Misel na 1. postno nedeljo
Postni čas je dragoceni dar od Boga, ki nam pomaga naše življenje bolje uravnati na naš cilj, ki mu lahko rečemo tudi "svoboda Božjih otrok", kakor je rečeno tudi pri svetem krstu, ko smo vprašani, če se odpovemo grehu, da bi živeli v tej svobodi. Kot pa izvemo v današnji Božji besedi, ta pot do svobode nikakor ni lahka, temveč gre za neprestan boj z zlom, s skušnjavami, kakor tudi z lastnimi predstavami in ponosom. Gre, kakor bomo videli za neprestano poglabljanje, raziskovanje in potrjevanje lastne identitete, torej tistega, kar smo vse od prvega dne življenja, pa tudi tistega, kar smo postali pri krstu. Veliko je namreč takšnih in drugačnih sil, ki bi nas rade prepričale, da tisto, kar smo, ni tisto pravo, ali vsaj ni še tisto pravo. Te sile nam govorijo, da bi lahko bili tudi kaj drugega, da bi lahko dosegli kaj drugega. Te sile nam govorijo, da bomo le tako srečni in izpolnjeni, če ne bomo poslušali zastarelih in oguljenih fraz, ki nam govorijo, kdo da smo, ki nam govorijo, da imamo nad sabo Gospoda, ki nam govorijo tudi, da obstajata zlo in greh, da obstajata hudič in pekel.
Skušnjave nam po drugi strani govorijo ne samo o notranjem boju, v smislu samo bojev naši duši, v naši notranjosti, kakor je recimo menil sv. Ciprijan, da je šlo, ko je komentiral ta odlomek, temveč o tem, da je hudič tiste vrste premetenec, ki nas skuša čisto zunanje, v smislu naših čustev, čutov, želja in podobnega pretentati, da bi šli po napačni poti oz. se sploh ne bi spustili na raven naše duše, se s tem sploh ne bi ukvarjali. Želi, da ljudje današnjega časa vse svoje moči usmerijo v svoje želje, ne da bi mislili na svoje dejanske potrebe, ki se navadno ne skladajo z našimi človeškimi željami. V vsem navalu reklam, podob in drugega je namreč zelo težko preusmeriti svoje razmišljanje k temu, kar nam je v življenju, tako ali drugače, torej duhovno in stvarno, resnično potrebno, in ali se naše želje, po drugi strani, skladajo z našimi potrebami. Kaj res potrebujemo, nam je Bog dal v našo notranjost, a se je treba potruditi.
Skušnjave, proti katerim se borimo, so nekako trojne vrste. Najprej se borimo proti temu, da bi nam gospodovali samo telesni čuti in čustva. Po eni strani se moramo tu boriti tako, da uporabljamo dar razuma, ki nam je bil milostno naklonjen, po drugi strani s poglobitvijo svojega duhovnega življenja, saj: "Človek ne živi le živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." Druga skušnjava, proti kateri se je treba boriti je tista, po kateri mislimo, kako smo sami sposobni vse narediti, kako bomo sami za vse poskrbeli, kako sami že vemo in znamo in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam govoril, kaj je treba. Bog in vsaka avtoriteta je naš tekmec, vse kar rečejo, nas ovira, nam krati svobodo in naše pravice. Zdravilo je poglabljanje v nauk evangelija, kjer je kot "evangelij" mišljena celotna Nova zaveza, potem pa tudi poglabljanje v nauk Cerkve in trud, da bi ta nauk udejanjili v svojem življenju. Ubogljivost ni le stvar otrok, ampak tudi odraslih. Sicer pa nam Jezus pravi: "Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo" (Mt 18,3). Ubogljivost, ki vsebuje tudi besedo "ubog" - postati ubog in ponižen. V tej smeri se velja truditi. Tretja skušnjava je skušnjava proti prvi Božji zapovedi, ko služimo mnogim lažnim bogovom, ne pa edinemu in pravemu Bogu, misleč, da bomo z močjo, oblastjo, denarjem in podobnimi zadevami dosegli srečo in svobodo. Gospod pravi: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo" (Mt 6,33). Ne živimo le za ta svet, ampak tudi za večnost, večno srečo in pravo svobodo pa nam lahko nakloni le Gospod.
1 komentar:
Spoštovani župnik Andrej zelo lepo napisano, večkrat prebrala naj se uresničijo vse vaše in naše molitve, da bi ta naša ljuba zemlja in ljudje postali srečni, naj nam ljubi Bog pomaga, da bi se rešili zla, ker ga je preveč na tem svetu. Bog z vami in nami je povsod.
Objavite komentar