Branje mi ne diši...

Človek nekako kar ne ve, kaj naj bi rekel, ko se znajde pred stvarjo, ki je ne razume, je pravzaprav ne more razumeti, pa čeprav sem sam prepričan, da se v življenju dosti stvari ne more razumeti in tudi ni nujno, da moramo razumeti vse stvari. Nekatere pač enostavno so. In pika.

Pa vendar bi rad napisal, da sam ne razumem, zakaj današnji mladi ne berejo tako in niti ne toliko, kot sem sam bral v mladosti, a sem zase danes prepričan, da bi lahko takrat prebral še več knjig. In jih nisem malo, verjemite, kot sem tudi eden tistih srečnežev, ki si še danes privoščijo razkošje, kar vsekakor še vedno je branje knjig. Še posebno takrat, ko lahko sam izbiraš, kaj boš prebral in česa ne. Že v osnovni šoli sem prebral toliko knjig, da sem že z nejevoljo kasneje bral knjige, ki so mi jih naročili, rekli smo jim preprosto: šolsko čtivo. Z nejevoljo zato, ker nekaterih pač nisem maral, pisateljev seveda in tudi slogov ne. Da to lahko rečeš, moraš prebrati precej knjig. A ni rečeno, da imaš kot najstnik prav, ko oporekaš profesorju, ki ti naloži branje, ki ti enostavno “ne diši”. Meni ni bil realizem nikdar všeč, ne slovenski in ne svetovni, Francozi še posebej ne, dolgovezni so se mi zdeli, skratka: niso mi bili všeč.

Odveč je seveda podatek, da mi je pokojni dr. Anton Požar, ko je ugotovil, kako ne maram realistov, v enem letniku naložil dvajset knjig za obvezno branje. Ja, dvajset. In vsi so bili realisti. In je nato dodal še štiri knjige z besedami: “Te pa ti bodo gotovo všeč”! Bili so štirje romani slovitega Fjodora, ki ga širše občinstvo pozna tudi kot Dostojevskega, tisti pa, ki nam je zlezel dobesedno pod kožo, ga imenujemo kar Fjodor. Včasih dodamo zravem še Mihajlovič, Fjodor Mihajlovič. In bi rad tu dodal pripombo, da branje Dostojevskega ni vedno užitek, vsaj meni ni bilo in ni vedno užitek, pa naj gre za knjigo Bratje Karamazovi ali za njegove Zapiske iz podpodja, ki jih občasno vzamem v roke in grem še enkrat skozi njegovo gosto pisavo.

Če slučajno knjige Zapiski iz mrtvega doma še niste brali, vam jih priporočam, kot vedno priporočam vse, kar je Fjodor napisal, a knjiga, ki je bila našemu ljubemu dr. Požarju najbolj všeč od tega velikega ruskega pisatelja beloruskega porekla, je gotovo bila Zločin in kazen. In še danes se sam pri sebi smejem, ko se spominjam prijatelja, ki jo je moral za kazen prebrati še enkrat, ker ga je pokojni dr. Požar pri izpraševanju “našel na bosi nogi”, kot smo rekli nemi sceni, ki smo ji bili priče, ko nekdo med izpraševanjem ni znal. Moj prijatelj ni maral knjig, danes je izjemno uspešen, a knjig ni maral ne takrat in ne pozneje, še danes jih nima rad, prizna pa, da je dr. Požarju hvaležen, ker je moral prebrati njegovo delo Zločin in kazen. Tako dobro je ta moj prijatelj to knjigo prebral, da je živ primer starega reka: “Boj se bralca ene knjige”!, ki ga seveda, he he!!!, lahko razumeš na več načinov... Pozneje nam je namreč vedno težil z Raskolnikom na vse pretege in po moje še danes to počne, če mu le uspe zvabiti koga v debato o tej knjigi, o kateri dejansko ve (skoraj) vse.

Tisti skoraj sem v oklepaj dodal zavestno, ker je vedno tako, da se po navadi vedno najde kdo, ki ve še več. Najslabše pa je, ko se znajdeš med takimi, ki vedo še več kot vse. Takrat je molk zares zlata vreden. In modro navodilo sv. Avguština, ki je trdil, da je rešitev v begu, tudi velja ob takih primerih. Sicer Avguštinu in njegovi trditvi (“In fuga salus est”!) oporekajo, a sam se kar držim njegovega nasveta, ko se znajdem med ljudmi, ki vedo vse. In tudi več kot vse.

In me boste po tem uvodu, o Fjodoru in njegovih zgodbah, romanih, življenju in zgodbah, ob njegovih zgodbah bi znal napisati romane!, razumeli, da sem se zares vprašal: “Kaj sploh počnem tukaj”?, ko sem se v marketu v Rožni Dolini, kamor sem šel pred dnevi po kruh, znašel pred polico časnikov in revij, samodejno vzel s police dnevnik Delo, ki je imel priložen roman Zločin in kazen. Za Delo in Fjodorov roman sem dal dva evra. Dva, ja! S prodajalko sva se zapletla v lep pogovor o knjigah, ona je kupila za deset evrov pet Cankarjevih knjig, vedno z Delom.

Opazil sem, da sta bila na polici tudi Sartre in Camus. Vedno po dva evra vsaka knjiga plus Delo. “Veste, danes nihče več ne bere”! je rekla prodajalka. “Ni prav tako”! sem rekel. “Je, je, skoraj tako je. Mladi ne berejo več”!

In sem pomislil nase, tepca, ki sem v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani pred leti čakal kar nekaj let, da sem le lahko kupil vsega Dostojevskega v slovenščini! Kam sem dal knjigo Zločin in kazen?

Za zdaj je še v avtu, na sedežu. Ko jo bom med enim čakanjem otrok in drugim prebral, bo našla svoje mesto med množico drugih na knjižni polici v upanju, da bo še kdaj segla kaka roka po nji.

P. S.

Knjiga Zločin in kazen je že našla nekoga, za katerega vsaj upam, da mi jo je iz avta neopazno smuknil z namenom, da jo bo prebral. Minuli teden sem namreč peljal sošolce (sic!!!) v avtu, šli smo namreč obiskat nam dragega razrednika prof. Pavla Šporna na Primskovo na jesensko, pravljično lepo Dolenjsko, kjer je danes župnik. Odveč je pripomba, da sem gornji zapis napisal prej, in tudi, da ne vem, kdo je knjigo odnesel s seboj. Da se take stvari dogajajo petdesetletnikom, pa je zelo lepo!

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 12.

Blagor blaženim...

V evangeliju te nedelje, ko je hkrati praznih vseh svetnikov, odzvanja beseda "Blagor". Prva stvar, ki mi pride na pamet, je Mendelssohnova pesem "Beati mortui", ki blagruje mrtve, ki so zaspali v Gospodu. Njihova imena namreč niso zapisana na zemlji, ampak pri Bogu.

Obhajamo torej praznik vere, nič več in nič manj kot to. Blaženi namreč niso nobeni velikaši, širokoustneži, preračunljivci... ne, blaženi so nasprotno vsi tisti, ki jih je svet preziral in jih še vedno prezira.

Ko poslušamo devet blagrov, jih sicer ne razumemo prav, a jih vseeno znova in znova radi slišimo. V nas prižgejo tisto luč upanja po boljšem svetu. V tej luči vedno znova sami pri sebi zavzdihnemo: "Pridi k nam tvoje kraljestvo". Zavemo se, kako daleč od ideala je svet, v katerem živimo, in zahrepenimo po lepšem, boljšem svetu, po boljšem življenju. Zaželimo si sveta, v katerem so dobrota, nenasilje, iskrenost, solidarnost. Tak svet je mogoč!

Zanj pa je treba biti drugačen, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas - govorimo o svetnikih. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti.

Kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, njegovega delovanja v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

V Jezusovem seznamu smo prav vsi in tudi Jezus se znajde v vseh naštetih situacijah. Njegov obraz izžareva vse to in še več kot to - tudi blaženost. Najti moram torej v devetih blagrih tistega, ki je namenjen prav meni. Po njem sem poklican, da naredim svojo pot. Začeti moram pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem, ki jih je tako veliko povsod. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih. Če se bomo mi zanimali za srca drugih, se bo tudi Bog zanimal za naša: "Blagor jim"!

Pri razmišljanju sem si pomagal z: E. Ronchi, Nelle beatitudini la regola della santita' - Avvenire 29.10.2009

Bratranci

Vittorio Messori je pred petimi leti našel zanimiv zapis v 'Le Figaro', francoskem dnevniku:

«Taksist, ki je bil izraelski arabec, s katerim sem prišel iz Tel Aviva, se je z menoj dogovoril, da me bo iz Jeruzalema spet pripeljal v Tel Aviv na letališče, ko bom zaključil svoje bivanje. Ker pa je medtem že našel drugo zadolžitev, je našel alternativno rešitev: "Poslal bom svojega brata, 'my brother'". Ta je prišel natančno ob dogovorjeni uri in se predstavil kot brat mojega taksista. Ker pa mi nekaj ni dalo miru, sem se skušal nekoliko poglobiti v stvar. Novi taksist mi je v angleščini pojasnil, da je v resnici bratranec drugega taksista, a da je to razlikovanje mogoče v angleščini, ker je v arabščini ena sama beseda, ki označuje tako brata kakor bratranca. To me je zelo prevzelo: po dva tisoč letih sem v semitskem jeziku, ki izhaja iz iste veje kot aramejščina, dobil potrditev, da se eksegeti ne motijo, ko pravijo, da so Jezusa iskali sorodniki, 'bratranci in sestrične', kjer evangelij navaja 'brate in sestre'. Kdaj pa kdaj lahko torej tudi navaden poročevalec pripomore k eksegezi Svetega pisma."

IL TIMONE N. 37 - LETO VI - November 2004 - str. 64 - 66.

Sveto oziroma presveto v bogoslužju

Sekularizacija svetega, značilna za pokoncilski čas, se ni ustavila zunaj cerkvenih vrat, ampak je skoznje vstopila. Prišlo je do poskusa, da bi bogoslužje bilo imitacija posvetnega s hrupom, materialnostjo in raztresenostjo, ki je zanj značilno. Nauk Cerkve pa je glede tega vedno bil zelo jasen...

Pogosto se zgodi, da srečamo kristjane, ki rečejo, kako so šli v cerkev, da bi lahko začutili, vstopili v skrivnost, v sveto, nasprotno pa so se znašli v pravi karikaturi, neposrečenem posnemanju, posvetnega, od vrste glasbe, pa vse do ekstravagantnih oblačil mašnikov, ki so zaradi svojega nastopaštva tudi izgledali pravi "šovmeni".

Gre za zelo zaskrbljujoče znamenje. Pomeni namreč, da svetega ni več, da mnogi sploh ne vedo, kaj bi to bilo, medtem ko posvetno postaja prevladujoče tudi v cerkvi, ki bi naj bila pravi sveti prostor. Da je nek kraj svet, hitro začutimo, ko nam rečejo ob vstopu v muslimansko mošejo, budistični tempelj ali judovsko sinagogo, da se moramo sezuti ali se s sklenjenimi rokami prikloniti ali si pokriti glavo.

Nekoliko zmedeni to tudi naredimo, morda tudi začutimo tisto vrojeno strahospoštovanje, pomešano z začudenjem, ki pride na dan vsakokrat, ko se znajdemo pred nečim neobičajnim, skrivnostnim, večjim od nas: pred svetim. Tedaj se vprašamo, kako to, da duhovniki in redovnice kot prvi po cerkvah ne spoštujejo tišine, še več: pogovarjuajo se na glas, zahtevajo, da ne poklekujemo in se priklanjamo, ker naj bi šlo za suženjske kretnje, ki naj bi bile za človeka poniževalne. Nekaj tu ni v redu.

Medtem pa so prišla na dan nova bogoslužja, ki posvečujejo posvetno kakor nekoč. Seveda ne gre več za mogočna zborovanja z morjem ljudi iz nacističnih ali komunističnih časov, kjer so častili mit krožečega sonca ali režimske osebnosti - danes imamo shode z baklami, razne druge shode in marše, nove svetne procesije. Ne izpostavlja se več svetih podob ali Najsvetejšega, temveč zastave, napise in nove teozofske simbole. Nekoč so bakle spremljale svete podobe, danes pa nove religioznosti. Do tega nas je pripeljala profanizacija svetega, ki se ni ustavila zunaj svetišč, ampak je vstopila vanje ter poskušala bogoslužje napraviti za posnetek profanega, z vsem hrupom, materialnostjo, zmedenostjo, ki je je polno profano.

Profanost pomeni oddaljenost od Boga, ki nasprotno živi v "svetem". To je seveda potrebno, da bi se spoštovala svoboda ustvarjenih bitij. Človeško bitje mora živeti izven svetega (fanum), da bi se lahko svobodno odločalo, da vstopi v svetišče, kadar enkrat razume razliko in začuti potrebo po srečanju z njim, ki je začetek vsega in vseh. Če bi posvetno res bilo sveto, potem bi častilci hudiča imeli prav, ko prevračajo sveta znamenja krščanstva, da bi posvečevali kar je slabo in greh.

Greh uničuje ustvarjena bitja, kvari profano in onečašča sveto, rani ustvarjeno resničnost v njeni svobodi kakor tudi v njeni odvisnosti. Zato pa se mora vmešati Odrešenik in vzpostaviti avtonomijo stvari, tako da izkorenini in ozdravi greh. Odrešenje ne prihaja odrešit profanosti, ki je že sama v sebi prostor, v kateri se odseva sveta vrednost svobode človeškega, ampak prihaja vzpostavit in povzdignit naravo, ustvarjeno resničnost. Sveta bi se morali veseliti in ga okušati, ne pa ga le "uporabljati". Ozdravljenost od greha nam omogoča, da se sveta veselimo, da znamo v resničnosti uživati in da iz nje odstranimo, kar jo lahko pokvari.

Liturgija (bogoslužje op. prev.) je prostor, v katerem se vse to neprestano odvija. V njej človek, ki ga je zmedel greh, najde odrešenje, tako da iz nje izide osvobojen in je sposoben poseči v zemeljsko stvarnost z energijo, ki jo je prejel. Profano se tako naravnava na sveto. Prav zato, ker vidno predpostavlja liturgijo, je profana resničnost pred svetim, je narava pred nadnaravnim, ki po drugi strani neprestano teži po tem, da naravi vrača pomen in jo spreminja. Utelešenje Besede je podarilo prav to - s svojim vstopom v zgodovino slednja postane razodetje Boga. Profanemu, ki ga je greh desakraliziral (mu odvzel svetost op. prev.), odrešenjska izkušnja podeli posvečenje. Liturgija ponovno posvečuje, ponovno daje pomen. Pri zakramentih se vsakokrat poslužimo neko posvetno, naravno resničnost: kruh, vino, olje, vodo, ljubezen, trpljenje in to s pomočjo posebnih molitev posvetimo. Posvetno resničnost, ki je že tako ali tako usmerjenak svetemju, tako napravimo sveto in jo tako le namenimo za tisto, za kar je bila ustvarjena.

Odnos med svetim in posvetnim, ki je prej bil dialektičen, sedaj postane dialoški, obe resničnosti pa še vedno med seboj ostajata različni. Posvetno je sveto v možnosti, ki čaka, da se bo uresničilo. Resničnost sveta je profana in čaka na Kristusovo odrešenje.

V času drugega vatikanskega koncila so nekateri predlagali, da bi odstranili sveto, saj so menili, da je vse sveto. Tako je prišlo do zdaj že povsem jasne polarizacije - na eni strani imamo preveliko vnemo v posvetnih zadevah, aktivizem in sekularizem, ki sta privedla do zreduciranja svetega na posvetno, na drugi strani pa imamo spiritualizem, ki beži od posvetnega v svetem. Kakor pa je v našem času postalo očitno, je razlikovanje med svetim in posvetnim danes nujno. Pravoslavni teolog Pavel Evdokimov je glede tega takole dejal: "Iz samega božanskega studenca: 'bodite sveti kakor sem jaz svet', izhaja celo zaporedje posvečenja ali stvari, ki so svete po udeležbi. Te izvršujejo neko deprofanizacijo, neko devulgarizacijo v samem bistvu tega sveta . To dejanje prodiranja v svet je lastno zakramentom in zakramentalom (pogreb, blagoslov... op. prev.), ki učijo, da je v krščanskem življenju vsaka stvar zakrament ali sveto v možnosti, ker je vse namenjeno svoji liturgični izpopolnitvi, svoji udeležbi pri Skrivnosti (Misteriju)" (L'Ortodossia, Bologna 1965, 291).

V središču tega gibanja je Evharistija. Zato je Cerkev, na Vzhodu in Zahodu, vedno postavljala v središče oltar s tabernakljem (prej tudi z artoforijem ali ciborijem) z Najsvetejšim. Kdor je tabernakelj v naših časih odstranil, da bi na njegovo mesto raje postavil duhovnikov sedež in ga dal v prostor, ki je ločpen od cerkve celo do te mere, da ga je zelo težko najti, bi moral prebrati, kaj o tem pravi Koncil v svojem prvem dokumentu o bogoslužni prenovi: "Sveta Evharistija naj se shranjuje v čvrstem in nevlomljivem tabernaklju, ki naj bo na sredi glavnega oltarja ali tudi stranskega, a naj bo ta zares plemenit ali, glede na krajevne navade in v posebnih primerih, ki naj jih potrdi krajevni ordinarij, tudi na drugem kraju v cerkvi, ki je zares plemenit in ustrezno okrašen. Dovoljeno je maševati obrnjeni proti ljudstvu tudi pri oltarju, na katerem je tabernakelj, ki je sicer majhen, a primeren" (Navodilo za natančno izvajanje svetega bogoslužja Inter Oecumenici, 26.9.1964, št. 95).

Pavel VI. je to ponovil v okrožnici Mysterium Fidei: "Podnevi naj verniki ne opuščajo obiska Najsvetejšega, ki mora biti v cerkvah shranjeno na najodličnejšem kraju, z najvišjim dostojanstvom in po liturgičnih predpisih, ker je obisk dokaz hvaležnosti, znamenje ljubezni do Gospoda Kristusa, ki je tam navzoč" (3.9.1965).

Središčni položaj tabernaklja v cerkvi je v posinodalni spodbudi Sacramentum caritatis potrdil tudi sedanji papež še kot kardinal in prefekt Kongregacije za nauk vere: "Njegov pravilni položaj (namreč tabernakloja op. prev.) nam namreč pomaga prepoznati resnično Navzočnost Kristusa v Najsvetejšem zakramentu" (št. 69).

Njegov šotor ali tabernakelj hrani skrivnost njegovega telesa in krvi, njegovo Navzočnost. Gre za zavest, ki jo je Cerkev dosegla, da je Skrivnost vedno navzoča, ker je pred vsako drugo stvarjo: mi smo tisti, ki se moramo "ponavzočiti" pred njim s svojim češčenjem, njegova stalna navzočnost nenehno vzbuja našo vero. Kristus je prišel na svet, da bi bil z nami vse dni. Sveto, pravzaprav Najsvetejše, torej ostaja med nami.

Nicola Bux. Il sacro nella liturgia, cioè il Santissimo. Il Timone, februar 2009.

Sodobni design

Dragi prijatelji. Trenutno se s spletnim dnevnikom bolj malo ukvarjam, ker se trudim še z zadnjimi stvarmi pri diplomi in še drugimi stvarmi. Naj torej dam v branje razmišljanje urednika tednika 'Novi glas'. Gre za zamejski katoliški tednik v slovenskem jeziku, ki izhaja v Gorici.

Ko sem pred časom ugotovil, da so nekateri moji znanci, ki so na poti v srednja leta, pozabili na Boga, opustili praktično krščanstvo in zanemarili verske obveznosti, kot je, recimo, hoja k nedeljski maši, ko sem torej ugotovil, da jih je večina le-teh izbrala sodobni design za vodilo življenja in si iz modernega designa naredila nekak nadomestek Boga, sem se zdrznil.

Preprosto zato, ker je meni določen sodobni design tudi všeč, a se kot človek, ki so mu všeč lepe stvari, tudi zavedam, da je samo ena od tržnih niš sodobnega marketinško urejenega sveta. Nobena umetnost ni, ampak samo dobro preračunano oblikovanje za točno določene ljudi. Mojim bralcem najprej rad povem, da se pod sodobni design, sodobno oblikovanje, sodobni izgled, danes daje predvsem vse tiste stvari, za katere nekateri zmotno mislijo, da jih ločijo od drugih že zato, ker si jih (lahko) kupijo. Ena od bistvenih lastnosti sodobnega designa je namreč to, da daje kupcu čisto neprikrito tudi občutek izjemnosti, kar seveda ni res, kar je seveda debela laž, ko pa vemo, da za njim stoji točno določen marketinški načrt, ki predvideva tudi dejstvo, da bo imel kupec nekega določenega moderno oblikovanega predmeta, pri nakupu točno določene občutke, med temi je občutek, da je izjemen, ker ima okus, na prvem mestu. Da ti občutki niso resnični, ponavadi vedo predvsem tisti, ki prodajajo, kupci se tega ne zavedajo.

Ne vem, če ste kdaj bili pri kakem sodobnem človeku, ki prisega na sodobni design in misli, da bo njegova hiša nekaj posebnega že zato, ker se v njej na prvi pogled zdi, da je vse v redu, vse spravljeno, ker je pač pri nakupu pohištva sledil sodobnim trendom modernega designa.

“Ta lepa, skorajda boleča odsotnost predmetov, ki tako drago stane,” je pred časom vzdihnila znanka, ko sem ji privoščljivo povedal, da v svoji dnevni sobi, ki je narejena točno po zakonih tržno usešnega modernega designa, ki prisega na “minimal chic”, (preprosto povedano: spominja vas na japonske filme, kjer je vse urejeno, nikjer nobenega predmeta ni, deluje sveže in čisto, a prazno), niti pod razno ni prostora za enega samega otroka, kaj šele za prijetno vzdušje. Je pa v zameno prostor za razne nadomestke za Boga, kot so: izbrana svetila, vaze, razni podstavki in nadstavki, kamni, suhe veje, predmeti, ki z navidezno preproščino pričajo o dragi in razkošni premišljenosti pretanjenega oblikovalca…

In sem jo vprašal, kje ima čevlje. Pokazala mi je omaro, v kateri je bilo prostora za pet parov čevljev, ostale je hranila v garaži, v hiši zanje ni bilo prostora, vse je moralo biti v duhu načela: malo, preprosto, modern design, a zelo drago.

V takih hišah boste takoj videli, kje ste, saj boste težko našli kako igračo kje v kotu, kot tudi na kupe zloženih knjig ne bo in niti nobene moške srajce na naslonjalu kake stolice, če že o odvrženih hlačah niti ne govorimo. V zameno seveda kraljuje sodobno oblikovan televizijski zaslon, zraven vaza brez rož s suhimi vejicami v pralnem stroju spranih kamnih, ki so tako čudoviti, da bolj ne morejo biti. Preprosto in zlagano lepi. Sodobni design.

In samota, dosti samote je v teh brezhibno oblikovanih hišah in predmetih. Osamljenosti ljudi, ki imajo raje predmete kot ljudi, raje sebe kot soljudi, raje samozadostnost kot soočanje s sočlovekom, so raje sebi zadosti in sebi problem, kot da bi sočloveka iskali in pustili vsaj okno odprto neznanemu, da ne rečem Bogu.

Ponavadi potujejo veliko, ti ljudje namreč. Ker nikjer niso doma, o čemer najbolj govori njihov odnos do sodobnega designa in posredno sebe, ker ne odraža popolnoma ničesar, razen nekega daljnega arhetipa brezčutne lepote, ki naj bi nadomestila preprosto vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?”

In pa seveda Boga.

Bog je namreč problem. Nič ne sili. In ni čisto nič sodoben.

Niti tak ne, kakršen je v Ikea magazinih naprodaj. Kjer design postane nadomestek nadomestka, ko moraš tudi tistemu, ki modernega designa ne more kupiti, občutek, da je kupil sodoben design. In mu zato prodaš golfa in ikea omaro, zraven pa še sony televizor in ipod ter seveda iphone, da o macu, katerega do včeraj ni maral niti ne govorimo.

Občutek popolnosti samozadostnega.

Ko se ni treba več vprašati: “Kaj sploh počnem tukaj?”

A v zameno lahko kupiš še en moderno oblikovani predmet točno določene znamke, če že pravega ne moreš.

In si v sodobno oblikovanem stanovanju še bolj sam.

Tudi in predvsem zato, ker drugega nočeš.

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 5