Gospodu slava – a samo v cerkvi, prosim!

Ozrimo se nekoliko na véliki teden, zlasti na cvetno nedeljo. Ustavimo se pri slovesnem vstopu v Jeruzalem in tem, kaj pomeni za nas. Kakor nam lepo pove Benedikt XVI. v 2. knjigi Jezus iz Nazareta, so tisti, ki vzklikajo Jezusu: »Blagoslovljen, ki prihaja!« in »Hozana Davidovemu sinu!« njegovi spremljevalci. Niso torej oni tisti, ki potem kričijo: »Križaj ga!« 

Kaj je torej, če se navežemo, tisto, kar kristjanu danes sprašuje vest? 

Pri nas danes navadno ne gre toliko za to, da Jezusa kategorično zavrnemo, da enostavno obrnemo ploščo in trdimo nasprotno od tistega, za kar bi še včeraj dali roko v ogenj. Pri današnjem kristjanu utegne biti problem drugod. Tisti, ki so ob vstopu v prestolnico Jezusu vzklikali, so se kasneje, razen zelo redkih izjem, razbežali, ker jih je bilo strah. Pomeni, da jih ni bilo strah izražati svojega prepričanja, dokler so bili v družbi sebi enakih, tistih, ki so Gospoda pospremili do judovskega verskega in političnega središča, ko bi pa morali te iste besede izustiti med razjarjeno množico pred sodno palačo, jih ni bilo nikjer več. 

Ali ne podobno velja tudi za današnjega kristjana? 

Tudi nam je še preveč lahko peti slavospeve našemu Odrešeniku v zavetju štirih cerkvenih ali farovških zidov, drugače pa je potem v družbi. Pa ne gre le za to, da se potuhnemo zgolj pred sodobnimi 'sodnimi palačami', torej tam, kjer letijo takšne in drugačne obtožbe na Boga, Kristusa in Cerkev. Ne, gre za naš običajni vsakdanjik, kjer si ne upamo pokazati, da smo Kristusovi učenci. Zakaj? Ker nas je strah. Strah, kakor učence na jezeru, katerih vero je odpihnil vihar. Jezus jim je tedaj dejal tisto, kar pravi tudi nam: »Kaj se bojite, maloverni!« (Mt 8,26). 

Težava je torej v naši veri. Le-ta je lahko vse, razen tisto, kar bi naj prava vera v resnici bila - zaupljivi odnos z Gospodom. S tem v zvezi pa bi lahko že enkrat nehali s tistim naprezanjem, kaj bi lahko še naredili, česar nismo za ta odnos, ker nima smisla. Pravilno vprašanje je: »Kaj lahko Gospod naredi v mojem življenju?« Torej ga bo treba spustiti v svoje življenje – v svetle in temne trenutke. Kakor se odvije tisti celofan, ki je okrog čokoladnega pirha, tako naredimo tudi s tistim celofanom okrog našega srca, da nas bo s svojo rešilno roko Kristus poiskal in povlekel iz naših grobov v novo življenje.

Uvodnik v župnijsko glasilo

Pogled prek križa

Slišali smo del pogovora med Jezusom in Nikodémom, kjer nas Jezus popelje v puščavo, ko je Mojzes po Božjem naročilu napravil nekaj zelo zanimivega - na drog je obesil bronasto kačo, na katero naj bi se Izraelci ozrli, na katero naj bi dvignili svoj pogled, da bi bili rešeni pred piki strupenih kač. Precej čudna zadeva. Težava, ki je v globini tega besedila iz 4. Mojzesove knjige, je pomanjkanje zaupanja v Boga. V njegovo ljubezen. Izraelci na nek način mislijo, da je Bog tam v puščavi svojemu ljudstvu nastavil pasti. V tej povezavi želi Jezus učitelju Postave, ki je ta osnovna besedila hebrejske vere (petero Mojzesovih knjig) odlično poznal, povedati, da za njun čas velja enako, da je prav tako pomembno verjeti v Božjo ljubezen do človeka. Prav ista stvar je pomembna tudi za nas danes in tudi mi le stežka verujemo v to Božjo ljubezen.

In vendar je: "Bog svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje." (Jn 3,16). In svojega Sina je na križu povzdignil samo iz te ljubezni, ker si želi rešitve človeka, vsakega človeka. Vse, kar mora človek storiti je to, da svoj notranji pogled usmeri na to znamenje Božje ljubezni.

Pa ni lahko. Tudi mi imamo, podobno kot Izraelci v puščavi, zastrt pogled. Živimo tukaj in sedaj. Vse se mora zgoditi takoj. Nič ne sme biti boleče, ampak je nekaj osrečujoče samo, če nudi tudi užitek. Tudi mi Bogu očitamo, da nam je vendar obljubil, kako bomo srečni, pa nismo. Vsak od nas na nek način govori: "Bog, ti si rekel, da bom srečen, pa me poglej, kako sem nesrečen! Vse mi gre narobe!" 

Kaj pa je tisto, kar nam gre narobe? Primerjamo se z drugimi ljudmi, zlasti s tistimi, ki sedijo na položajih in imajo več pod palcem, pa se nam zdi, da tisti, ki živijo razuzdano in brezskrbno, niso tako nesrečni kot mi sami. V ospredju je vselej 'jaz' in 'oni'. Pa tisti 'oni' je samo privesek, ker je v takšnem pogledu predvsem v ozpredju 'jaz'. Jaz sem tisti, ki mu gre bolje ali slabše od drugih. Jaz sem boljši od soseda. Moj sin ni tako pokvarjen kot tisti od sodelavca.

Na ta način smo med seboj zgolj in samo tekmeci. Vsakdo gleda le nase in na lastno korist. 

V takšnem pogledu pa tudi Bog postane naš nasprotnik, ker se nam godijo same krivice. In si pravimo: "Cerkev stalno ponavlja, kako nas Bog ljubi, vendar pa nas ne ljubi. Bog se z mano igra, ker mi vseskozi nastavlja neke zanke, da bi se vanje ujel, ob tem pa se naslaja. Bog mi noče dobro, zato je bolje, da živim po svoje, ker bom tako srečnejši..."

In smo tudi mi ujeti v tisto igro iz edenskega vrta, ko je skušnjavec prvega človeka prepričeval v to, kako ga Bog ne mara, ker ga omejuje, ker mu ne dovoli vsega. 

Nasprotniku seveda ne smemo kazati svojih šibkosti, ampak se je pred njim treba zapreti v oklep. Oklep pa človeka ne osvobaja, ampak ga tišči, ga moti, ga zavira. Ta oklep, s katerim smo se ogradili pred Bogom in svetom, nas je na nek način sicer res zavaroval, a nas tudi izoliral. Počasi nas duši in v njem nismo srečni.

Bog pa ni naš nasprotnik ali celo naš sovražnik. Bog je naš prijatelj. In ni ga sram pokazati svojih slabosti, da bi mu tudi mi razkrili svoje, kakor delata med sabo le najtesnejša prijatelja ali kakor delata med seboj mož in žena. Božja slabost? Ta, da nas neskončno ljubi, pa naj bomo še tako veliki grešniki. V svoji ljubezni je šel do konca, do smrti na križu. Kot dokazuje z razbojnikom, je tam pribit, da odpušča, ne obsoja.

Človek, dvigni svoj pogled, usmeri svoje srce na križ. Tam je razodeta Božja ljubezen. Samo s Križanim se moraš primerjati, ne z drugimi ljudmi. Ko so Jezusu delali krivice, ga tepli, sramotili, mučili, pribili na križ, se ni oziral nase, temveč na druge, na nas ljudi. Za nas se je daroval. Zate. Njegovo zadnje dejanje je bilo , kot smo dejali (razbojnik) dejanje ljubezni do bližnjega, odpuščanje. Tudi tebi želi odpustiti. Vabi te, da se odslej primerjaš samo z njim in mu poveš, kdaj se ti je zgodilo isto kot njemu, da pa tudi pogledaš, kdaj si uspel svojo ljubezen uravnati vsaj malo po njegovi. Videl boš stvari v drugačni luči. Težave se bodo spremenile v etape na poti do končne zmage. 

On pa je govoril o templju svojega telesa...

Pred nami je na 3. postno nedeljo odlomek, za katerega si moramo iskreno priznati, da nam ne diši kaj preveč. Zakaj? Ker Jezus, ki izganja trgovce in menjalce iz tempeljskega kompleksa, ne 'paše' v naše sheme, ki smo si jih naredili o njem. Jezusa smo - že kar nekaj časa nazaj - naredili za potujočega modreca, ki je imel rad vse ljudi, k temu pa naj bi jih tudi spodbujal. Govoril naj bi: "Imejmo se radi. Bodimo strpni drug do drugega." in še druge podbne besede smo položili v njegova usta. V odlomku te nedelje pa se evangeljska beseda pokaže v vsej svoji ostrini, kakor tudi drži, da Jezusa prikaže kot nekoga, ki ni strpen. Kdo bi celo rekel, da Jezus teh ljudi na tempeljski ploščadi ne mara, toda potem ni do konca poslušal ali prebral odlomka, ki na koncu pravi: "Sam je namreč vedel, kaj je v človeku." (Jn 2,25). 

Rembrandt - Kristus izganja menjalce  denarja iz templja

Globoka ljubezen do človeka je namreč tista, ki Jezusa vodi pri njegovih dejanjih, ki so kar nekajkrat malo 'čudna', skregana z našo logiko. Ne nazadnje je tudi Jezusovo poslednje dejanje v zemeljskem življenju, trpljenje in smrt na križu, hudo skregano z našo logiko, ni pa skregano z logiko Božje ljubezni. Tudi mi moramo naš pogled usmeriti globlje, da bi lahko vsaj malo razumeli, kaj nam želi Jezus povedati s tem svojim 'nerazumnim' dejanjem, pa tudi zato, da bi si odgovorili, kaj ta odlomek sploh dela tam sredi postnega časa - se ni morda Cerkev zmotila, ko ga je postavila ravno tja?

Mi smo danes precej podobni Judom iz Jezusovega časa, v smislu, da se ustavimo na površju, pri zunajosti. Naše krščanstvo je precej 'zunanje', ker se zlasti sprašujemo: "Kaj bodo drugi rekli o meni?" Tako mora predvsem biti vidno, kakšni kristjani smo. Pravimo, ne le verniki, tudi duhovniki, nekako takole: "Poglejte, koliko sem naredil za (C)cerkev." Ja, enkrat mislimo z malo, drugič z véliko začetnico. "Zaradi mene je naša cerkev sedaj zgledno obnovljena ... Postavil sem nov oltar, ker je bil prejšnji premajhen ... Za ogrevanje in obnovo notranjosti sem daroval kar nekaj tisočakov evrov..." Ali pa za tisto Cerkev z véliko začetnico, kar se kaže v kakih dobrodelnih dejanjih ali pa v tistih pastoralnih obveznostih, ki jih opravljamo. 

Iščemo potrditve, iščemo tega, da nas bo kdo za to pohvalil. Vendar pa vsega tega ne delamo oz. ne bi smeli delati zase, temveč, če vzamem jezuitsko geslo: "V večjo Božjo slavo," in v blagor ljudi. Ne delam nekaj "zaradi svojega imena", ker na ta način lahko dela samo Bog.

Vendar pa je to le zelo površna ali celo površinska razlaga tega, kar sporoča Jezus na tempeljski ploščadi. Rečeno je namreč tudi, da je govoril o "templju svojega telesa". Torej gre, če pokličemo na pomoč apostola Pavla, tu lahko tudi za tisto 'skrivnostno Kristusovo telo', za Cerkev, ki je, kot pravi še apostol Peter iz 'živih kamnov'. 

Jezus govori o tržnici, ki se odvija v tej živi Cerkvi. Vem, mnogim misel takoj uide na razne napake, ki so jih naredili določeni cerkveni ljudje. Ne rečem, tudi to je res. Vendar bi te tržnice v t.i. 'cerkvenih krogih' ne bilo, če se ne bi najprej odvila na nekem drugem prizorišču, v človeškem srcu. 

Vsak od nas je namreč Božji tempelj, Božje svetišče. Vsakdo od nas je 'tempelj Svetega Duha', kot nam sporoča apostol Pavel. 

Tu pa ni važno, kakšne kupčije sklepajo drugi, temveč, kakšne kupčije v sebi sklepam sam. Ne smem biti kot tisti farizej, ki se je v templju postavljal pred Bogom in se primerjal z drugimi, temveč kot cestninar iz iste prilike v Lukovem evangeliju (Lk 18,9-14), ki se je primerjal samo z Bogom. Kakšen sem torej jaz pred Bogom? Imam čisto vest, da se v meni dan za dnem ne odvijajo kake majhne kupčije, ki zasedajo tisti prostor, ki je v mojem srcu namenjen samo Bogu? 

Zato je ta evangeljski odlomek pravilno postavljen sredi našega postnega časa, da nas Gospod Jezus opozori, kako je treba iz naše notranjosti odpraviti tiste bogove, ki so zavzeli mesto živemu Bogu. Odpraviti moramo vse tiste zadeve, ki nas oddaljujejo, od Boga, od bližnjega in od nas samih. Jezus nas pozna do obisti in nas ljubi. Zato želi, da bi bili celi, od zunaj in od znotraj, Božji. Da bi bili naša zunanjost in naša notranjost v sozvočju. Da bi bili urejeni zunaj in znotraj.

Ostrina je včasih potrebna, da se sploh kaj premakne. Trdnih sklepov namreč v svojem življenju napravimo zelo veliko, škripa potem pri dejanjih. Kadar gre za napačno, grešno, pogubno smer življenja, ni mesta za strpnost, temveč je treba zelo odločno, celo korenito, ukrepati. V določenih primerih človek nekaj pri sebi naredi šele tedaj, ko je postavljen pred dejstvo, pred kruto resničnost.

Ženska - sama sebi tujka

Dan žena naj bi bil tisti dan, ki poveličuje žensko, ki pove, katera je njena vloga v družbi. Pa je temu res tako? Ali ni, nasprotno, res predvsem to, da se na veliko poudarja zgolj neka interpretacija vloge ženske? Poudarja se neka sodobna miselnost, ki niti ni več toliko sodobna, po kateri bi morale ženske biti izenačene z moškimi. To je naravnost bolno, saj je v nasprotju z žensko naravo, ki žensko posebej usposablja, da v življenjskih nalogah moškega dopolnjuje in da vzgaja otroke (ne tudi mladostnikov, pubertetnikov, saj tu pride na račun oče...). Takšna miselnost ni samo nevarna, temveč je prav samomorilska, uničujoča, prav nič napredna. 

Kako to vemo? Samo poglejmo, kako čisto potihem, neopazno, že približno 40 let upada število rojstev. Samomorilska miselnost zahodnega človeka se kaže tudi v takšnih podatkih, ne samo v tistih številkah o dejanskih samomorih, ko gre kdo, kot pravi primorski kantavtor Mlakar: “Po štriku na drugi svet”. Po naravi so ženske drugače obdarovane od moških, kar se zlasti kaže v daru, da se lahko ljubeče posvečajo ljudem - lahko trdimo, da imamo tak dar moški? Zato je treba to nalogo v družbi pripravljati z razvojem, ki je pisan na kožo ženskam in je močno različen od razvoja moških. Skozi raziskave je postalo jasno, zakaj so značilne lastnosti ženske danes še kako potrebne. 

Njihova zgovornost je npr. vir človekove inteligence, saj se otrokovi možgani hitreje razvijajo, kolikor bolj se mama s svojim otrokom pogovarja. Ženska je tako - zlasti zaradi svojega hormona estrogena - posebej ustvarjena za služenje - predvsem otroku, pa tudi možu. Njena ljubezen je določena že v naravi in je tista, ki je pripravljena na žrtve. Bogu smo namreč podobni, kadar znamo ljubiti na takšen način. To je trud za uresničevanje tiste Božje podobe, ki je - po krščanskem nauku - vtisnjena v nas. Uresničevanje tistega ljubezenskega plesa, ki se neprestano vrši znotraj Svete Trojice, ko nobena od oseb nič ne zadržuje zase, ampak se drugi popolnoma podarja. 

Tem vidikom velja v vzgoji deklet v prihodnje dati posebno težo. To seveda ne pomeni, da se jim ni treba več učiti matematike, jezikov in drugih zadev, pomembnih za razumski razvoj, ker je tudi to potrebno. Vendar pa enostranska razumskost ne more biti več prevladujoče načelo v vzgoji deklet. Tega bi se po šolah morali zavedati in omogočiti program, kjer bi fantje in dekleta imeli nekaj predmetov skupnih, obenem pa tudi specifične predmete za vsakega od obeh spolov. Tako bi se lahko tudi s pomočjo šol razvili v prave, zrele ljudi, ki bi jim bila njihova moška in ženska vloga jasna. Zaenkrat je na tem področju velika zmeda. 

Ni res, da družinska žena in mama ni častivredna, enakovredna, potrebna, smiselna in kvalitetna družbena vloga, kakor so to zvijačno ženskam izbili iz glave. Res je, prišle so do vsega, kar imajo moški, tudi do istih bolezni zaradi stresa, skušnjav, obupovanja, jeze, načina smrti in samote v starosti. Vse to je zmanjšalo tudi duhovno raven naše družbe in zmanjšalo upanje v prihodnost. Zato je nadvse pomembno, da se zavemo, kako različna sta že od začetka oba spola in temu damo ustrezno težo na vseh področjih. Tu je naša prihodnost in tu je, ne nazadnje tudi tista prava enakost, ki jo tako radi opevamo - v različnosti.

Iz priloge Bodi Človek!

Sinovi ljubeznivega Očeta

2. postna nedelja pred nas postavlja evangeljski odlomek, za katerega marsikdo reče, da mu je eden od najbolj tujih, zato je treba večkrat na kratko ponoviti vsaj na kratko, zakaj ta spremenitev na gori. Evangelisti namreč uporabljajo pripomoček ponavljanja zato, da bi vernik, ki bi poslušal evangeljsko poročilo, isti dogodek na duhovni ravni poglobil, bolj prodrl v skrivnost sporočila. Najbrž so si tudi trije posebej odbrani učenci še večkrat zavrteli pred očmi ta posnetek, ki so mu bili priče na tisti gori, kar lahko razberemo iz njihovih besed, ko so se med vračanjem spraševali: "Kaj pomeni vstati od mrtvih?" (v. 10). Jezus jim je dal ta privilegij, da so videli njegovo poveličano telo, da bi se ne pohujšali ob tistih temnih trenutkih, ko ga bodo pred njihovimi očmi mrcvarili in celo pribili na križ, kjer bo umrl. Kakor je bila namreč Abrahamova vera preizkušana z Božjim ukazom, naj daruje sina (1. berilo), podobno bo vera učencev pod najhujšim preizkusom v Jeruzalemu. Čeprav je kontekst drugi, pa bi vseeeno lahko tiste besede evangelista Janeza veljale za Petra, Jakoba in Janeza: "Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus" (Jn 2,22).

William Hole - Spremenjenje

Pravkar je bilo rečeno, kako je bil Jezus obujen. To bi rad poudaril zato, da izpostavim to, kako se je na gori razodel odnos med Bogom Očetom in Bogom Sinom. Tu je odtenek pripovedi, ki je nima noben drug evangelist, kot le Marko: "Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu." (v. 3). Noben belivec tega ne more narediti, edinole Bog. Samo on lahko popolnoma očisti človeka. Samo on lahko popolnoma spremeni človeka in njegove lastnosti.

Ko smo govorili o Jezusovem krstu smo že povedali, kako je pri krstu Bog tudi nad vsakim izmed nas izrekel tiste čudovite besede: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje." (Mr 1,11). Nad vsakim izmed nas je tedaj Bog prevzel posest, od takrat nas neizmerno ljubi. Vprašanje je, koliko velja obratno. Velikokrat se nam namreč zgodi, da na tega ljubeznivega Očeta kar malo pozabimo, stvari pa, prevzetno, vzamemo v svoje roke. Mislimo, kako bomo že mi sami najbolje poskrbeli zase, da bomo sami 'oprali svoja oblačila'. Pridemo do tega, da ne potrebujemo zakramenta sprave oz. po domače rečeno, spovedi. "To jaz že sam rešim s svojim Bogom," radi govorimo.

Grehe in podobne zadeve si potem razlagamo po svoje, zlasti si po svoje razlagamo, koliko so grehi veliki oz., bolje rečeno, si zelo popuščamo in 'tolerančni minimum', torej mejo, koliko je nekaj dopustno, koliko se nekaj sme, vse bolj dvigamo. Tako ni več pomembno, koliko se sme, ampak koliko se da, koliko je možno. 

Sami tudi presojamo, s svojo omejeno razsodnostjo in s svojimi omejenimi človeškimi kategorijami, kaj je prav. Prav je tisto, kar 'paše' meni, ne zanima me, kaj o tem mislijo drugi. Življenje je moje, zato naj se ne vtikajo vanj. Tako se zgodi, da postanemo profesionalni belivci, in se spravimo še k čiščenju oblačil drugih. Mi smo sodniki njihovih dejanj. Mi vemo, kdaj delajo prav in kdaj ne. Kdaj prav govorijo in kdaj se motijo.

Vendar, dokler živimo, lahko svoje zablode tudi spoznamo. Lahko se podamo na pot spreobrnjenja. Lahko se začnemo povzpenjati na goro. Vzpon na goro lahko namreč primerjamo z dobro spovedjo. Najprej je tu odločitev zanjo, potem pa tisti koraki, ki jih zanjo potrebujemo: izpraševanje vesti (pregled grehov), kesanje (obžalovanje), trden sklep ('Poboljšal se bom'), nato pa sama zakramentalna spoved. Ko nato prejmem odvezo, nebeški Oče spet pove, da sem njegov ljubljeni sin oz. njegova ljubljena hči, prav kakor je to izrekel nad Jezusom. Ko spet okusimo to Božjo ljubezen, nam zadnjega koraka, pokore (zadoščevanje za grehe), ni težko narediti.

Ta nebeški Oče pa je zgled tudi vsem zemeljskim očetom. Na to figuro smo v naših časih malo pozabili oz. smo jo pahnili v ozadje, v korist neke materinske figure, ki pa tudi ni takšna, kakršna bi morala biti, ampak smo si jo prikrojili po svoje. Moški so tako postali zapostavljeni, ženske pa sebi odtujene. Moramo se zavedati, kako pomemben je za duhovno življenje otroka oče. Njegovo očetovstvo namreč ni zgolj telesno, ampak še toliko bolj duhovno. Oče je tako poklican k temu, da pogosto blagoslavlja svoje otroke, ker je ta blagoslov neverjetno učinkovit, veliko močnejši je od materinega (G. Amorth). Kar na duhovnem področju lahko dajo svojim otrokom očetje, je veliko močnejše od tistega, kar lahko dajo matere. Tega se danes premalo zavedamo in dovolimo, da vera postane kompetenca praktično samo mater. One ne morejo nadomestiti na duhovnem področju vloge očeta. Zato vas, dragi očetje, vabim, da plamen vere, ki ste ga simbolno prižgali na krstni sveči, otrokom pomagate obdržati, da jim bo svetil celo življenje. Seveda tega ne boste zmogli sami, ampak v povezavi z Bogom.