Je današnja družba povsem tekoča?

Skozi drugačno prizmo (14)

Zanimivo je bilo prebirati članek Marcella Venezianija glede tekoče družbe, ki je po Zygmuntu Baumanu postala praktično že neke vrste »dogma«. Vprašanje je namreč, če nismo te označbe v našem času že presegli, pa bi zato morda kazalo podati ugovore tej utekočinjenosti naše družbe, ki jih naš novinar strne v tri. 

Prvi je kemijske narave, kjer imamo najprej trdno, nato tekoče stanje, nazadnje pa še plinsko stanje.

Morda je torej napočil čas, da naznanimo, kako je tekoče stanje že preseženo v korist plinskega, ki se bolj sklada »s prevlado etra in neotipljivimi elektromagnetnimi valovi«. Zanimiva se mi zdi zlasti prva primera, saj je dandanes resnično marsikaj izredno hlapljivo, prav kakor kak eter, in sicer v časovno zelo kratkem intervalu, pa nima nekega pravega obstanka. Po drugi strani pa ta dandanašnja prevlada samih čustev tudi ustreza »neotipljivim« elektromagnetnim valovom, ko ni nič zares oprijemljivega in konkretnega. 

Drugi ugovor, ki ga podaja Veneziani, je ta, da »utekočinjenost ne sovpada s popolno pozabo in zanikanjem vsakršne oblike, saj obstaja, kakor nam razlaga molekularna biologija, tudi vodni spomin, ki vzdržuje sled snovi, s katerimi je prišla v stik«. Nato uporabi nekaj mitoloških podob: »Imamo Leto (Lethe), vodo pozabe, vendar imamo tudi vodo spomina, reko, ki so ji v antiki rekli Evnoja in ki teče blizu Lete«. Potem nadaljuje, da imamo kot nekakšno butanje valov, ki ponazarja določeno vračanje ali povratke, poleg tega pa imamo še nekaj, kar navadno označujemo kot negativno, ki se utekočinjenosti upira: »To je npr. plastika v naših morjih, ki ni niti biološko razgradljiva niti se ne more stopiti v vodah«. Ta drugi ugovor je biološko-ekološki in mitološki, pa vidimo, kako »verska resnica« tekočinskosti ne drži povsem. 

Imamo pa še tretje vrste ugovor, ki bi ga lahko označili kar kot naravni, ki nam pravi, da četudi so naši odnosi plavajoči, tekoči in plinski, še vedno ostaja tudi nekaj trdnega, kar je pa vse tisto od nekdaj veljavno, kar pa smo dandanes nekako na novo odkrili, prav kakor kako poplavljeno območje, ki je ponovno pokukalo na dan izpod voda. »Onkraj narave pa obstaja neka moč, neki veter, ki veje in ki so ga v antiki imenovali duh, obstaja duša, ki je življenjski dih. Mi pa smo narejeni iz vode, mesa, kosti, pa iz razuma, duha in spomina. Precej našega izgine, precej našega se spremeni, nekaj našega obstane. Izpod Baumanovih voda vzniknejo Heideggrova tla. Končno pa tudi tekoča družba potrebuje posode za skladiščenje, ki bi preprečile razlivanje in razsipanje le-te. Bolj ko je neka družba ali neko življenje tekoče, bolj potrebuje posode ali kanale, torej čut omejenosti«. 

Skratka, da je naša družba tekoča, velja, a le do določene meje, v določeni meri, ne velja absolutno in povsem. Vedno ostaja še nekaj trdnega, veljavnega, neko seme, neko upanje, da bo nekoč spet kaj vzcvetelo in obrodilo sad.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nedelja in nakupovanje

Skozi drugačno prizmo (2)

Ko govorimo o odprtih trgovinah ob nedeljah, ima zadeva v resnici precej več opraviti z verskimi svoboščinami kot z ekonomijo, saj slednja nima bistvenega doprinosa zaradi nedeljskega odprtja. Zaslužki se ne izstrelijo v višave, saj tisto, kar manjka, niso priložnosti za nakupovanje, temveč denar. To pomeni, ekonomisti pa bodo brez težav stvar potrdili, da je priložnosti za »shopping« ogromno, zmanjšala pa se je kupna moč ljudi. O tem bi morda še veljalo kdaj kaj reči.

Ekonomija je namreč lahko čisto lepo prosperirala (pač, odvisno od dežele, kjer je nekdo živel) v

časih, ko so ljudje delali, kar so hoteli, a izven neskončnega sveta trgovin in trgovinic. Da pa bi v sebi čutili neustavljivi človeški vzgib po nakupovanju, ki se mu res niso mogli več upirati, se je moralo spremeniti nekaj v ljudeh, kar močno diši po prav religioznem. Ljudje so torej morali en religiozni sistem zamenjati z drugim, postopoma seveda, ta drugi sistem pa je vdrl po ljudeh tudi v prvi religiozni sistem.

Kakor velja v komunikaciji, da nista izginila čas in prostor, temveč se je njun koncept spremenil, tako velja tudi tu. Prehod od družbe potreb k družbi želja po Baumanu sovpada s prehodom k mentaliteti »shoppinga«. Slednja postane kod možganov, ki nam narekuje filozofijo življenja. V resnici namreč ne nakupujemo le takrat, kadar smo v neki trgovini prav s tem namenom, temveč vselej, kadar sledimo logiki »nakupovalnega listka«, kjer je finta prav v tem, da izbiramo med številnimi (ali brezštevilnimi) možnostmi, ki nam jih svet daje na izbiro, in sicer na vseh področjih življenja.

Nakupovanje ali shopping je tako še eden od sestavnih delov tekoče družbe, ki jo je tako dobro opisal prav prej omenjeni avtor. Paziti moramo, da ne podcenimo tega nakupovalnega koncepta, čigar sakralnost je vsem na očeh. Obred se odvija v nakupovalnih centrih, ki stopajo na mesto nedeljskega (in ne samo!) bogoslužja v cerkvi. Tja se gre skupaj še z veliko množico drugih, druži pa nas zgolj dejstvo, da gremo tja zaradi istega rituala. Pravzaprav tudi stopimo iz profanega v neki sakralni prostor, glede na to, da sta čas in prostor tam notri ločena od tistega, ki vlada v zunanjem svetu. Gre torej za svetišče, za »tempelj« prav v etimološkem smislu, kjer »templum« pomeni ograjeni in oddeljeni prostor, pa tudi zaokroženo časovno obdobje, od koder beseda »tempus«, čas. Kot velja za vsa verstva, je tudi nakupovanje zatočišče proti negotovosti, kar Bauman primerja z ritualom eksorcizma proti negotovosti, ki pa ga je treba ponavljati v nedogled, po možnosti vsak dan, glede na kratkotrajni učinek tega eksorcizma. 

Objavljeno v tedniku Novi glas