Cerkveni in družbeni antislovar (48c)
Ko smo pogledali, kako je na nizozemskem in drugod, se moramo ozreti še na to, kako je doma. Poglejmo, kako so se v petdesetih letih številke spremenile v Podgradu. Leta 1967 je bilo krstov 16, 5 nezakonskih (cerkveno gledano, kar pomeni, da so bili starši bodisi samo civilno poročeni, niso bili poročeni, ali pa ime očeta ni znano); prvoobhajancev je bilo 33; birmancev (leta 1969) je bilo 71; cerkvene poroke so bile 4; pokopanih je bilo 11, od teh samo eden ni prejel poslednjih zakramentov.
Lansko leto (2017) pa: 6, krstov, vsi otroci nezakonski; prvoobhajanci so bili 4; birmancev je bilo 8, cerkvenih porok ni bilo; pogrebov je bilo prav tako 11, a le trije so umrli s podeljenimi poslednjimi zakramenti. Bolj kot število prebivalcev, ki se je zmanjšalo predvsem v okoliških vaseh, ki spadajo v župnijo, ne v samem Podgradu (Račice, Sabonje, Starod, Pavlica, Studena gora), je pomembno to, da se je močno spremenila struktura prebivalstva. Že res, da je bilo nekje dvakrat toliko prebivalcev v župniji (namesto današnjih 900, jih je torej bilo okoli 2000), toda šlo je za mlajše prebivalstvo, kjer pa je v tistih časih število rojstev že nevarno upadlo, čeprav še ne toliko, kolikor je v zadnjih desetletjih.
Tu seveda govorimo o podeželski župniji v Sloveniji, zato dajmo še primer iz ZDA, da vidimo, kakšni učinki so bili v eni kar veliki župniji. Leta 1970 je bilo 724 krstov, 1419 prvoobhajancev, 1007 birm, 371 porok; leta 2018 pa 16 krstov, 26 prvoobhajancev, 32 birmancev in ena cerkvena poroka. Tisto, kar je še enkrat več jasno, je to, da je »kulturno katolištvo«, če ga tako označimo mrtvo, kar pomeni, da Cerkev in katoliška vera na družbo nimata več prav nobenega vpliva. Angleški škof Egan iz Portsmoutha je poročal, da obiskuje nedeljsko mašo sedaj nekje 13% katoliškega prebivalstva, medtem ko je pred petdesetimi leti to počelo če 53% tega prebivalstva. Zavedajmo se, da je po naših mestih podatek prav takšen, če ne slabši, v tistih boljših krajih pa je zaenkrat podatek še boljši, a vprašanje, koliko časa.
Tako je s temi rečmi. Ne gre za to, da je treba sedaj obupavati, je pa po drugi strani potrebno imeti pred očmi realno sliko. Če bomo potem kaj storili ali ne, pa če bomo lahko, je potem drugo vprašanje. Nimamo receptov, a hkrati drži, da si ne smemo lagati, temveč si je treba določene reči povedati odkrito in v obraz.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ko smo pogledali, kako je na nizozemskem in drugod, se moramo ozreti še na to, kako je doma. Poglejmo, kako so se v petdesetih letih številke spremenile v Podgradu. Leta 1967 je bilo krstov 16, 5 nezakonskih (cerkveno gledano, kar pomeni, da so bili starši bodisi samo civilno poročeni, niso bili poročeni, ali pa ime očeta ni znano); prvoobhajancev je bilo 33; birmancev (leta 1969) je bilo 71; cerkvene poroke so bile 4; pokopanih je bilo 11, od teh samo eden ni prejel poslednjih zakramentov.
Lansko leto (2017) pa: 6, krstov, vsi otroci nezakonski; prvoobhajanci so bili 4; birmancev je bilo 8, cerkvenih porok ni bilo; pogrebov je bilo prav tako 11, a le trije so umrli s podeljenimi poslednjimi zakramenti. Bolj kot število prebivalcev, ki se je zmanjšalo predvsem v okoliških vaseh, ki spadajo v župnijo, ne v samem Podgradu (Račice, Sabonje, Starod, Pavlica, Studena gora), je pomembno to, da se je močno spremenila struktura prebivalstva. Že res, da je bilo nekje dvakrat toliko prebivalcev v župniji (namesto današnjih 900, jih je torej bilo okoli 2000), toda šlo je za mlajše prebivalstvo, kjer pa je v tistih časih število rojstev že nevarno upadlo, čeprav še ne toliko, kolikor je v zadnjih desetletjih. Tu seveda govorimo o podeželski župniji v Sloveniji, zato dajmo še primer iz ZDA, da vidimo, kakšni učinki so bili v eni kar veliki župniji. Leta 1970 je bilo 724 krstov, 1419 prvoobhajancev, 1007 birm, 371 porok; leta 2018 pa 16 krstov, 26 prvoobhajancev, 32 birmancev in ena cerkvena poroka. Tisto, kar je še enkrat več jasno, je to, da je »kulturno katolištvo«, če ga tako označimo mrtvo, kar pomeni, da Cerkev in katoliška vera na družbo nimata več prav nobenega vpliva. Angleški škof Egan iz Portsmoutha je poročal, da obiskuje nedeljsko mašo sedaj nekje 13% katoliškega prebivalstva, medtem ko je pred petdesetimi leti to počelo če 53% tega prebivalstva. Zavedajmo se, da je po naših mestih podatek prav takšen, če ne slabši, v tistih boljših krajih pa je zaenkrat podatek še boljši, a vprašanje, koliko časa.
Tako je s temi rečmi. Ne gre za to, da je treba sedaj obupavati, je pa po drugi strani potrebno imeti pred očmi realno sliko. Če bomo potem kaj storili ali ne, pa če bomo lahko, je potem drugo vprašanje. Nimamo receptov, a hkrati drži, da si ne smemo lagati, temveč si je treba določene reči povedati odkrito in v obraz.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar