Boj za svobodo

Postni čas začenjamo skupaj z Jezusom v puščavi, kamor ga je Sveti Duh odvedel, da bi bil skušan. Hudič predloži Jezusu tri ponudbe, podobno, kot se dogaja tudi danes, ko se nazadnje za izvedbo izbira med tremi ponudbami. Razlika je v tem, da hudičeve ponudbe nikdar niso dobre, da nobena njegova ponudba ni dobra, se pa na prvi pogled lahko zdijo dobre, presneto dobre. Vzhodni cerkveni oče Evagrij nam pove, da gre pri hudičevih ponudbah vselej za ponudbo enega od glavnih grehov, začenši s tistimi, ki so bili navzoči pri Jezusovih skušnjavah – namreč požrešnost, pohlepnost in častihlepnost. To so vrata, skozi katerega pridemo do ostalih grehov, od katerih je zadnji in največji napuh, za katerega pravijo, da gre iz nas šele dve uri po naši smrti.

Katoliki pravimo tem zadevam glavni grehi, krščanski Vzhod pa raje pravi, da so to »slabe misli«. To

je zelo dobra označba, saj se vsaka naša beseda in vsako naše dejanje, dobro ali slabo, spočne najprej v naših mislih, šele potem preide na besedno in delovno področje. Jezus sam pravi, da se vse rodi v našem srcu, torej v naši najgloblji notranjosti. Francoski katoliški matematik, mislec in mistik Blaise Pascal zato pravilno pravi, da je treba najprej dobro misliti, da bi potem tudi dobro delali. Tudi deveta in deseta Božja zapoved obravnavata naše misli in želje ter hrepenenja ter nam pravita, naj se trudimo, da ne bi imeli slabih misli, želja in hrepenenj. Če pa mi o nekom ali nečem slabo mislimo, se bo najbrž kmalu zgodilo, kot nas učijo izkušnje, da bomo o nekom ali nečem tudi slabo govorili. O tem, kaj se lahko zgodi, če nekomu kaj slabega celo želimo ali privoščimo, nima niti smisla preveč izgubljati besed. Najbolje se je zato varovati, da tega nikdar ne bi počeli. Vendar smo ljudje grešni in v tem boju zoper moči teme potrebujemo tudi nebeško pomoč. 

Tudi hudobni duhovi namreč vselej začnejo boj z nami na miselnem področju. Nekaj te nagovori nekako takole: »Kaj misliš, če bi…«; »Pomisli, kako bi bilo, če bi ti…«. Človek dandanes seveda misli, da bo zmogel vse sam, a temu seveda ni tako, sploh ne v teh primerih, ko imamo opravka s silami, ki so večje od nas. Tudi zlo je namreč nadnaravna sila, premagati ga je pa mogoče le s silo, ki je večja od te, to pa je Božja moč in pomoč. Če je človek slabo telesno pripravljen, ne more na maraton. Težava je, da je življenje v resnici en sam velik maraton, pa nas velikokrat in prevečkrat najde nepripravljene na spopad s to veliko razdaljo. Kje smo pa še videli maratonce, da bi se sploh ne podali na progo, temveč bi se na startu proge vdajali uživaštvu, pojedanju, popivanju in lenarjenju? Navadno v življenju ljudje delamo ravno to. Pravi maratonec je tisti, ki se spopade s progo. Lahko se bo zgodilo na progi marsikaj, a nihče mu ne bo mogel očitati, da se z izzivom ni spopadel. 

Postni čas nam tako ponovno poudari tri orodja, s katerimi se borimo proti omenjenim trem glavnim skušnjavam, »da bi živeli v svobodi Božjih otrok«, kakor se reče pri eni od krstnih odpovedi. Imamo tako post, molitev in miloščino. Post je krotenje telesa, ki se začne prav z odrekanjem na prehranskem področju. Nezmerna in nezdrava hrana ter pijača ubijata človekovo telo, dušo in duha. Tak človek se potem ne mora nikamor dvigniti, temveč se vse bolj pogreza. 

Molitev je skrb za našo notranjost, zlasti duhovno, saj se tudi duševna potem uredi. Prva in najpomembnejša molitev je sveta maša, zlasti nedeljska. Nanjo pa se je treba ustrezno pripraviti, najboljša priprava je redna spoved, zlasti če naredimo kak težak greh. Še vedno sta najpogostejša preklinjanje in izgovarjanje svetih imen po nemarnem ter nespoštovanje Gospodovega dne z neudeležbo pri nedeljskem bogoslužju, nedeljskim delom ter nakupovanjem oz. »shoppingom«, ki je postal današnja nova religija. Potem je pomanjkanje najbolj osnovne molitve, kot sta recimo jutranja in večerna redna molitev, da o dnevni vsaj dvajset minutni osebni molitvi sploh ne govorimo. Družinske molitve, zlasti rožnega venca, danes ni več. Ko bi skrbeli za zakramente in molitev, bi bilo bistveno manj težav in gorja. 

Veliko časa, ki bi ga lahko namenili molitvi in skupnemu pogovoru nam pojedo televizija in druge elektronske naprave, s katerimi smo danes prav »zadrogirani«. Iz istega razloga dandanes zelo malo beremo, prav tako pa se tudi premalo gibljemo. V postnem času bi lahko skušali zmanjšati čas, ki ga preživimo pred televizijo in z elektronskimi napravami. 

Ostane še miloščina kot zadnje orodje in orožje. Miloščina je v tem, da za druge žrtvujemo del tistega, kar sami imamo, poleg seveda vseh štirinajstih del usmiljenja, duhovnih in telesnih. Dobro je tako žrtvovati seveda svoja sredstva, pa tudi svoj čas, svoje znanje… za dobro bližnjega in Boga. Kot se rado zgodi, na slednjega tudi na tem področju pozabimo. Vsak lahko tudi tu naredi veliko. 

S pomočjo teh orodij v sebi pripravljamo prostor za Boga in bližnjega, če se tega ne poslužujemo, pa se zapiramo vase in se od drugih ograjujemo. Naj vas zato v tem postnem času spremlja Božji blagoslov, drug drugega pa podpirajmo z našimi žrtvami, molitvijo in dobrimi deli.   

G kot GLASBA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (33a)

Tokratna tem bo obravnavala glasbo, zlasti v njenem cerkvenem pomenu. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, ki je tudi sam glasbenik, pravi, da vedno, ko kaj reče glede glasbe v cerkvi danes, ima tri skupine ljudi, ki se odzovejo različno na to, kar pravi. Najprej se na to odzovejo laiki, torej zlasti tisti navadni ljudje, ki “hodijo k maši”, kot jih je po mnenju našega urednika najbolje označiti, mi pa se z oznako strinjamo. No, laiki se v zelo veliki večini strinjajo s Cammillerijem, medtem ko se kleriki, torej škofje in duhovniki z njim ne strinjajo v temi glasbe. Imamo pa še tretjo kategorijo, to so pa pripadniki karizmatičnih gibanj in neokatehumeni, ki, poleg tega, da se ne strinjajo, nadvse hvalijo lepoto “njihovih” liturgij. 

 

Nemški muzikolog Marius Schneider

Najbrž bo tako tudi ob teh zapisih o glasbi, kjer ponavadi velja, da sploh ni važno, kakšne avtoritete človek navede v prid svojih trditev, mnogi se pač “a priori” ne strinjajo. Potem pravijo, da je to kritika, ampak to seveda ni kritika, saj bi to pomenilo, da se nekdo argumentirano, ne pa kako drugače, odzove na zapis ali na zapise. Glede slabe kvalitete glasbe pri sveti maši so se v tem mnenju strinjali, denimo, umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, docent estetike Stefano Zecchi in svetovno znani dirigent Riccardo Muti, sicer tudi reden med tistimi, ki “hodijo k maši”. 

 

Zanimivo pa je tisto, kar je napisal veliki muzikolog Marius Schneider v svojem delu “Pomen glasbe”. Pravi, da vsak tip glasbenega inštrumenta proizvaja določen tip vibracij, ki potem delujejo na določeni del ali dele telesa, pa seveda sprožijo določen tip odziva. Pihala recimo delujejo na prsni del, ki je tradicionalni del poguma in drznosti, zato pa je vojaška glasba skoraj izključno izvedena prav s pihalnimi orkestri. Tolkala stimulirajo spodnji del telesa, torej govorimo zlasti o nogah, genitalijah in jetrih. Zato je praktično samo ritem tolkal tisti, ki človeka kar nekako prisili k plesu, ali vsaj k temu, da si človek tolče takt. Pri šamanskih in vudujevskih ritualih se trans povzroči prav prek obsesivnega ritma, kar je seveda še kako važno tudi po raznih diskotekah in zabavah elektronske glasbe, pa tudi pri rokovski, zlasti pa metalni glasbi je ritem tolkal ključnega pomena. 

 

Glasbila s strunami stimulirajo trebušni del telesa, ki je sedež nagonov in čustev, pasionalni del telesa, če rečemo s tujko. Za primer damo melanholično klavirsko glasbo Chopina ali iskrivo Paganinijevo glasbo z violino. Ni slučajno, da je kitara glavni inštrument španske folkloristične glasbe z boleri in flamenki. Kitara tudi z obliko spominja na človeški trup, luknjo pa ima ravno na “trebuhu”. Edini inštrument, ki deluje na višje dele telesa, zlasti na glavo, so orgle na piščali, katerih zvok je najbolj podoben človeškemu glasu. 

 

Razumljivo, kako uradno liturgično petje, ki je gregorijanski koral, ne predvideva nobene spremljave, pri vzhodnih kristjanih pa je sploh inštrumentalna spremljava prepovedana. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zato dovolil le orgelsko spremljavo. Niti 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor se ni veliko oddaljil od teh zahtev, če smo pošteni, a o tem morda drugič. Glasba je tako preveč pomembna, da bi jo prepustili komurkoli. Tega so se dobro zavedali recimo Hitler, ki je uporabil Wagnerja in recimo italijanski proticerkveni “delavci” iz 19. stoletja, ki so s pridom uporabljali v svoje namene Verdija. Glasba je namreč tista umetnost, ki najbolj posnema Stvarnika samega.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naš strah

Pri današnjem evangeliju ne gre samo za težavo razdvojenosti med dva gospodarja, temveč gre v osnovi za nekaj drugega, kar nam lepo sporoča kratko, a lepo prvo berilo, kjer je v ospredju strah pred pozabo in zapuščenostjo. Gotovo je za nas lepa primerjava z ljubeznijo staršev, ki nas, če so pravi, nikdar ne pozabijo, to gotovo velja tudi danes. Težko pa v tem svetu tekočih medosebnih vezi govorimo o tem, da bi kdo od staršev ne zapustil svojih otrok, zato je po tej strani lahko dandanes strah otrok upravičen. Četudi pa bi kdo od staršev fizično zapustil svojega otroka ali svoje otroke, ker bi šel drugam, je težko, če ima vsaj malo rad te svoje otroke, da bi jih tudi sicer zapustil ali nanje pozabil. No, dogaja se tudi to. A četudi se to zgodi, je Gospod neskončno zvest, veliko bolj od kateregakoli bitja na tem svetu, pa na svoje otroke, torej na nas, nikdar ne pozabi, nas nikdar ne zapusti. Tu velja razmišljati o razliki med krhkostjo zveze in trdnostjo zaveze. Krščanska poroka naj bi bila zlasti slednje, a le, če gre skozi vrata Kristusa, sicer je le zveza, pa je nevarno, da je zelo kratkotrajna. Gospod namreč pravi: "Brez mene ne morete storiti ničesar." (Jn 15,5).

Tisto, kar je samo zemeljsko in človeško, je zelo krhko, zato nas skrbi in nas je strah, da bo kaj od tega izginilo, se zlomilo, da bo česa zmanjkalo. Zato je po tej strani človeški strah nekaj zelo naravnega in upravičenega. Vendar, če ostane pri samo človeškem strahu, potem to hitro postane zadeva, ki nas v življenju močno hromi in nas nazadnje tudi ustavi na neki točki. Gotovo je v nekih določenih primerih prav, da nas nekaj na neki točki ustavi, da recimo ne zgrmimo v prepad, da nas prehitra vožnja ne odnese s ceste... Je pa zadeva tudi težavna, če bi se nekaj morali odločiti, pa nas strah hromi, da tega ne storimo. To pa že kaže na glavno težavo človeškega strahu, ki je v zagledanosti vase in zaupanju v le svoje moči ter sposobnosti. Zato se današnji človek sprašuje najprej, če bo dovolj hrane, obleke, denarja, če bo služba, če bo zdravje, kjer je seveda zlasti mišljeno telesno zdravje. 

Sam večkrat, ko nekdo reče: "Samo, da je zdravje!" nazaj odvrnem: "Kaj pa, če ga ni?" Na to navadno ne dobim odgovora. Pa moj odziv ni nobena zbadljivka ali cinična pripomba, temveč poskus, da bi človeka spodbudil k temu, da bi pomislil: "Res, kako se bi odzval, če bi zbolel? Kaj mi je najpomembneje v mojem življenju? Za čim se ženem?" Teh vprašanj je veliko. Vsakdo bi vendarle moral dobro premisliti, zakaj se v nekaj spušča in kako bi se znašel, če bi neka dobrina umanjkala. Vsega seveda lahko zmanjka, to so vse krhke dobrine. Kako težko je danes dobiti službo, recimo, zlasti mladim. Toda, kdo resnično premisli dobro zadevo, preden gre študirat? Resno, zakaj grem nekaj študirat? Zakaj ravno tja, zakaj ravno tisto in ne nekaj drugega? Upam, da ne gremo kar tako na hitro, na vrat na nos študirat, a se bojim, da velikokrat temu je tako, mnogi pa seveda gredo sicer na študij, a imajo za cilj drugo. Pa tudi, vseh dobrin lahko zmanjka, ali jih celo ni, a naši predniki so vedeli, da je temu tako, pa so gradili na drugih temeljih. Gradili so seveda na družini in so vedeli, da še vedno imajo drug drugega, četudi ostalih dobrin ne bi bilo kaj prida. A so šli še globlje. Vedeli so namreč, da tudi človek ni večen, pa so zaupali Gospodu in njegovim prijateljem, torej angelom in svetnikom, še zlasti prvi med njimi, preblaženi Devici Mariji. 

V tem pogledu naj omenim svetega papeža Janeza Pavla II. Temu je Mati Emilia, ko se je poslavljala pri njegovih devetih letih starosti, lepo povedala, da naj nikdar ne pozabi, da ima, četudi nje ne bo, pomembnejšo mater, ki je Mati Marija - ta ga nikdar ne bo zapustila. Rekla je, naj se ji vedno izroča, še posebej, ko bo težko. To je seveda vselej počel, vseskozi pa k temu izročanju vabil vso Cerkev. Renzo Allegri pa je s knjigo: "Dve materi papeža Wojtyłe", zadevo postavil širše. V smislu tega, kar pravi namreč Jezus v evangeliju, da so njegovi pravi sorodniki tisti, ki poslušajo njegovo besedo in po njej živijo. Janez Pavel II. je namreč pri enajstih letih izgubil brata Edmunda, pri enaindvajsetih pa še očeta. Ko je izgubil mater, se je njegov oče na vso moč trudil, da bi mu bil tako oče kot mati, kar je bilo zelo pomembno za njegovo notranjo rast, saj mu je tako pokazal tudi na te lastnosti našega nebeškega Očeta. Brat Edmund pa je tudi gradil na drugačnih temeljih, saj je kot kardiolog v Bielskem zavestno daroval svoje življenje, da bi rešil drugo življenje. Ko so namreč zaprli neko enaindvajsetletno dekle zaradi škrlatinke v izolacijo, se je odločil, da bo zanjo skrbel on. Vedel je, da je nevarno, a je to vseeno delal. Nalezel se je in umrl v hudih bolečinah, a v skrbi, da bi rešil dekle. Imel je komaj 26 let.

Janez Pavel II. je tako imel doma odlične zglede krščanskega življenja, navdihoval pa se je tudi pri še eni drugi ženi, ki jo je nato tudi razglasil za sveto - pri sv. Jani Beretta Molla. Tako pri svoji materi kot pri pravkar omenjeni svetnici je namreč veljalo, da sta kot materi osnovali trdno krščansko družino, kjer sta živeli karseda sveto, k temu pa vabili tudi vse druge. V nekem trenutku življenja sta bili obe poklicani k težki žrtvi, nobena od obeh pa ni niti malo pomislila, pa sta dali življenje za otroka, ki sta bila pod njunim srcem. Renzo Allegri pravi, da želi s knjigo poudariti, kako svetniki niso samo tisti, zlasti seveda govori o svetih materah, ki jih kot takšne razglasi Cerkev, temveč je še veliko takšnih, ki "na skrivnem", v sivem vsakdanu, sveto živijo svoje življenje, primerno stanu, ki mu pripadajo. Vsi ti kažejo, kako je prvi in najpomembnejši stan tisti krščanski, ki nam potem pomaga, da lahko dobro živimo tudi v vseh drugih svojih stanovih. Tako smo lahko dobri starši, otroci, učenci, ali tudi dobri zdravniki, kot smo videli pri Edmundu Wojtyłi. 

Pri vsem nas mora voditi tisti dobri strah, ki je strah Božji. Pri njem človeka najbolj skrbi, kako bi ugajal Bogu, kjerkoli že je v svojem življenju, kako bi samo njega molil in mu služil. Na ta način namreč potem človek tudi resnično služi svojemu bližnjemu, sočloveku. Na ta način imamo tudi tisto danes tako potrebno zadevo, ki se ji reče strahospoštovanje oz. smisel za sveto. V nasprotnem primeru nam namreč nič več ni sveto. Tako je danes veliko bolj pomembno, kaj bomo jedli in pili, kaj oblekli, koliko bo denarja, kako bomo vedno lepi, mladi in "fit", po drugi strani pa nas ne zanima kaj dosti, če izgubimo svoje bližnje - svojo ženo, svojega moža, svoje otroke (v smislu, da zablodijo), svoje brate in sestre, svoje prijatelje, sočloveka nasploh. Kot nam je v svoji prvi okrožnici namreč lepo povedal isti sv. Janez Pavel II., vsak od nas namreč JE varuh svojega brata. Za to bomo dajali odgovor Bogu. Kakor tudi za to, da smo svoje življenje izgubili v preveliki skrbi za zemeljske dobrine in vse, kar mine.

F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 

Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravilno reševanje sporov

Navadno človek verjame, da je v življenju vedno najboljša obramba napad, pa da prevlada tista sila, ki je bolj surova. Zlasti naj bi to veljalo, kadar želimo od bližnjega spoštovanje. Nikdar naj bi se tudi ne podvrgli izsiljevanjem, nasilni nadvladi, kakor tudi ne nasilju nasploh. To seveda ne pomeni, da se na vse ne odzovemo, temveč pomeni, da se je potrebno odzivati na drugačen način. Že zakoni fizike nam povedo, da z enako reakcijo ne dosežemo nič, natančneje tako pravi 3. Newtonov zakon: »Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako veliko, a nasprotno usmerjeno silo.« Ta zakon se ne zastonj imenuje »zakon o vzajemnem učinku«. 

Za mojo generacijo velja, da smo televizijski otroci. Ob italijanski meji smo pač gledali italijansko

televizijo, zlasti Berlusconijevo mrežo, kjer smo, poleg japonskih in drugih risank, najraje spremljali tiste sinhronizirane ameriške serije, kjer so junaki zmagovali s pametjo in prebrisanostjo, kot recimo A-Team in MacGyver. Zlasti slednji je znan po tem, kako se je raje posluževal nenasilnih rešitev in sploh ni nosil pištole. Na podoben način evangelij vabi tudi nas, da bi se ne posluževali jeznih in nasilnih rešitev. Pustimo tu, da je včasih potrebna tudi uporaba sile, ampak vselej mora to biti zadnja možnost, ko so vse druge že izkoriščene. 

Težava je namreč duhovne narave, saj sila nikdar ne more ne osvojiti niti pokoriti duha, temveč slednjega le dodatno razdraži, namesto da bi ga pomirila. Zato se zgodi, da tisti, ki misli, da nekoga nadvlada in obvlada, je pravzaprav nadvladan in obvladan sam. Tisti, ki misli, da na ta način zmaga, je poražen. Sila se izkaže v zadnji meri za šibko točko, ki jo nekateri, in ni jih tako malo, znajo izkoristiti. Obstaja tudi tisti zakon pri živih bitjih, da jih nasilje še dodatno podžge, da se še bolj borijo – kot pes, ko je stisnjen v kot. Tudi posledice takšnega posredovanja, nasilnega namreč, pa se navadno izkažejo za slabše od pričakovanih. Pa saj vemo, da za tista povsem človeška dejanja velja zakon »heterogeneze ciljev«, prosto po italijanskem filozofu Giambattistu Vicu, ko je rezultat nasprotje tistega, kar je človek pričakoval. 

Kot pravi Božji služabnik Dolindo Ruotolo, je kristjan »duhovni letalec«, zato pa v svojem bistvu ni narejen za to, da bi bil na zemlji oz. ne samo tam. Človek je duhovno bitje in je postavljen v letalo zato, da poleti, ker želi doseči nebeške dobrine, ne pa zemeljskih. Zato naj bi se vsak od nas ne preveč zanimal za tisto, kar je zemeljsko, predvsem pa s tistim, kar je zemeljsko, ni mogoče doseči tistega, kar je nebeško. To je skušnjava človeka, ki misli, da bo dosegel vse sam, s svojimi lastnimi močmi. Kristjan naj bi na vse odgovarjal najprej duhovno. Kdor namreč na grobost drugih reagira s silo, bo premagan in se bo znašel v še slabših razmerah. Kdor pa odgovori z milobo in ljubeznijo, nasilneža tako ali drugače razoroži, pa ne z orožjem, temveč duhovno. Kdor moli za zlobne in sovražne, kliče tudi nanje blagoslov. K temu nas vabi Sveto pismo, najlepše apostol Pavel v 12. poglavju pisma Rimljanom. 

Ta odlomek velja navesti tu v celoti: »Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.« (Rim 12,9-21). 

V našem srcu je namreč nekaj spontanega, da bi želeli vrniti hudo za hudo, ker nas krivica vselej boli in si želimo vselej zadostiti pravici in pravičnosti. V tem pogledu je talionsko načelo "zob za zob", ki ga najdemo tudi v Hamurabijevem zakoniku, dobro, a s človeškega vidika. Vrača namreč krivico v isti meri (2 Mz 21,24; 3 Mz 24,20; 5 Mz 19,21), prizadeti pa dobi zadoščenje, brez nevarnosti osebnih ekscesov. Zaradi lažnih interpretacij pa je kasneje prihajalo do zasebnih maščevanj, do česar prihaja vedno, ko obveljajo le človeški zakoni in vidiki. Božja pravičnost pa je seveda vse nekaj drugega. Bog si vselej vzame svoj čas in je potrpežljiv, saj vemo, da je »počasen za jezo«. K temu smo povabljeni tudi mi. Gospod čaka grešnika, da se spreobrne, k temu ga kliče s še dodatnimi milostmi, ki lahko razorožijo dušo, če le najdejo pot do nje. Božja jeza je zadnja instanca, je pa res, da proti njej ni več nobenega ugovora.

K takšnemu postopanju smo poklicani tudi sami, pa ne le proti nasilnežem in tistim, ki nas preganjajo, so nam sovražni ali krivični do nas, temveč tudi v drugih zapletenih in težkih življenjskih položajih. Koliko staršev, žena ali drugih bi rado na silo prišlo do tega, da bi jih mladostni ali mladi otroci, mož in drugi poslušali? Pogosto je učinek nasproten. Tisto, k čemer smo poklicani pa je, da pojačamo naše zakramentalno in molitveno ter sploh duhovno življenje. Odpoved, post, molitev, darovanje pri maši, pa seveda skrb za osebno svetost in posvečevanje – to so tista orožja, ki so učinkovita. Tudi zato, ker bodo najprej spremenila nas, naša srca, našo notranjost. Šele nazadnje, če bo kaka špranja v srcih naših bližnjih, bo Božja ljubezen, ki jo kličemo na ta način, spremenila tudi njih. V nasprotnem primeru pa jih bomo zagotovo veliko lažje prenašali.