Stremenje po nebeškem

V glavni mašni prošnji današnjega praznika smo povabljeni, da bi vedno hrepeneli po nebeškem, torej po nebeških stvareh. Ko namreč danes premišljujemo in v mislih zremo na Devico Marijo, ki je vzeta v nebesa z dušo in telesom, se moramo vedno znova – vsak sebe, pa tudi bratsko med seboj – opominjati, da naše stalno ali večno bivališče ni tu na zemlji, kjer je vse podvrženo minljivosti, naša telesna bivališča pa so le krhki šotori, kakor nas Apostol opominja, ampak je naša večna domovina v nebesih. Tja je pred nami s svojim Božjim Sinom šla naša nebeška Mati, in sicer v polnosti svoje osebe, še enkrat – z dušo in telesom. Pazimo pri tej dogmi, pri tej slovesno razglašeni verski resnici, da se ne ukvarjamo s koncem Marijinega življenja v smislu smrti ali ne, temveč s točnim predmetom (causa formalis) njenega vnebovzetja, to pa je prehod Matere Marije z dušo in telesom v nebeško slavo, torej ne gre za vprašanje, ali je šla preko smrti in vstajenja, kar je sicer večinsko mnenje, oz. z neposrednim takojšnjim prehodom v nebeško slavo, kar je manjšinsko mnenje, ampak se dogmatična definicija ni hotela ukvarjati se s tem in je hotela le natančno reči, da je bila Marija v nebo vzeta z dušo in telesom. Tako nam pravi Mariološki priročnik p. Gabrieleja Roschinija iz leta 1960. Za nas je torej pomembno dejstvo, da je bila Marija v nebo vzeta, ker kot ustvarjena ni mogla iti v nebo, v nasprotju z Božjim Sinom Jezusom Kristusom, ki je šel sam v nebo. Vzeta je bila v polnosti osebe, z dušo in telesom. 

Ves čas se ponavlja za nas vabilo, da smo vselej pozorni, da hrepenimo po nebeških stvareh. Včasih je vselej veljal ta opomin, kako je treba čez dan misliti na Boga – gre za misel na naš končni cilj, ki je končno biti v Bogu. Svet nas seveda vabi s svojimi miki, da bi svojih oči ne usmerjali k nebu, od koder nam pride pomoč, kakor nas opozarja psalmist, ampak da bi nas nadvladale skrbi, zadeve in miki zemeljskega življenja. Ni namreč samo naša duša ustvarjena za nebesa, torej za Boga, ampak je za nebesa in za Boga ustvarjeno tudi naše telo, ki se bo pridružilo ob vstajenju mesa in končni sodbi duši, kjer slednja pač je, duhovni boj pa se skupaj z našo nebeško Materjo bije ravno za to, da bi ob koncu našega zemeljskega življenja bila duša tam, kjer je tudi Marija – v nebesih ob svojem Sinu. V preteklih tednih smo videli ljudi, ki so žrtvovali marsikaj in, lahko bi rekli, marsikoga, ter marsikaj in marsikoga podredili svojim ciljem, ki so bili športni dosežki. 

Človek ima pač v sebi željo po ohranitvi, naravni in nadnaravni, zato pa je tudi prvotni cilj zakona roditev in vzgoja otrok. No, primer italijanskega skakalca v višino, Gianmarca Tamberija, je zgovorna. Da bi ponovil uspeh zlate kolajne izpred treh let, se je odpovedal prvotnemu cilju zakona in z ženo ta tri leta nista imela otroka, poleg tega pa tudi, da se ni dovolj posvetil ženi, torej ni bil pomemben niti drugotni cilj zakona, ki je v medsebojnem izpopolnjevanju oz. po krščansko – v medsebojni pomoči za rast v svetosti. Prvi cilj Tamberija je tako bil športni cilj, ne pa roditev in vzgoja otrok. Tu ne bomo delali velikih razprav, niti se obešali na karkoli, ampak samo podajamo tisto, kar je Tamberi povedal sam – da mu je žal, ker namreč ni izbral pravega cilja. Med drugim se mu je zaradi težav z ledvičnimi kamni izmuznila tudi dobra uvrstitev na olimpijskih igrah. Ponavljamo – pred tremi leti je zlato medaljo že dosegel. Hočemo reči, da tudi mi zlahka pozabimo na najpomembnejše cilje in na najpomembnejši cilj, pa potem zasledujemo manj pomembne ali celo postranske cilje. 

Dejstvo je, da smo na tem svetu le kratek čas v primerjavi z večnostjo, naše zemeljsko življenje pa se odslikava v večnost. Naša nebeška Mati nas uči, kako se ravno v tem vsakdanjem zemeljskem življenju posvečujemo in pripravljamo za vse tisto, kar pride, še posebej ob koncu našega zemeljskega življenja. Tako pa svoj pogled odvrnemo od neba in od zgleda naše Matere Marije, pa pozabljamo na svoje krščanske in stanovske dolžnosti, ki so naša primarna življenjska skrb, da bi raje zasledovali in skrbeli za drugo. Tako se v tem zanimamo za vse, kar se dogaja v soseščini, v državi, v Evropi in po svetu, vse to izrablja naš čas, naše misli, naše moči, pozabljamo pa na to, da je odločilno, kako bomo tudi mi prešli s tega sveta v večnost in kakšna bo ta večnost – dobra ali slaba. Ne samo svojega duha, ampak tudi svoje čute, misli, besede in dejanja smo torej poklicani dvigati k nebu. Zato papež Pij XII., ki je slovesno razglasil to versko resnico, takole moli k Vnebovzeti: »O Mati Boga in ljudi, rotimo te, da očistiš naše čute, da bi se že vse od tu doli naučili uživati Boga, Boga samega, v zamaknjenju ustvarjenih bitij.« Naj nam vnebovzeta Marija resnično pomaga k temu očiščenju na vseh ravneh.