Tokrat se ne moremo izogniti »okoljski« tematiki, ko so se zgodili znameniti protesti. K tem je pozvala mlada Greta Thunberg, ki je trenutna svetovna zvezda – prav mogoče je, da ji bodo podelili še Nobelovo nagrado, kar že pove veliko, če ne vse. Čudna povezava je to, saj imamo po eni strani to medijsko izpostavljenost, po drugi strani prodajo nove knjige njene mame, ki je, kot po naključju, znana pevka Malena Ernman. V ozadju pa je tudi Ingmar Rentzhog, strokovnjak za marketing, s svojim »start-up« podjetjem.
Na protestih smo slišali spet ene in iste pozive, ki jih že stalno poslušamo, kot recimo tisti k veganstvu kot poti odrešenja, imeli smo kričanje proti »ukradeni prihodnosti«, na koncu pa je bil tudi odstranjen prah iz petdeset let starih sloganov revolucije 60-ih let 20. stoletja. Slednja naj bi naredila tako ogromno dobrega, da se je hvaležno spominjajo celo nekateri sobratje. V cerkvenem hipijevstvu sicer najbrž uživajo danes le še oni sami, obenem s tistimi, ki so takrat bili mladi. Od teh sloganov iz 60-ih očitno ta o »naravi« še vedno »pali«, kot bi se reklo v slengu, drži pa tudi, da morda najde še največji družbeni konsenz. Ostali ta konsenz sicer vseeno v družbi imajo, vendar ne tako očitnega, če recimo govorimo o »sveti trojici« tistih let – seksu, drogi in rock'n'rollu.
Temeljne težave okolja seveda tičijo v človekovi notranjosti, prava prihodnost pa je vselej v »mi«, ne pa v »jaz«, kar lepo pravi angleški mislec Roger Scruton, sicer velik okoljevarstvenik, kakor se tudi pravi tistim, ki se borijo za dobro okolje. K njemu se morda še vrnemo. Torej, »mi«, ne pa »jaz« oz. ta »hiper-individualizem«, o katerem je govoril kard. Eijk. Grajenje skupnosti, ki temelji na pravih vrednotah, na temeljni skupnosti, ki je družina – ta je seveda ena in edina, ne pa da sem bašemo vse živo -, pa seveda čistost misli in jezika, da bi bila čistejša posledično tudi naša dejanja.
Zato so močno nevarne utopije o »reševanju sveta«, če najprej ne počistimo pod svojo streho. Tako pa kličemo ena in ista revolucionarna gesla, medtem ko je revolucija zdesetkala zahodno prebivalstvo. Spominjamo se razno-raznih žrtev, kar je sicer prav, a nočemo povedati, kako sta Aids in legalni splav naredila v desetletjih pokol, ki je precej večji od žrtev ne samo druge svetovne vojne, temveč tudi tistih tovariša Stalina in še koga. Spet je šlo le za: »Jaz, potem jaz, potem dolgo nič in potem spet jaz.« O »mi« ne duha ne sluha. Igre brez meja v moralnem pravilu Aleisterja Crowleyja, da delamo, kar nas je volja. Takrat so se pač še kako dobro zavedali, da je treba zlasti vplivati na mlade, da se jim vzame dušo in odklopi razum. Tako bi ostala samo še človeška estetika, torej njegovi čuti in čustva, ostalega nič.
Manipulacija je dandanes neverjetno enostavna in se dogaja v vseh krogih. Zato se strinjam s sociologom Giulianom Guzzom in ne verjamem tem pozivom o boju za podnebje. Morda bi si veljalo pogledati glede tega govor goriškega domačina in Nobelovega nagrajenca, senatorja Carla Rubbie, ampak je to najbrž pretežko. Tako, da bom tudi sam, kakor Guzzo, bolj verjel vsemu skupaj, kadar bodo namesto k ugašanju avtov in motorjev, pozivali k ugasnjenju televizije.
Objavljeno v tedniku Novi glas
