Med medijsko in dejansko resničnostjo

Amazonski sinodi na rob

V Rimu se je končala amazonska sinoda. Zagotovo je treba dokončno komentiranje pustiti za kasnejši čas, torej takrat, ko bo izšla posinodalna apostolska spodbuda svetega očeta. Kakor smo pa vajeni že praktično od zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, 2. vatikanskega, imamo vedno dva dogodka, dejanski in medijski dogodek, kakor imamo dejansko in medijsko pripravo na dogodek. Moramo reči, da je bila sinoda že vseskozi močno navzoča v t.i. »mainstream« medijih, ki seveda vedno pehajo naprej svojo progresivno »agendo« oz. tisto, kar bi, po njihovem prepričanju, Cerkev morala nujno narediti, da bi končno bila sodobna, v koraku s časom, napredna... Po prepričanju vseh teh medijev, bi potem, ko bi Cerkev pač sprejela vse te sodobne pridobitve naprednega sveta, zagotovo vsi postali člani katoliške Cerkve, saj jih ne bi prav nič več oviralo pri tem, da ne bi postali. 

 

Zanimivo, da sinoda o Afriki ni imela takšne medijske odmevnosti, pa čeprav se je takrat govorilo o celini, ne le območju, s precej več kvadratnimi kilometri in prebivalci. Seveda je po kvadraturi tudi amazonsko območje za nas ogromno, saj obsega kar 8 milijonov kvadratnih kilometrov, pod upravo devetih držav Južne Amerike, a kar 5 milijonov kvadratnih kilometrov spada pod upravo Brazilije. Prebivalcev je skupno kakih 30 milijonov, od tega v Braziliji 23, vendar pa je med temi domorodcev le kakih 250 do 300 tisoč, od katerih jih le nekaj tisoč živi v primitivnih pogojih in so odrezani od sveta. Tako že pridemo do prve težave, ki jo najdemo v mainstream medijih, tako necerkvenih, kot tudi cerkvenih, to pa je posploševanje na podlagi pretiravanja. 

 

Duhovnik Giovanni Andena, ki je svoje 58 let trajajoče misijonsko delo v Amazoniji zaključil leta 2017, pravi: »Indiosi ne obstajajo več. Pridejo v mesto in že imajo s seboj svoje elektronske pripomočke, prodajo svoje proizvode in zaslužek položijo na svoj bančni račun, naročeni so na SkyBrasil, da gledajo filme in telenovele. Radi bi se znebili revščine, tako da je govoriti o tem, da bi morali ostati, kakršni so oz. kakršni so bili, neumnost«. To je bila namreč ena od poglavitnih tem sinode, češ kako naj bi se učili od teh domorodcev vsi pravilnega, pristnega, prvovrstnega in harmoničnega odnosa do narave, ki bi naj ga indiosi domnevno imeli. No, nekateri, zelo malo jih je, ga gotovo imajo še, med drugim takšnega, da psom odrežejo glasilke, da ne lajajo. Sicer pa je odnos do okolja, ki bi za kristjane moral biti odnos do stvarstva, če priznavamo Stvarnika, ena od osnovnih tem. 

 

Treba pa je paziti, da je stvar pravilno umeščena. Če namreč gledamo delovni dokument v pripravi na sinodo, t. i. »Instrumentum laboris«, potem to ne velja. Tam namreč ni najprej človek, ki zaradi greha potem nima pravega odnosa do Boga, bližnjega, sebe in tudi do stvarstva, temveč je ta red obrnjen – zaradi napačnega odnosa do stvarstva naj potem človek ne bi imel pravih ostalih odnosov. Da o drugem niti ne govorimo. Ampak dobro, ta dokument je pripravilo samo osem ljudi, štirje »rimski« in štirje južnoameriški. Na sinodi sami je vseeno bilo več kot 180 škofov. 

 

Brazilski kardinal nemških korenin, Claudio Hummes je v intervjuju po končani sinodi sicer dejal, da je zadovoljen z razpletom. Bomo videli, kaj misli, najprej pa poglejmo, kakšna so bila medijska pričakovanja, ki so potem tudi zaposlovala ljudi, ki smo, tako ali drugače, od medijev odvisni. Pričakovalo se je seveda ekološko sinodo (tako je bila tudi izredno pomembna novica, da uporabljajo sinodalni očetje ekološko razgradljive kozarce in podobne reči!), pričakovalo se je, kot smo dejali, sinodo usmerjeno na pristnega domorodca, ki se ga praktično – misijonarjeva beseda – ne najde več, pričakovalo se je uvedbo poročenih duhovnikov, še večjo feminizacijo, pardon, večjo vlogo žensk, kjer naj bi slednje lahko sčasoma postale celo diakonise, karkoli naj bi že to pomenilo. 

 

Kardinal Hummes se je najprej zaustavil pri stalnih diakonih, ki bi lahko bili posvečeni v duhovnike, a pravi, da morajo najprej napraviti 4-5-letno razločevanje, potem pa naj bi med njimi skrbno izbrali primerne kandidate. Pravi, da gre za zelo pazljivo pot, ki pa da jo je potrebno prehoditi. Kaj pravijo na to misijonarji? Pravijo, da se to sicer lahko naredi, vendar morajo biti zadeve zelo jasno in skrbno narejene. G. Romanello povzame misli sobratov takole: »Zelo pomembno je, da gre za starejše ljudi, ki več nimajo na grbi otrok; v nasprotnem primeru bi zlahka prišlo do ljubosumnosti v skupnostih, zlasti v odnosu do žena novih duhovnikov«. Glede ženskih diakonis pa lahko zasledimo kanček razočaranja v besedah brazilskega kardinala, saj komisija, ki jo je ustanovil sveti oče za preučevanje zadeve, ni obrodila pravih sadov, vsaj ne za vse tiste, ki naprej pehajo takšno žensko službo v Cerkvi, kakršne v zgodovini še ni bilo. Zato vsi, ki se s kardinalom strinjajo, želijo, da bi komisija ponovno stopila skupaj, vendar naj bi tam morali biti predstavniki iz Amazonije, po možnosti ženske. Seveda tovrstnim krogom ni dovolj, da bi bile ženske služabnice, temveč morajo imeti tudi vodilno vlogo. Zato govori kardinal o bogoslužnih službah, ki zaenkrat zadevajo le moške, ne pa žensk, kot sta recimo lektorat (služba bralca) in akolitat (služba strežnika). Prosili so, da bi se zadeve spremenile in bi lahko tudi one prevzele ti službi. Pa ne samo to, želijo si, da bi ustanovili še novo in posebno službo »voditeljic skupnosti«, ker naj bi vlogo ženske v Amazoniji pač že opravljale. 

 

Upravičeno se bojimo, da bi se vse zadeve, ki jih omenja kardinal, potem razpasle po vsem katoliškem svetu, zlasti po »najbolj naprednih« deželah, prav kakor se je zgodilo pred časom s stalnimi diakoni. Tudi slednje so uvedli, ker bi naj jih krvavo potrebovali v misijonskih deželah, realna slika danes pa je povsem obratna, a pustimo to. Misijonarji pravijo, da v Amazoniji ne potrebujejo ustanavljanja novih služb, temveč priznanje tega, kar so misijonarji tam naredili, te temelje pa je potem potrebno utrditi in na njih graditi. G. Mauro Romanello nadaljuje, da se je potrebno zlasti posvetiti družinski pastorali, ker je družina tam nekaj, kar praktično ne obstaja, kar že leta in leta potrjuje tudi paragvajski misijonar, g. Aldo Trento, ki že vseskozi močno dela prav v smeri katoliške družine in trdnih osnov katoliškega nauka. Slednjega se po njegovih izkušnjah ne sme spremeniti, temveč ga je treba predstaviti tamkajšnjim ljudem na njim primerni način, da stvari pač razumejo. 

 

G. Romanello pravi, da je tam t.i. »verski čut« zelo močan, kakor velja tudi za vso Brazilijo in Južno Ameriko, in je pred pripadnostjo katerikoli krščanski skupnosti, vendar pa gre za religioznost, ki se močno prepleta z naturalističnim, nagonskim in egoističnim načinom življenja. Glede evangelizacije pravi, da ni: »V tem, da bi popravili posvetni način življenja tako, da bi učili novih moralnih norm, temveč v tem, da se ponudi nekaj povsem drugačnega v primerjavi z logikami tega sveta, drugačno življenje«. Pravi, da se to vidi konkretno v pijancu, ki preneha biti svobodnjaški in razvratni pijanec, ampak nese ven smeti, pomije posodo, preživlja čas z otroki, spoštuje svojo ženo, ali v ženskah, ki nehajo hoditi v lov za »drugim« možem ali, ki nehajo ogovarjati v družbi še drugih žensk, ki poskrbijo za čedno in domačno hišo, medtem ko je tista od sosedov vsa razmetana in umazana. 

 

Misijonarji tudi govorijo, kako močan smisel za človeški padec, torej za izvirni greh imajo v Amazoniji, vendar je bila tovrstna tematika povsem izpuščena v korist naturalističnega pojmovanja z mitom o »dobrem divjaku«. Ko je šel škof na obisk oddaljene postojanke v svoji amazonski škofiji, pa se je igral nogometni derbi velemesta Sao Paulo, so mu dejali »nazadnjaški« domorodci, da lahko gleda tekmo skupaj z njimi – devet od desetih domov namreč ima satelitsko televizijo. Potrebujejo torej oznanilo o drugačnem življenju. Prav tako misijonarji pravijo, da »pauperistična« (siromaštvena (pauper), ne uboštvena (mendicans)) pastorala nima kaj delati tam, saj je v desetletjih naredila le ogromno škodo. Pravijo, da je tudi to razlog, zaradi katerega se tako množično odločajo Brazilci, tudi v Amazoniji, za protestantske ločine. V Braziliji je bilo pred štirimi desetletji še 88,3 odstotkov prebivalstva katolikov, danes pa le še 64,6%, milijoni in milijoni pa prestopajo k protestantom. 

 

Misijonarji še pravijo, kako ne gre delati zmede glede simbolov, zato se ne sme mešati raznih amazonskih kultov, ker se lahko zameša tisto, kar je najpomembnejše, to pa je narava evharistije, Kristusova žrtev na križu. Misijonarji torej enoglasno govorijo proti neki »amazonski« liturgiji, ker bi se brez težav usmeri stran od glavnega protagonista ali osebka bogoslužja – Kristusa in njegove Cerkve, slednja pa ni samo »mi, tukaj zbrani«, ampak celotna Cerkev na svetu in v onstranstvu, z blaženimi in vernimi dušami. 

 

Kot zadnja stvar je bilo zanimivo spoznati prek vatikanista Edwarda Pentina za kakšno od organizacij, ki kar mastno financira »nove« načine misijonarjenja – recimo dobrodelna veja korporacije Ford. To je torej Amazonija in pogled na sinodo, ki je skušal biti še malo drugačen od tistega, ki ga sicer zasledimo v medijih in splošnem poročanju.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas