Vzpon k pravi lepoti

Misel na 2. postno nedeljo

Ker se reče vzponu askeza, je postni čas čas vzpona na goro. Narediti moramo torej »podvig«, kakor poznamo besedo v slovanskih jezikih. Gora podviga je Jeruzalem, vendar je za sv. Luka to nebeški, ne zemeljski Jeruzalem. Naš vzpon je torej v nebesa. Jezus zato trem izbranim učencem vnaprej pokaže, sicer le za trenutek, a vendarle, kako bo, ko dosežejo cilj zemeljskega romanja. Ker je to dosežek največje možne lepote za nas, ki je v Bogu, ključni stavek vzklik apostola Petra: »Učenik, kako lepo je za nas biti tukaj!« Grška beseda za dobro in lepo je namreč lahko ena in ista, dosežemo pa tako najvišje dobro, kot tudi, kot smo rekli, najvišjo lepoto. Ker imamo te presežne dobrine, ki človeka presegajo, natančneje so to: eno, resnično, dobro in lepo, jim pravimo presežnosti.

Tako se postavlja vprašanje, kakšno in katero lepoto in dobroto si ljudje izbiramo, saj glede na ta izbortudi živimo. Gospod nam pravi, da kjer je naš zaklad, tam bo tudi naše srce, tako da je vprašanje dobrega in lepega še kako na mestu. Lahko se seveda vprašamo, kaj je za nas lepo, kot se ljudje radi sprašujemo. Vedno kot neki fenomen, tako da je vedno vprašalnica: »Kaj?« čeprav bi se morali vprašati po: »Kdo?« - pri dobroti/lepoti bi bilo ključno takšno vprašanje, ker ljudje pogosto ostajamo tudi tu pri »kaj«. Naš trud ne gre naprej, da bi prišli do: »Kdo?«, ostanemo na zunanjih lastnostih, kjer niti ni nujno, da gledamo samo na zunanjost človeka ali osebe, za katero trdimo, da je lepa. Pustili smo se zapeljati estetiki, kakor to narobe označujemo, ampak estetika ne pomeni pozunanjenosti v smislu samo tistega, kar se vidi, temveč v smislu samo subjektivne čutne in čustvene presoje. Torej je nekdo zame lep, ker se mi tako ZDI, glede na moje čute in čustva. Nekdo je lep, ker jaz tako vidim in čutim!

Ta težava je dandanes še toliko bolj na mestu, ko se pustimo voditi samo svojim čustvom v poročanju medijev, zato pa so potem naše presoje v veliki meri zmotne. V času vojne, ki se nekje odvija, se da ven določene prizore in fotografije, ki takoj prevzamejo naša čustva, pa nismo zmožni bolj razumske ali racionalne presoje. Podobno se tako motimo tudi splošno v življenju. Kolikokrat se tudi motimo, varamo, ker ne iščemo neke višje lepote, ki je notranja, duhovna, ampak iščemo samo zadovoljitev svojih čutov in čustev. Ker smo pa dejali, da je grška beseda za dobro in lepo ena, se morata zadevi skladati, da pridemo do lepe osebe, takšne, ki ne bo zadovoljevala le naših čutov in čustev, temveč je precej več od tega. Kakor torej v tem primeru pregorela žarnica ali skrhan nož ali znotraj preperel tram niso lepi, ker niso v prvi vrsti dobri, tako velja tudi za vsakega človeka. Ne more biti človek lep, če ni dober, ne more biti telesno, čustveno in še kako dober, če ni to tudi v duši, če ni torej lep in dober tudi v duhovnem smislu.

Podobno je, ko se sprašujemo o nebesih, za katera smo dejali, da so naš cilj. Sprašujemo se po tem, kaj so nebesa, namesto da bi se vprašali, po tem, kdo so nebesa. To delamo tudi zato, ker se sprašujemo, kaj je življenje, kaj je naše življenje, ne pa tudi kdo je naše življenje. Vse skupaj mi namreč nič ne koristi, če je življenje samo nekaj, ne pa nekdo. Življenje so namreč pravzaprav osebe, ki ga sestavljajo. Za kristjana je tako najprej Oseba z veliko začetnico, Troedini Bog, z Marijo, angeli in svetniki, potem pa vsi tisti, ki nam jih je Bog v življenju dal. V tem življenju so te osebe takšne in drugačne, dobre in slabe, v nebesih same lepe osebe. Nebesa so torej kraj samo lepih oseb. Če nam je lepo v dobri družbi, potem je v nebesih ta družba najboljša in nam bo tam neprimerno lepše! Podobno pomeni pekel slaba in sovražna družba, zato je tam neprimerno slabše kot v najslabši možni zemeljski družbi. Na oni strani je torej bodisi absolutno dobro bodisi absolutno zlo.

Če pa želimo priti v nebesa, je potreben vzpon na goro, potreben je podvig. Zato Mojzes in Elija, ki sta pred Jezusom ta podvig naredila v polni meri, kolikor je mogoče človeku. Jezus je govoril z njima o tem, kar mora dopolniti v Jeruzalemu. Vsak od nas mora iti skozi ta zemeljski Jeruzalem, skozi preizkušnje, trpljenje in nazadnje smrt, da doseže nebeški Jeruzalem, ki nam ga Luka postavi kot cilj. Cilj je torej očistiti svoje življenje, če pa je slednje v osebah, ki ga sestavljajo, moramo očistiti našo ljubezen. Brez žrtve in odpovedi, ni ljubezni – prava ljubezen je požrtvovalna. Razgnati moramo torej oblake z obzorja naše duše, da bomo res Božja podoba in bomo ljudem sijali kot sonce.