Lenoba - brezdelje ali lažna vrlina današnjih dni?

Prevajam in povzemam razmišljanje p. Luca M. Genoveseja (nekdanjega Frančiškana Brezmadežne) v 'Settimanale di Padre Pio', ki mu dodajam še svoje. Dandanes se namreč lenobo narobe razume, pa je potem to le neko brezdelje in podobno, samo izgubljanje časa, ko se nič ne dela. Videli bomo, da ni ravno tako. 

Če analiziramo besedo 'akedia', ki je grška beseda za glavni greh lenobe, tudi s pomočjo sodobnih slovarjev, odkrijemo, da gre za besedo z nasprotnim pomenom v posvetnem in krščanskem pomenu. Vsi mislijo, da akedia bolj ali manj ustreza lenobi, dolgočasju, naveličanosti in majhni želji po delu. To bi naj bila pregreha lenuhov in uživačev. Celo sodobni slovar italijanskega jezika navaja tole opredelitev: „Lenoba: odpor do dela, povezan z idejo dolgočasja in zanemarjanja [...]“.

Lenuh torej ne bi bil le tisti, ki ničesar ne počne, ampak tudi tisti, ki si daje videz, da počne nekaj pomembnega. Razgaljeni princ, torej, mitoman na delu.

Veliki antični svetnik, sveti Janez Klimak († 650), menih s Sinajske gore, gospodar cvetoče samostanske skupnosti in velik poznavalec človeške duše, daje povsem drugačno razlago akedije: lenuh je v resnici 'aktivist'. Toda s kakšno dejavnostjo se ukvarja?

„Pogosto se [akedia] rodi kot poganjek med vejami brezdelja [...] akedija je pareza duše, zaradi katere um postane počasen, askeza zanemarjena, poklic se sovraži. S poveličevanjem dobrin sveta omalovažuje Božje usmiljenje in človekoljubje, razrahlja napetost psalmodije in molitev naredi počasno, medtem ko vliva železno energijo za službe, skrb za ročno delo in grajo za poslušnost [...]“.

Lenoba tako nastane iz (lažnega) govorjenja, iz veliko zgovornosti, iz veliko govorjenja samo zato, da bi govorili in slišali govorjenje (prim. Apd 17,21). Klepetanje pogosto oživlja naše razprave in pogovorne oddaje, v katerih vsakdo pove svoje in vsakdo ostane pri svoji ideji, morda se celo vrže v žaljenje drugih, ki ne mislijo tako kot oni sami. Lenoba je hvalospev dejavnosti in sovražnik kontemplacije, uničevalec poslušnosti v imenu pravic in napredka.

Pri nas je Jožef II. ukinil kontemplativne samostane, v  Italiji so to storili Savojci, ko so zasedli katoliške države italijanskega polotoka. P. Serafino Tognetti je v tem oziru spomnil, kako je bil nekoč v samostanu na obisku neki škof, ki ga je na koncu takole zanimalo: »Dobro, pa kaj sploh delate v tem vašem samostanu?« Menihi se namreč trudijo živeti v samostanu sv. Sergija meniško kontemplativno življenje, zato mu je prior, p. Serafino, odvrnil: »Ekscelenca, tu ne delamo nič!« Nanašal se je prav na to napačno pojmovanje dela, na ta aktivizem. Napredek in empirična znanost sta bila za savojsko državo in za Jožefa II. sovražnika kontemplacije. Zato je bilo treba tiste, ki so molili, odstraniti, njihovo premoženje pa zapleniti. Lenoba je v resnici dogma nore in nesmiselne dejavnosti, ki se vrže v delo in proizvodnjo, da ne bi razmišljala o Bogu, njegovih zakonih in njegovi sodbi: nekakšna pijanost duše pred večnimi resnicami, ki se vse bolj približujejo.

Obstajajo tisti, ki se opijajo z alkoholom, da ne bi razmišljali o svojih odgovornostih, in tisti, ki se opijajo z delom, da ne bi razmišljali o Bogu in dolžni molitvi, končnem namenu svojega obstoja in potrebi po spreobrnjenju. Rezultat je življenjska nevroza. Živeti je treba vedno v gibanju, v akciji, ne da bi kdaj prišli na konec svojega potovanja, je podobno mitu o Tantalovem mučenju ali kazni titana Prometeja, ker se je uprl očetu bogov: mitološki titani so kot ljudje obsojeni na večni nič.

Navsezadnje so podobni tistim „nesojenim“, ki jih Dante umešča v predpekel v tretjem spevu Pekla. So nekako vmes, saj ne niti zagovarjajo zla niti ne zagovarjajo dobrega, zato ne morejo ne v pekel ne v nebesa. Govori o zelo dolgi vrsti ljudi, ki so pravzaprav velikokrat umrli, ki morajo početi to, kar so v življenju vselej počeli – pehajo se za nekoristnimi cilji, ne za večno obsojeni ne za večno blaženi. Ta dolga vrsta je pravzaprav človek tudi dandanes, ko koraka pod zastavo ideologije, gre za mitom znanosti in tehnologije, športa, politike, lepote, nečimrnosti sveta, hkrati pa popolnoma pozabi na Boga, namesto njega pa si izberejo tisto, za čemer se pehajo, to postane njihov malik, njihov osebni bog, danes bi rekli v orientalskem jeziku, njihova mantra.

Bog je pozabljen, poveličuje pa se tisti talisman, ki si ga človek izbere za lastno srečo: to je prava lenoba! Nočemo gledati z očmi razuma in srca, ker smo izgubili dobroto razuma, Avtorja vseh stvari in Odrešenje, ki nam ga je Kristus ponudil za ceno svoje lastne krvi.

Te stvari se zdijo prazne, medtem ko se tiste, ki so resnično prazne, zdijo polne!

Kako žalostna je današnja podoba krščanskih mladoporočencev, ki na svoj poročni dan mislijo le na fotografije, filme, zabavo, torto, celo na razuzdane predstave na svoj najpomembnejši dan, ne pomislijo pa na Kristusa, svojega Odrešenika in edini razlog svoje zveze.

Koliko otrok, ki jih krivi starši na dan prvega svetega obhajila delajo raztresene, misli na vse zunanje, da bi imeli lepo praznovanje skupaj z vsemi sorodniki, ki so morda prišli od daleč, sploh pa ne pomislijo na to, da bi ljubili in posnemali Kristusa, ki jim je tako blizu in za vse postane meso in prvič vstopi v njihova srca!

Resnična lenoba je nebrzdana aktivnost, počutnost, želja, da bi se prilagodili svetu in ga posedovali, pri tem pa pozabili na pravo dobro, ki se skriva za krepostjo molitve, pokore ter ponižne in iskrene ljubezni.

„Lenoba, ki je med najbolj smrtonosnimi glavnimi pregrehami,“ pravi naš menih, “ne najde, kam bi položila glavo pri tistih, ki so poslušni.

Pokorščina, tj. podvrženost Bogu, ki gre tudi Božjim namestnikom na zemlji (prava pokorščina, seveda, ki gre vsem namestnikom – od staršev do svetnih in cerkvenih predstojnikov), je prava zmaga nad lenobo, ki je bogokletnost aktivnosti, odpadništvo delovanja. Duhovna lenoba, pravzaprav pekel na zemlji, je dana s tem, da si ne prizadevamo za Boga, ampak za nekaj drugega. Gorečnost za posvetno vladavino sveta, človekova neodvisnost od Božjih zakonov, ki jo razglaša za pravico, nenehna želja po spremembi, zaničevanje svetih zgledov očetov, to je sedanja lenoba in sodobnost tone vanjo kot v lepljivo blato, iz katerega ne more več uiti: „Na meni je [govori lenoba], da spremenim mesto, da ne poslušam očeta, da pozabim na sodbo, da ne uresničim klica.“

Na koga se lahko obrnemo, da nas reši iz tega izgubljenega sveta, spričo današnjega opustošenja, ki ga povzročata bogokletje in odpadništvo lenobe? Samo k njej, ki ni nikdar spoznala madeža greha in se niti za trenutek ni podvrgla lenobi, tihemu bogokletju proti Bogu in njegovi volji. Brezmadežna Devica Marija, ki niti z mislijo ni užalila Boga, tega ni mogla storiti niti v svojem srcu in duši! Ona je zmagovalka nad vsako lenobo: tako nad sodobno aktivistično lenobo kot nad odrekanjem lenobi lažnih kontemplativcev.