V današnjem svetu je med vrlinami zelo visoko mesto zavzela iskrenost. Tako je lahko vse drugo narobe, a, kot se rado sliši: »Važno, da smo iskreni!«. Pravzaprav ta iskrenost, o kateri govorimo, ni toliko naravnana navzven, temveč je, ali naj bi bilo, nadvse pomembno to, da smo, ali naj bi bili, iskreni do sebe, pa karkoli že naj bi to pomenilo. Zelo popularna je ta vrlina v medijskem svetu in na spletu, zlasti na spletnih dnevnikih, video spletnih dnevnikih (ali vlogih) in družbenih omrežjih. Pazimo, ne govorimo, ali ne govorimo toliko, o resnici – slednja je nekaj povsem drugega. Dandanes je marsikateremu »iskrenemu« le-ta španska vas.
Skratka, odpravljene so bile, kot pravi Veneziani, »arhitektonske pregrade, ki so iskrenost ovirale,
torej: strahospoštovanje, spoštovanje, avtoriteta, dostojanstvo, bonton in strah pred kaznijo«. Mar živimo tako v dobi iskrenosti in smo torej končno le »med iskrenimi ljudmi«, kakor je pela nekoč slovenska popevka? Tu bi kazalo ostati pazljivi. »Iskrenost je družbeno nevarna in le stežka skladna s prijateljstvom, naklonjenostjo in simpatijo, čeprav se, prav malo iskreno, trdi nasprotno … V družbeni predstavi je iskrenost otročja, prav kakor laž, katere vidno merilo je Ostržkov nos, ki se daljša. Iskrenost ima, bolj kot laž, kratke noge, ker ne gre daleč in pretrga mnoge odnose. Iskrenost je način izražanja, a ne vključuje tudi posledični način delovanja. Iskreni lahko vztraja v vseh svojih zmotah, razvadah, nizkotnostih – omejuje se na razglasitev le-teh. Kdor je iskren, lahko ni pošten, kdor pa je pošten, lahko ni iskren. Če priznam, da sem kradel, sem iskren, a ne neham biti tat. Nasprotno pa se lahko zlažem z dobrim namenom, torej pošteno.«
Omenili smo resnico, ki ni nujno povezana z iskrenostjo. »Iskreni človek ne govori resnice, temveč pove, kar misli oz., slabše, to, kar čuti«. Tu najdemo tisto, zaradi česar lahko še bolj zatrdimo, da živimo še bolj v dobi čustev, kot pa v dobi iskrenosti, a to je že material za še en del rubrike. »Iskreni pove vse, vendar ne zmeraj pomisli, kar reče«. Zato lahko brez težav zatrdimo, da se nahajamo najprej v »krizi razuma«, ko sicer res tečejo med nami reke besed (kot je pel duo iz Oderza), a je na mestu vprašanje kakovosti slednjih. »Iskrenost je subjektivna, medtem ko resnica zahteva napor, da se odmaknemo od svoje subjektivnosti, da bi se približali objektivni resničnosti. Iskrenost lahko vara samo sebe, saj si gradi gradove iluzij in potem gre tja živet«.
Objavljeno v tedniku Novi glas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar