Pod budnim nadzorom

Ob 70-letnici romana 1984

Pred sedemdesetimi leti, natančneje junija 1949, je britanski kulturni svet presenetil neki novi roman, čigar naslov je navaden datum – 1984. To številko dobimo, če obrnemo zadnji dve številki letnice 1948, ko je izpod peresa Georgea Orwella, psevdonima Erica Arthura Blaira, omenjeni roman nastajal. V tistih časih je zadeva seveda kazala na prihodnji svet, ki pa dandanes ni nič kaj prihodnji, temveč v marsičem takšen, kakor ga opisuje britanski pisatelj. Najbolj se posveča ta anti-utopični roman temu, kako v tej namišljeni družbi, ki pa ni več tako namišljena, delujejo preko jezika. In sicer gre za levičarsko obarvano družbo.

Roger Scruton nam v knjigi, ki je pred kratkim izšla v slovenščini, 'Zablode, prevare, hujskaštva. Misleci nove levice', pove: »V resnici je bila glavna dediščina levice preobrazba političnega jezika … levica se je jezika polastila … že s francosko revolucijo in njenimi gesli. … Zato so bile že od začetka potrebne oznake, ki bi stigmatizirale notranje sovražnike in upravičile njihov izgon«. Orwellu dolgujemo, poleg ostalih, izraz »novorek« (»newspeak«). »Novorek nastane, če se glavni pomen jezika – to je opisovanje resničnosti – zamenja z nasprotnim namenom prevzema oblasti nad resničnostjo«. Če tako vzamemo, potem so korenine vsega tega še precej globlje, temeljijo namreč v gnostičnem krivoverstvu, pravzaprav vse revolucije, ki smo jim bili priča, pa so upravičeno označene kot gnostične revolucijo, začenši s tisto, ki se ji, neupravičeno, reče »reformacija«, potem pa imamo, če vzamemo Plinia Correo de Oliveiro, še vsaj tri revolucije – francosko, komunistično (če vzamemo vse dežele, kjer se je slednja zgodila, jih je seveda več) in t.i. seksualno revolucijo iz 60-ih let 20. stoletja, ki nekoliko spremenjena še vedno poteka.

Ta novorek je diktatura politične korektnosti nad resničnostjo. »Prikazujejo zmagoslavje besed nad stvarmi, jalovost racionalnega argumentiranja pa tudi nevarnost upiranja«. Imamo novo skladnjo jezika, ki se »izogiba vsakemu stiku z resničnostjo ali izpostavljanju logiki racionalnega argumentiranja«. Kakor pravi Françoise Thom, ki jo Scruton navaja, je namen tega novoreka »varovati ideologijo pred zlobnimi napadi resničnih stvari«. Orwell nam v svojem romanu lepo napove, da se ne bo smelo več uporabljati določenih besed, da se bo sprevrglo določene pomene, da bo, skratka, šla rakom žvižgat svoboda govora in izražanja. Končni cilj oblastnikov, tistih torej, ki držijo niti družbe, v kateri živimo, je doseči popoln nadzor nad mišljenjem in vestjo ljudi. Treba je priti do enotnega mišljenja vseh, ki pa je tisto, kakršnega želijo tisti v sobi z gumbi. Kdor se ne obnaša »korektno«, torej v skladu z edino dovoljeno miselnostjo, napravi psihološki zločin, za katerega so predvidene sankcije.

Tako nas ne sme čuditi, če znani spletni portal, ki se ukvarja z mednarodno prodajo knjig, iz prodaje izloči knjige pred kratkim preminulega ameriškega kliničnega psihologa Josepha Nicolosija, ker se je ukvarjal ne samo s tabu temo, temveč tudi s prepovedanim zdravljenjem. Najbolj znano družbeno omrežje je pred kakim tednom skrilo nekemu duhovniku in vsem, ki so ga delili, citat sv. Avguština, ker naj bi bilo šlo za sovražni govor, a že površno branje omenjenega citata pokaže, da v njem ni bilo niti trohice sovraštva, nasprotno. Ne sme se torej misliti z lastno glavo, ne sme se misliti s krščansko ali, natančneje, s katoliško glavo (čeprav imajo tudi pravoslavni podobne težave), treba se je prilagoditi splošnemu mišljenju, da bi prišlo potem do temu primernega obnašanja v družbi. Guareschi je v svojem humorizmu dejal, da to pomeni »nesti možgane na odpad«. Iz enega od gesel Orwellove partije dobimo tudi rešitev: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost, kdor pa nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost«. Ena od rešitev je torej spomin, zgodovinski spomin, proti pozabljenju, ki je pa eno od orodij ali orožij Velikega Brata. Vidimo, kako je po sedemdesetih letih ta tako znani roman še kako aktualen, zato bi ga morda kazalo še to poletje vnovič prebrati.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Še o okolju

Skozi drugačno prizmo (6)

Tokrat se ne moremo izogniti »okoljski« tematiki, ko so se zgodili znameniti protesti. K tem je pozvala mlada Greta Thunberg, ki je trenutna svetovna zvezda – prav mogoče je, da ji bodo podelili še Nobelovo nagrado, kar že pove veliko, če ne vse. Čudna povezava je to, saj imamo po eni strani to medijsko izpostavljenost, po drugi strani prodajo nove knjige njene mame, ki je, kot po naključju, znana pevka Malena Ernman. V ozadju pa je tudi Ingmar Rentzhog, strokovnjak za marketing, s svojim »start-up« podjetjem. 

Na protestih smo slišali spet ene in iste pozive, ki jih že stalno poslušamo, kot recimo tisti k veganstvu kot poti odrešenja, imeli smo kričanje proti »ukradeni prihodnosti«, na koncu pa je bil tudi odstranjen prah iz petdeset let starih sloganov revolucije 60-ih let 20. stoletja. Slednja naj bi naredila tako ogromno dobrega, da se je hvaležno spominjajo celo nekateri sobratje. V cerkvenem hipijevstvu sicer najbrž uživajo danes le še oni sami, obenem s tistimi, ki so takrat bili mladi. Od teh sloganov iz 60-ih očitno ta o »naravi« še vedno »pali«, kot bi se reklo v slengu, drži pa tudi, da morda najde še največji družbeni konsenz. Ostali ta konsenz sicer vseeno v družbi imajo, vendar ne tako očitnega, če recimo govorimo o »sveti trojici« tistih let – seksu, drogi in rock'n'rollu.

Temeljne težave okolja seveda tičijo v človekovi notranjosti, prava prihodnost pa je vselej v »mi«, ne pa v »jaz«, kar lepo pravi angleški mislec Roger Scruton, sicer velik okoljevarstvenik, kakor se tudi pravi tistim, ki se borijo za dobro okolje. K njemu se morda še vrnemo. Torej, »mi«, ne pa »jaz« oz. ta »hiper-individualizem«, o katerem je govoril kard. Eijk. Grajenje skupnosti, ki temelji na pravih vrednotah, na temeljni skupnosti, ki je družina – ta je seveda ena in edina, ne pa da sem bašemo vse živo -, pa seveda čistost misli in jezika, da bi bila čistejša posledično tudi naša dejanja.

Zato so močno nevarne utopije o »reševanju sveta«, če najprej ne počistimo pod svojo streho. Tako pa kličemo ena in ista revolucionarna gesla, medtem ko je revolucija zdesetkala zahodno prebivalstvo. Spominjamo se razno-raznih žrtev, kar je sicer prav, a nočemo povedati, kako sta Aids in legalni splav naredila v desetletjih pokol, ki je precej večji od žrtev ne samo druge svetovne vojne, temveč tudi tistih tovariša Stalina in še koga. Spet je šlo le za: »Jaz, potem jaz, potem dolgo nič in potem spet jaz.« O »mi« ne duha ne sluha. Igre brez meja v moralnem pravilu Aleisterja Crowleyja, da delamo, kar nas je volja. Takrat so se pač še kako dobro zavedali, da je treba zlasti vplivati na mlade, da se jim vzame dušo in odklopi razum. Tako bi ostala samo še človeška estetika, torej njegovi čuti in čustva, ostalega nič. 

Manipulacija je dandanes neverjetno enostavna in se dogaja v vseh krogih. Zato se strinjam s sociologom Giulianom Guzzom in ne verjamem tem pozivom o boju za podnebje. Morda bi si veljalo pogledati glede tega govor goriškega domačina in Nobelovega nagrajenca, senatorja Carla Rubbie, ampak je to najbrž pretežko. Tako, da bom tudi sam, kakor Guzzo, bolj verjel vsemu skupaj, kadar bodo namesto k ugašanju avtov in motorjev, pozivali k ugasnjenju televizije.

Objavljeno v tedniku Novi glas