40-letnica izvolitve slovanskega papeža
V letu 2018 obhajamo številne obletnice, na nekatere od njih pa smo se že ozrli v našem tedniku Novi glas. Poleg obletnice prelomnega leta1968, v smislu seksualne revolucije, je isto leto bilo pomembno tudi v Cerkvi, saj je izšla okrožnica »Humanae vitae«, deset let kasneje pa je bil ustoličen na Petrov sedež prvi slovanski papež, Poljak Karol Wojtyła, z imenom Janez Pavel II. Slednji je, po dokaj hitrem postopku, postal blaženi, nato pa sveti. Od izvolitve in ustoličenja, 16. in 22. oktobra 1978, je tako minilo že 40 let.
Kakor je naslov njegove prve okrožnice, je bil ves čas zazrt v Odrešenika ljudi, tistega, ki je nase
prevzel človeško naravo, da bi jo potem na križu odrešil. Čeprav je od njegove smri minilo le 13 let in 8 mesecev, pa se zdi, da so njegovi nauki že pozabljeni. Živimo posledice pogubnih odločitev, na katere je sveti papež opozarjal, ko so ljudje vero v Boga zamenjali s tehnično-znanstveno prakso ali praktičnostjo oz. uporabnostjo. Tehnični napredek je zameglil veliki večini ljudi pogled in srca ljudi, tako da se njihovo obzorje konča pri tem, kar se lahko izmeri, stehta in čuti. V takšni miselnosti ni težko peščici voditi množic po lastnih potrebah, saj smo se spremenili v porabniške zombije.
Zanimivo je, da se je ta tehnicistična miselnost zasidrala tudi znotraj Cerkve same, saj se tu tudi s teologijo in filozofijo ravna tako, kot da bi šlo za te uporabne vede ali znanosti. Tako je vse podrejeno temu, kar se imenuje »pastoralna praksa«, kjer je seveda bolj kot pridevnik »pastoralna«, ki se ga lahko nadene kamorkoli in bo tam stal prav izvrstno, vlada osebek praksa. Da, prav ste prebrali, praksa, ki je nekaj tehničnega in predmetnega, je postala osebek, medtem ko je Logos, ki je postal meso, podrejen temu novemu osebku, pa je tako postal predmet. Kristus je tako iz Osebe postal ena izmed možnosti, hipotez ali eno izmed mnenj. Danes namreč pogosto slišimo govoriti o Jezusu, a samo o Jezusu, nič več tudi o Gospodu in o Kristusu, vedno pa je to subjektivna predstava tistega, ki o tem »osebnem« Jezusu Govori.
Poljski profesor Stanisław Grygiel pripoveduje, kako je v letih 1966-67 poslušal nekaj predavanj profesorjev filozofije in teologije na katoliški univerzi v Leuvnu, kjer ga je presenetilo to, da je pri mnogih profesorjih naletel na marksistični princip, po katerem je praksa pred resnico in o slednji tudi odloča. Pravi, da mnogi latinskoameriški študenti niso hoteli verjeti v pogubne posledice te metafizične in antropološke zmote, ki jih je pa sam živel na Poljskem. Svoje strahove je zaupal kardinalu Wojtyłi, ki je dejal samo: »To bodo drago plačali, mi pa bomo, žal, plačali z njimi«. Te besede bodočega papeža so se popolnoma uresničile, saj je to postala miselnost zahodnega človeka, ne samo intelektualcev, žal pa tudi v miselnost mnogih cerkvenih mož. To potem vodi do tega, da ta praksa spreminja nauk, ki je za Cerkev nestvorjen, temveč razodet. Lahko rečemo, da se spreminja samo Kristusovo osebo.
Ko je kardinal Wojtyła pridigal duhovne vaje papežu Pavlu VI., je dejal, da je nastala zmeda ena od največjih nevarnosti za Cerkev. Janez Pavel II. je nekoč odgovoril na vprašanje, kateri stavek bi ohranil, če bi bilo uničeno Sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32). Vest namreč pravi človeku, kadar ne ve, kaj bi: »Če ne moreš povedati resnice, ne smeš lagati!« Kadar je torej potrebno, pričujemo z molkom, kakor naš Gospod, sicer pa vedno povedati resnico in nikdar molčati. Ob obletnici izvolitve sv. Janeza Pavla II. za papeža, se od njega učimo jasnosti in poguma in seveda tega, da smo zvesti resnici, ki je pred prakso.
Objavljeno v božični prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas
V letu 2018 obhajamo številne obletnice, na nekatere od njih pa smo se že ozrli v našem tedniku Novi glas. Poleg obletnice prelomnega leta1968, v smislu seksualne revolucije, je isto leto bilo pomembno tudi v Cerkvi, saj je izšla okrožnica »Humanae vitae«, deset let kasneje pa je bil ustoličen na Petrov sedež prvi slovanski papež, Poljak Karol Wojtyła, z imenom Janez Pavel II. Slednji je, po dokaj hitrem postopku, postal blaženi, nato pa sveti. Od izvolitve in ustoličenja, 16. in 22. oktobra 1978, je tako minilo že 40 let.
Kakor je naslov njegove prve okrožnice, je bil ves čas zazrt v Odrešenika ljudi, tistega, ki je nase
Zanimivo je, da se je ta tehnicistična miselnost zasidrala tudi znotraj Cerkve same, saj se tu tudi s teologijo in filozofijo ravna tako, kot da bi šlo za te uporabne vede ali znanosti. Tako je vse podrejeno temu, kar se imenuje »pastoralna praksa«, kjer je seveda bolj kot pridevnik »pastoralna«, ki se ga lahko nadene kamorkoli in bo tam stal prav izvrstno, vlada osebek praksa. Da, prav ste prebrali, praksa, ki je nekaj tehničnega in predmetnega, je postala osebek, medtem ko je Logos, ki je postal meso, podrejen temu novemu osebku, pa je tako postal predmet. Kristus je tako iz Osebe postal ena izmed možnosti, hipotez ali eno izmed mnenj. Danes namreč pogosto slišimo govoriti o Jezusu, a samo o Jezusu, nič več tudi o Gospodu in o Kristusu, vedno pa je to subjektivna predstava tistega, ki o tem »osebnem« Jezusu Govori.
Poljski profesor Stanisław Grygiel pripoveduje, kako je v letih 1966-67 poslušal nekaj predavanj profesorjev filozofije in teologije na katoliški univerzi v Leuvnu, kjer ga je presenetilo to, da je pri mnogih profesorjih naletel na marksistični princip, po katerem je praksa pred resnico in o slednji tudi odloča. Pravi, da mnogi latinskoameriški študenti niso hoteli verjeti v pogubne posledice te metafizične in antropološke zmote, ki jih je pa sam živel na Poljskem. Svoje strahove je zaupal kardinalu Wojtyłi, ki je dejal samo: »To bodo drago plačali, mi pa bomo, žal, plačali z njimi«. Te besede bodočega papeža so se popolnoma uresničile, saj je to postala miselnost zahodnega človeka, ne samo intelektualcev, žal pa tudi v miselnost mnogih cerkvenih mož. To potem vodi do tega, da ta praksa spreminja nauk, ki je za Cerkev nestvorjen, temveč razodet. Lahko rečemo, da se spreminja samo Kristusovo osebo.
Ko je kardinal Wojtyła pridigal duhovne vaje papežu Pavlu VI., je dejal, da je nastala zmeda ena od največjih nevarnosti za Cerkev. Janez Pavel II. je nekoč odgovoril na vprašanje, kateri stavek bi ohranil, če bi bilo uničeno Sveto pismo: »Resnica vas bo osvobodila!« (Jn 8,32). Vest namreč pravi človeku, kadar ne ve, kaj bi: »Če ne moreš povedati resnice, ne smeš lagati!« Kadar je torej potrebno, pričujemo z molkom, kakor naš Gospod, sicer pa vedno povedati resnico in nikdar molčati. Ob obletnici izvolitve sv. Janeza Pavla II. za papeža, se od njega učimo jasnosti in poguma in seveda tega, da smo zvesti resnici, ki je pred prakso.
Objavljeno v božični prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar