F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 

Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Resničnost, prihodnost in odgovornost

Krščanstvo pri nas v prihodnje 

Vprašanje, kakšna je prihodnost krščanstva v Evropi, se čedalje pogosteje postavlja, čeprav nas je kar malo strah iskreno se spopasti s tem vprašanjem. Po Besedah sociologa Giuliana Guzza pa tega strahu nima, kakor zgleda, Pew Research Center. Slednji pravi, da bo, če se bo tendenca nadaljevala, leta 2050 le še 15% svetovnih kristjanov Evropejcev, medtem ko je bil leta 1910 delež precej večji – 66%. Afrika bo po raziskavah vse bolj krščanska, Evropa vse manj. 

Treba pa je paziti, saj bo Evropa vse manj krščanska, ne pa manj religiozna – povpraševanje se bo

enostavno spremenilo in se že spreminja, najpogosteje v tisto tako udobno in, po papeških besedah »a la carte« individualistično religioznost: »Po mojem mnenju sicer Bog obstaja, vendar drugega ne bi vedel povedati«. Namesto človekovega iskanja podobe, po kateri je bil ustvarjen, torej Boga, raje slednjega upodablja po svoji lastni podobi in obliki, tako da si naredi takšne vrste boga, ki zagovarja njegovo obnašanje. 

Ta predvidevanja niso presenetljiva, glede na tiste napovedi, ki jih je že leta 1969 izrekel neki Joseph Ratzinger, ki se seveda z vprašanjem ni spopadel v smislu številk, morda pa prav zato kar zmrazi njegova tedanja napoved: »Iz današnje krize se bo dvignila Cerkev, ki bo izgubila veliko. Postala bo majhna in bo morala začeti bolj ali manj od začetka. Ne bo več sposobna zasedati stavb, ki jih je zgradila v časih blaginje. Z manjšanjem svojih vernikov bo izgubila tudi velik del družbenih privilegijev. Njen novi začetek bo izviral iz majhnih skupin, gibanj in tiste manjšine, ki bo postavila vero v središče življenjske izkušnje. To bo bolj duhovna Cerkev, ki ne bo prišla do političnega mandata tako, da se bo enkrat spogledovala z Levico, drugič pa z Desnico. Bo revna in bo postala Cerkev ubogih. Takrat bodo ljudje videli tisto malo čredo kot nekaj povsem novega – ugotovili bodo, da je tista mala čreda upanje za njih same, da je odgovor, ki so ga vselej na skrivaj iskali.« 

Samo tistemu, ki jih na hitro prebere, bodo te besede zvenele kot žalostne, pesimistične in polne obupa, v resnici so polne upanja in so spodbudne, kakor tudi kot »vzgojni udarec« za današnjega evropskega, torej tudi za slovenskega in goriškega kristjana. Naša dolžnost tako ni samo v tem, da svoje krščanstvo izpričujemo, temveč da to delamo na najbolj iskreni možni način. Zlasti je treba o krščanstvu pričevati vsem tistim, pogumno, jasno in umirjeno ter z ljubeznijo, ki si mislijo, da krščansko vero že dovolj dobro poznajo, zato pa nanjo gledajo zviška kot na nekaj za življenje brezveznega, dolgočasnega in kar nima kaj povedati. Prav ti lahko ugotovijo, ob spreobrnjenju, da gre zanje za »nekaj povsem novega«. Naloga, ki nas tako ne le čaka, temveč je že tu, je torej hkrati zelo težka in lepa. Sadov najbrž mi ne bomo videli, kot jih niso videli že mnogi preprosti verniki pred nami, a važno je, da sejemo »dobro seme« krščanske vere z velikim upanjem, vero in ljubeznijo, iščoč – po sv. Pavlu – »stvari, ki so zgoraj«. Za sadove bo poskrbel Gospod sam, kot je vedel že očak Abraham.

Objavljeno v Novem glasu in Oznanilih.