ponedeljek, 06. maj 2019

Peklenski roman naših časov

Končni cilj družbenih teženj

Ko govorimo o t.i. »razvitih« deželah, smo se jim že nekaj časa pridružili tudi Slovenci, tisti v Italiji in Avstriji seveda precej prej, ostali počasi, a nadvse odločno capamo za njimi in sledimo direktivam, ki prihajajo iz »sobe z gumbi«. Morda smo pa v Sloveniji bili »razviti« še mnogo, mnogo prej, glede na to, da smo bili tako napredni v določenih praksah, ki so, denimo v zvezni državi New York, šele pred kratkim stopile v veljavo – kdo bi vedel. Kar smo imeli že prej, so bile ženske oblike poklicev, kot recimo ministrica, županja, inženirka itd. Pravzaprav se nam zdi že smešno, da se je včasih vendarle najprej reklo gospa, potem pa dodalo moško obliko poklica, pa zaradi tega še ni nihče umrl, da tako rečemo. Morda je to tudi zato, ker v slovenščini zadeve zvenijo precej bolj naravno v ženski obliki. Kolegica, ki v gimnaziji uči nemščino, mi je namreč dejala, da dobi kar pike, ko sliši to pačenje nemškega jezika, to umetno spreminjanje sicer moških poklicnih imen v ženska.

Marsikdo bi najbrž zamahnil z roko, češ kaj se sploh gremo, kakšna težava neki je to? Vendar ni nič
nedolžnega, sploh pa nič smešnega, tudi zato, ker je boj v ozadju sila resen. Vse pa se začne pri novi govorici, pri orwellovskem »New speak«, kjer imamo sedaj, kakor pravi italijanski novinarski kolega Alessandro Gnocchi, neko novo, politično korektno Evo, ki končno daje prava imena stvarem. Slednji je šel na neki simpozij neke znane profesorice, kjer je bil govor ravno o teh argumentih. Profesorica je na svojem področju zelo kompetentna in govori argumentirano, četudi pa se z njo ne bi strinjali, jo je vredno poslušati in ji dati neko določeno težo, da bi neke reči razumeli.

Njeno delo, kakor razloži, »ni v obsodbi mashilističnega oskrunjenja jezika, da bi demokratsko uravnovesili lingvistične moči«. To naj bi bilo za feministke iz 70. let 20. stoletja, ker naj jih ženska kvota v slovarju naj ne bi zanimala, temveč pravi, da morajo »slovar besedišča na novo napisati, saj želijo in hočejo, da bi se govoril nov jezik oz. pravi jezik, ki jo je vedno skrivala neka ideološka nadgradnja«. Pravi, da želijo priti do čistega jezika. Nakar ji Gnocchi odvrne, da so vsaj korak naprej od lingvistke Alme Sabatini, ki se je borila za »jezik spola«, ki se ga sedaj vse takšne in drugačne profesorice s pridom poslužujejo, je pa Sabatinijeva tista, ki je v italijanski jezik dodala pojem »seksizem«. To je naredila leta 1986, le dve leti za slavnim letom 1984, ki ga je napovedoval Orwell. Profesorica torej pove, da je njihov cilj res v tem, da pridobijo: »Naravno stanje jezika, ker se tam nahajajo ženske oblike vsake besede, s katero se lahko nanašamo tudi na žensko. Če obstaja ženska oblika, se jo mora uporabiti, da se dokaže, da je biti ženska nad vsako drugo determiniranostjo.« Gnocchi na to pripomni, da za javnost seveda takšno govorjenje naj ne bi bilo ideološko. 

Če pa je glavna naloga, zaupana jeziku v tem, da identificira in potrjuje spolno identiteto, tudi ko to ni potrebno, potem bo treba uporabiti neki spol tudi za homoseksualce... Na to profesorica odgovarja: »Nikakor! Obstajata samo ženski in moški spol. Spolne usmeritve posameznikov je mogoče samo opisati. To ne pomeni, da nimajo dostojanstva, jaz osebno pa se borim za pravice katerekoli izbire, vendar pa jih ne priznava jezik«. Če je tako, potem je ideološki cilj feminizacija jezika, torej celotne družbe. Samo po sebi je iz tega jasno, da je »homoseksualizacija« družbe le vmesni korak procesa popolnega preobrata, ki se naj bi zgodil, in sicer bo končan, ko bo povsod prevladal ženski vidik. Na ta način bi tako prišli do popolnega družbenega matriarhata, ki ga pa praktično v nobeni kolikor toliko vredni civilizaciji ni bilo, saj je vedno bil patriarhat, poznamo le izjemno redke izjeme oz. izjemi, a o tem bi veljalo narediti še kak zapis posebej.

Sedaj pa strnjeno zaključimo s tem, kar pravi Gnocchi. Tisto, kar lahko rečemo, je to, da se da shemo lepo aplicirati tudi na katoliški svet. Ker revolucionarni proces vselej teži k svojemu končnemu cilju, ki je popolni prevrat, ne le preobrat, lahko pa bi ga označili tudi kot razvrat, je ta cilj v tem, da se moškega duhovnika zamenja z ženskim duhovnikom oz., če uporabimo jezik spola, duhovnika z duhovnico. S tega vidika je homoseksualizacija katoliške duhovščine le najhitrejša, najučinkovitejša in neizogibna pot k popolnemu poženščenju Cerkve. Spolni obrat moškega namreč postane reagent, če uporabimo kemijo, a duhovni reagent, nove cerkve (seveda z malo začetnico!), ki ima svoj izvorni mit v Edenskem vrtu, v katerem vlada uporniška Eva, kot končni cilj pa nebeški Jeruzalem, kjer ženski angeli oz. »angelke« ne nehajo peti hvalnic bogu ženski. Če še nekaj dodamo temu mi, ni težko zaslediti, kako določeni »teologi« že lep čas trdijo ravno to zadnjo zadevo, namreč, da je Bog tudi mati in podobne nebuloze – tout se tien.

Gnocchi namreč pravi, da nima smisla ukvarjati se z argumentacijami takšnih profesoric (pa tudi profesorjev, če smo pošteni), saj v bistvu ne gre za znanstveno raven. Kolega pravilno ugotavlja, da se tovrstni znanstveniki, če jih smemo tako imenovati, ne gibljejo na področju znanosti ali uporabne znanosti, če smo natančnejši, temveč diktirajo svoje dogme, svoje verske resnice na teološkem področju, pa čeprav tega ne vedo ali se delajo, kot da tega ne bi vedeli. Tako se vsaj izkazuje, katera je, če še tako zanikajo, vrhovna ali najvišja znanost. Pa tudi to, da obstaja Bog in da je Oče, po drugi strani pa tudi, da obstaja njegov večni nasprotnik, ki je tudi v ozadju vseh teh prizadevanj. S svojimi svetnimi sredstvi, ker je vladar sveta, deluje po določenih ljudeh, da bi pripeljal ljudi najprej do popačenja vsega duhovnega, tudi Boga, na koncu pa do tega, da vzamejo za očeta njegovega nasprotnika.

Objavljeno kot uvodnik v prilogo "Bodi človek!" tednika Novi glas  

Ni komentarjev: