Prikaz objav z oznako razmišljanje in voščilo. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako razmišljanje in voščilo. Pokaži vse objave

petek, 23. december 2011

Danes se je rodil...


»Angel Gabrijel je bil poslan od Boga, da bi poklonil dar večnega življenja tistemu, ki bi imel čas, da bi angela sprejel.Podal se je torej na pot. Potem ko je prehodil mnogo poti, se je vrnil k Bogu in mu dejal: »Nekateri so imeli eno nogo v preteklosti, drugi eno nogo v prihodnosti. Nisem pa našel nikogar, ki bi imel čas.«

(judovsko hasidsko besedilo)

Ob Božiču in novem letu želim, da bi se ob Mariji naučili svoje življenje izročiti v Božje roke, zlasti svoj čas. Če svoj človeški čas izročimo v Gospodove roke, ga objame njegov čas. Če nas bosta zaposlovala zgolj naša preteklost in prihodnost, ne bomo nikoli mogli razumeti tistih besed, ki jih je angel izrekel pastirjem: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod« (Lk 2,11). Ko boš torej stal/stala ob jaslicah, mu v molitvi izroči samega/samo sebe, svojo preteklost in prihodnost. Vse, kar je bilo, dajmo vse odpuščajočemu Bogu, vse, kar bo, pa neskončno previdnemu Bogu. Zveličar se namreč ni rodil včeraj in se ne bo rodil jutri, temveč se je rodil DANES. Ni treba, da iščemo Boga v preteklosti ali prihodnosti, ker je tu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Umolkni, umiri se, prisluhni: »Poslušaj, hči/sin, glej, nagni svoje uho« (Ps 45,10). Tudi tebi želi Gospod povedati veselo novico: »Razveseli se, obdarjen/a z milostmi, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). »V ta namen tudi zmeraj prosim za vas, da bi vas naš Bog spoznal za vredne poklica in z močjo izpolnil vso dobro namero in delo vere« (2 Tes 1,11). Naj te tako Bog blagoslovi in te naredi rodovitnega/rodovitno - tebe, tvojo družino in vse, kar v življenju počneš. Zato je namreč prišel: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Tu je, da posije v temine tvoje notranjosti in jih razsvetli – skozi tebe želi svetiti, da po tebi razsvetli tudi druge, da bi vsi gledali svetlo. Vzemi si čas za Gospoda, ker je to čas zate. Sedanji trenutek je pomemben, ne reci zato tudi ti, da nimaš časa.

Blagoslovljene praznike!

Andrej Vončina

sreda, 25. februar 2009

Kaj, post je že?

Kar ne morem verjeti, a dejansko se je že začel postni čas. Nič posebnega se ni zgodilo, da bi ga napovedovalo, nobenega medijskega pompa, nobene propagande, nič ... kar začel se je. Pri meni je bila reakcija ta, da sem se zdrznil, ker čas beži mimo mene in se tega marsikdaj sploh ne zavedam.

Kaj bi bilo sploh življenje brez svojih alarmnih zvoncev? Bi se sploh kdaj zamislili nad seboj? Najbrž ne in življenje bi normalno, brez večjih pretresov teklo dalje. Toda jaz sem se ustrašil prav te 'normalnosti', ki kaže na neko pasivnost, apatičnost, skratka ima negativen prizvok. Ne vem, kako zveni vam, a meni moje življenje ni 'normalno'. To bi bilo vendar katastrofa. Zakaj? Naj skušam razložiti.

Najprej je samo eno in bilo nam je podarjeno. Vsak tak dar, ki je enkraten, je tudi neizmerno vreden, je nekaj fenomenalnega, neprecenljivega, ne pa nekaj normalnega. Kdor nam je pa ta dar posredoval, ne more ostati samo pri tem, ampak mora nekaj dobiti nazaj za to, vsaj dolžno zahvalo. Moja najmanjša zahvala je ta, da skušam ta dar, kolikor je le mogoče, izkoristiti. To pomeni, da je treba življenje živeti. Ni pa nepomembno, kako ga živimo.

Treba ga je živeti tako, da imajo od tega našega daru nekaj tudi drugi, pa seveda tudi za Boga ga mora biti nekaj namenjenega. Če bi ga namreč le 'šparali' zase, potem ga po mojem ne bi tudi resnično živeli. Na tem mestu bi rad uporabil prispodobo don Tonina Bella (pokojnega italijanskega škofa z juga). Ta pravi, da življenje lahko ovrednotimo, če ga primerjamo s kovčkom; v nasprotju s tem je namreč življenje toliko bolj lahko, kolikor bolj ga napolnimo.

Naše življenje torej ne sme biti normalno, ampak čimbolj bogato, zaklad. Od tod lahko črpamo mi sami, pa tudi drugi, pa še Bogu je v slavo. Postni čas se nam torej ponuja kot priložnost, da se vprašamo, če je naše življenje morda normalno (povprečno). Obljuba večnega življenja namreč ni kar tako! Je nekaj tako nezaslišanega, da zahteva od nas nore stvari. Vse se pa začne pri spremembi pogleda. Ne morem si predstavljati, da bi pred Bogom ob vprašanju, kakšno je bilo moje življenje rekel: 'Ah, normalno.' Ne, če verjamemo v nekaj več, potem moramo tudi od sebe več zahtevati!

Želim vam fenomenalen postni čas!

sreda, 24. december 2008

O božiču...

Tisto noč se je zgodilo nekaj izrednega... Tako izrednega, da mnogi tega niso niti zaznali. Izraelsko ljudstvo je pričakovalo voditelja, politika, nekoga, ki jih bo osvobodil iz kaše, v kateri so se znašli. Ta bi se moral roditi v neki mogočni stavbi, najbolje kar na dvoru, biti plemenitega rodu, imeti veliko moč.

Zgodilo se ni nič od tega oz. zgodilo se je vse to in še več, a pod drugačnim vidikom. Bog je zvest in vedno izpolni svojo obljubo, a drugače, popolnoma drugače kot smo si mislili in predstavljali. Človeški napuh si je Boga vedno želel prikrojiti po svoje, da bi se tako opravičil samemu sebi. Bog gre mimo takega srca kakor je šel mimo kraljevega dvora, prenočišč in gostišč. Svoj prostor je našel v majhnem in ponižnem hlevu. Prav tako svoj prostor najde v majhnem in ponižnem srcu, ki prizna, kako zelo je nemočno in kako zelo ga greh onemogoča.

Smo morda pričakovali nekaj izrednega in revolucionarnega? Bog ni prišel odstraniti ali spremeniti okoliščin, v katerih živimo, ampak jih je prišel z nami deliti, začenši z rojstvom in neboglenostjo po njem. Vse to se je seveda še dopolnjevalo z raznimi življenjskimi preizkušnjami, dopolnilo pa v trpljenju in smrti na križu ter seveda vstajenju.

Mi si vsega tega nismo zaslužili s svojimi deli, pravzaprav smo delali in delamo proti temu, da bi si sploh lahko domišljali, da bi lahko bili vredni dobiti take vrste darilo. To darilo je prišlo po velikem Božjem usmiljenju, ne po naših zaslugah.

Ljudje smo grešna in ranjena bitja. To lepo dokazuje na primer naša nevoščljivost, po kateri svojemu bližnjemu ne privoščimo, da bi kaj imel, dobil, četudi je tako reven in nebogljen, da bi nekaj nujno potreboval. Smo sebični in privoščimo le samim sebi. No, ob Božjem rojstvu so bili angeli tako veseli in srečni za človeštvo, da so nebeško prepevali in praznovali. Bili smo osvobojeni sužnosti, nebeški prebivalci pa so nam to privoščili.

Zatorej vas vabim, da svoja srca osvobodite kisa sebičnosti in okusa po njem, da jih bo Bog napolnil z medom svoje nežnosti in usmiljenja.

Blagoslovljen božič!