj več, zato še drug izraz za življenje. Tisti nekaj več, ki pomeni polnost življenja, dosežemo prek Kristusa samega. On ni le zgodovinska osebnost, kot jih je bilo veliko, pa se govo ri O njih, temveč je živa oseba. Žive osebe pa krasi to, da ne govorimo O njih, temveč govorimo Z njimi. Če namreč govorimo o drugih, kar velikokrat delamo, navadno širimo kvante, pa o njih bodisi govoričimo, jih opravljamo, ali celo obrekujemo. Prek Jezusa Kristusa imamo torej tako biološko, kot tudi psihično, intelektualno, čustveno, pa tudi duhovno življenje, ki pa je šele tisto, ki zares naredi posameznikovo življenje polno. 

Zato vstopajmo skozi vrata Jezusa Kristusa. To delamo seveda v molitvi, ki ima po eni strani določene oblike, po drugi pa je sestavljena tudi iz vsega, kar Gospodu, njegovi Materi, angelom in svetnikom izročimo. Torej so to naše zahvale, prošnje, priporočila, tožbe, priznanja... Tudi naši vsakdanji odnosi, naše delo, vse tisto, s čimer se ukvarjamo, je lahko neke vrste molitev, če le to izročamo v Božje roke, na Boga, Jezusa, Marijo mislimo pogosto itd. V vsem tem je Gospod Jezus, če ga povabimo, duhovno navzoč, kakor je obljubil. Najbolj pa skozi njega kot vrata vstopimo k Očetu prek svetih zakramentov, zlasti sveto spoved in evharistijo. Tu je pa resnična navzočnost. Duhovnik je le orodje in posrednik, v resnici pa vse govorimo Jezusu samemu, z Očetom in Svetim Duhom. Ravno tu je tako glavna zmota tistih, ki mislijo, da jim ni treba v cerkev, saj se odpovejo tej resnični navzočnosti v tej veliki Družini Cerkve, kjer so združene vse tri njene ravni. Če je še tako hudo z nami, se pri svetem bogoslužju dvigamo na višjo raven, kar vsi potrebujemo.     

Ni komentarjev: