Kako naj torej ubežimo sodobnim prodajalcem nihilizma? Roberto Marchesini nam pravi, da se moramo najprej zavedati, da je življenje narejeno za to, da ga živimo za nekaj, kar je višje od življenja samega, če tu govorimo le o zemeljskem življenju. Evangelij namreč, ko govori o življenju, razen v kakem redkem primeru, vselej govori o celostnem življenju, ki ni le naše zemeljsko bivanje, torej biološki obstoj. Vsekakor nam v tej smeri tudi katoliški psihoterapevt pravi, da je prava sreča, pač kolikor je je možno doseči na tem svetu, v tem, da sami sebe darujemo. Do te paradoksalne sreče pa pridemo tako, da gojimo vrline, kot recimo pogum, previdnost, zmernost in pravičnost.
Pogosto slišimo, kako se je treba uresničiti, se izpolniti, a ravno tu je treba paziti, saj to ni statična zadeva, kot bi mnogi mislili, temveč proces, ki pa zahteva podvig, kar pomeni grški izraz askeza. Človek se uresniči tako, da se spremeni iz moškega v moža in iz ženske v ženo, kot nam pravi Sveto pismo in kot so dejali v antiki. Vrlina se imenuje v latinščini »virtus«, kar lahko prevedemo kot »možatost«, zato dela moškega možatega, podobno pa seveda velja tudi za žensko, da jo vrline delajo »ženstveno«. Skratka, tu ne gre le za biološko dejstvo (četudi se tudi to dandanes hoče postavljati pod vprašaj!). Ko se nekdo rodi kot moški ali ženska, ima to, da postane moža ali žena v možnosti, mora pa seveda stvar še udejanjiti. Podobno velja tudi, ko se rodi otrok, saj imajo njegovi »roditelji« tudi dolžnost vzgojiti tega otroka. Zato je primarni cilj zakona roditev in vzgoja otrok, kjer je roditev podrejena vzgoji.
Vrlina je kot obleka (»habitus« ne pomeni le navada, temveč tudi obleka), ki jo je pa treba nositi, se zanjo truditi, jo živeti. Aristotel je dejal, da postanemo pogumni, če se pogumno obnašamo. Tudi v katoliški veri poznamo vrline ali kreposti, in sicer najprej tri božanske: vero, upanje in ljubezen; nato pa tudi še štiri srčne: pogum (ali moč), previdnost, zmernost in pravičnost. Vendar sveta Cerkev uči, da do tega pridemo kot do sadov, če uporabljamo duhovne darove, darove Svetega Duha, saj kot »habitus« označuje prav slednje. Uči nas torej, da če človek nosi obleko človeških kreposti, na vrh pa dene duhovno obleko, potem zares lahko živi v polnosti.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar