Spomin še na druge

Skozi drugačno prizmo (20)

Vesel sem bil oni dan, ko sem videl, da bodo v občini Doberdob postavili spominske kamne svojim žrtvam taborišč. V taboriščih je sicer res tako in drugače končalo svoje zemeljsko življenje daleč največ Judov, vendar pa se ne sme dovoliti, da bi bil spominski dan le spomin na pripadnike tega ljudstva, temveč so vredne spomina tudi vse žrtve drugih narodnosti, kot recimo Cigani (tako Sinti kot Romi, ne samo slednji!), ali pa številni Slovani, katerekoli narodnosti že. Kakor vse tovrstne ideologije, pa je bil nacionalsocializem tudi protikrščanski oz. še posebej protikatoliški, pokončal pa je zato tudi precej katoliških duhovnikov, redovnikov in redovnic, med katerimi so nekateri že bili tudi proglašeni za blažene in svete (sv. maksimilijan Kolbe, sv. Terezija Benedikta od Križa...). 

Čudovita sveta maša v težkih razmerah v kapeli Bloka 26
v Dachauu

Če vzamemo za primer taborišče Dachau na Bavarskem, le malo severno od prestolnice München, je tam obstajala prav duhovniška baraka, Blok 26, kjer je bilo zaprtih kar 2720 katoliških duhovnikov, umrlo pa jih je ali bilo ubitih kar 1054. Preživele je sprejel v avdienci papež Pavel VI. in pohvalil njihovo zvestobo duhovništvu. Če so tako mnogi govorili o odsotnosti Boga v taboriščih, pa so morda prav ti duhovniki pričevali ravno nasprotno, da je bil Bog tudi tam skrivnostno navzoč, četudi te navzočnosti mnogi niso prepoznali. Mnogi ne razumejo pazljivosti Božjega služabnika papeža Pija XII. pri obsodbah režimov, vendar je bila slednja še kako utemeljena, glede na to, kar se je zgodilo, potem ko je leta 1937 izdal okrožnico »Mit brennender Sorge« (približni prevod: »Z bolečo zaskrbljenostjo«). Nasilje režima se je namreč še povečalo – po vsej državi so zaplenili 12 katoliških tiskarn, pozaprli veliko duhovnikov in vernikov zaradi ilegalnega širjenja verskega gradiva. Toliko, da malo opozorimo, kako ni prav, da trobimo v neki propagandistični rog, ne da bi poznali pravo ozadje določenih odločitev. Pošteno povedano, bi potrebovali kar nekaj člankov za posebno obravnavo tega papeža med 2. svetovno vojno. 

Prvo taborišče po datumu ustanovitve, je Dachau postal tudi »največja škofija na svetu« leta 1940, ko je Himmler določil, naj prav tja preselijo vse internirane duhovnike. Največ med njimi je bilo Poljakov, kar 868 pa jih je tam našlo smrt, nekaj je bilo tudi slovenskih duhovnikov. Središče življenja v Bloku 26 je predstavljala kapela, ki je bila odprta januarja leta 1940, kjer pa je bilo dovoljeno obhajati le po eno sveto mašo na dan, kateri pa niso smeli prisostvovati laiški verniki. V istem prostoru so sicer obhajali bogoslužje tudi pravoslavci in protestanti, ko smo pravkar zaključili molitveno osmino za edinost kristjanov. Neke vrste edinost, kljub zavedanju svoje različnosti, je torej pogojevala ista usoda, ki so jo delili med seboj verski voditelji krščanskih skupnosti. Duhovnikom so nasilno odvzeli njihove duhovniške in redovne obleke, silili so jih k preklinjanju ali jih trpinčili s trnovo krono na glavi, v posmeh trpljenju našega Gospoda. Zaradi prenatrpanosti, ker so Nemci pač osvojili še druga ozemlja, so kasneje za poljske duhovnike namenili tudi del Bloka 28. 

Septembra 1941 so zlobni voditelji taborišča poljskim duhovnikom sicer zabranili dostop do kapele, ker so videli, kako veliko je slednja duhovnikom pomenila pri izgrajevanju trdnosti v veri in duhovniške identitete. Da bi poljski duhovniki niti od daleč ne mogli spremljati bogoslužja, je komandant taborišča celo ukazal prepleskati stekla oken kapele v belo barvo. Vse to pa poljskim duhovnikom v Bloku 28 ni preprečilo vseeno na skrivnem obhajati sveto mašo, in sicer zahvaljujoč pomoči nemških duhovnikov, ki so jim skrivaj predali hostije in vino. Četudi so vsem kaznjencem zaplenili rožne vence, so si jih na različne načine izdelali sami, kakor so kasneje počeli tudi po komunističnih zaporih. Duhovniki so imeli tudi, kakor so lahko, češčenje Najsvetejšega, in sicer tako, da so si med seboj podajali pločevinasto škatlico, v kateri je bila Presveta Hostija. Kljub vsem težavam so tako v taborišču duhovniki zagotavljali, z njihovo materialno in zakramentalno bratsko ljubeznijo, Božjo navzočnost tudi tam zaprtim katoliškim vernikom, ki jih, ponavljamo, nikakor ni bilo malo. Prinašali so jim žarek upanja v položaju, ki je navidez kazal, da ni nikakršnega upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIK 2

Cerkveni in družbeni antislovar (52b)

Nadaljujemo z našim nekdanjim župnikom. Novinarka sprašuje, da kakšna Cerkev bi to bila, kjer bi bilo zares pomembno to, kar se dogaja pri sveti maši, niso pa tako pomembne osebe, ki pripadajo Cerkvi. Frings na to odgovarja, da so ljudje seveda zelo pomembni, saj je sveta evharistija zanje. Vendar pa naš pogled ni ravno pravilno usmerjen, če od recimo 10.000 v skupnosti pride k nedeljski sveti maši le 218 oseb. Vsi so povabljeni in mi želimo narediti vse skupaj čim bolj na nivoju in namenjeno čim širšemu krogu, a to vse manj deluje. To opazimo, če se osredotočimo na sveto evharistijo, ki je po definiciji v teološkem smislu središče in vrhunec vsega. 

"Ko sem bil majhen, je k maši hodila polovica katoličanov, ko sem postal duhovnik četrtina, v moji zadnji postojanki pa jih ni hodilo več niti 3%, mi pa se še vedno držimo tega istega modela. Mislim, da bi morali poiskati drug model, ne pa enostavno prestavljati ta naš poznani model vse širše in širše, od 3.000 na 10.000, potem na 20.000 in potem morda še k večjim številom prebivalcev." Obhajanje evharistije je tisto, ki je vedno središče. V knjigi nam Frings pravi, da je sveta maša vedno izhodišče mojega »biti kristjan« in treba je paziti, da to ne postane preveč stvar samo neke zunanje navade. Ko je nekega izkušenega škofa vprašal, če mu lahko da nasvet, mu je slednji dejal: »Obhajajte sveto mašo vselej z največjo možno pobožnostjo, nikoli nam Bog ni bolj blizu kot pod podobo kruha in vina«. Zanimivo, da ta škof ni bil neki konservativec, temveč ravno obratno, to je bil Helder Camara. Za našega duhovnika je tako evharistija najvišja in središčna točka, od koder se potem lahko gre k ljudem. 

Tu se potem postavi vprašanje razmerja med duhovščino in verniki, med kleriki in laiki, ki je postalo kar precej kritično. Gre predvsem za odgovornost, pravi, ne pa da mora za vse poskrbeti duhovnik sam, pač po tistem klerikalističnem modelu, ki je v glavah ljudi. To pomeni, da bi morala biti na določenih ljudeh v župniji v nekih zadevah resnična odgovornost, takšna, da potem oni odgovarjajo tudi za posledice, dobre ali slabe. Kot pravi sedanji papež, je seveda pomembna tudi vloga duhovnika, a odločilna je vloga svetega krsta. Toda, nič ne bi pomagalo, če bi dali vernim večjo vlogo, vendar bi ohranili ta model, kakor ga imamo. Frings je prepričan, da je sedaj treba, nasprotno, pritisniti tipko »reset« in začeti z ničle. Vprašati se moramo, kaj je bistveno, naše izročilo, kje je začetna točka, potem pa vse skupaj delati s tistimi, ki sodelujejo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIK 1

Cerkveni in družbeni antislovar (52a)

Pred časom sem na priporočilo knjigarnarice kupil knjigo nekdanjega nemškega župnika Thomasa Fringsa, ki se jo pa sedaj dobi tudi v slovenščini, izšla pa je pri založbi Salve. Gre za nekdanjega župnika, ne tudi »nekdanjega« duhovnika (tudi zato, ker zakramentalni pečat ostane za vedno), saj se je odločil lel, da na takšen način ne more več biti župnik, kakor pravi tudi podnaslov njegove knjige: »Dovolj, amen, konec? – Tako ne morem več biti župnik«. Mi bomo pogledali, kaj je ta nekdanji župnik, ki sedaj duhovno oskrbuje nunski samostan, povedal o tej svoji odločitvi.

Najprej pravi, da so strukture, v katerih so v Cerkvi živeli (sam je letnik 1960), zagotovo imele tudi

mnoge dobre strani, vendar pa da so tudi vse manj skladne s sedanjo obliko družbe, a da se v Cerkvi (še) ne ve, kaj bi dali na njihovo mesto. Zato pravi, da raje živimo v negotovosti in neuspehu. Frings je tako prepričan, da se ne da iti naprej niti z vsemi temi napori za reforme in spremembe, tudi s tistimi poskusi »ljudske Cerkve«, kot so jih delali, to je Cerkve, ki bi resnično delovala na družbo v celoti in bi se jo dalo tudi identificirati znotraj družbe.

V tem prepričanju pa, kot pravilno ugotavlja, ni sam. Pravi, da je sam še zrasel v takšni ljudski cerkvi, kjer je nekdo identitarno pripadal pač eni od obeh možnosti, h katoličanom ali protestantom, to pa se je močno čutilo tudi znotraj družinskega življenja, a to sedaj ni več tako. Zato zagotovo ni sam v tem, saj tudi drugod menimo, da Cerkev nima več nobenega družbenega vpliva in da je torej konec te »identitarne Cerkve«, ko se nekdo poistoveti s katoliško Cerkvijo samo zato, ker je recimo Slovenec, Italijan... Sam pa je Frings v tem, zlasti v Nemčiji, a ne samo tam, da se je odpovedal v najboljših letih župnikovanju, pa je še vedno ostal duhovnik. Navadno namreč vsi ostali zapustijo tudi duhovništvo, potem pa bodisi gredo delat drugam bodisi se poročijo ali izberejo razmerje, ki jih prisili, da pustijo duhovništvo. Da pa je nekdo pustil, da ostane duhovnik, je bilo tako neobičajno, da je dvignilo prah.

Novinarka potem Fringsa sprašuje, da če ni z njegove strani nekoliko nelojalno to, da je zapustil tisti del Cerkve, ki predstavlja neko družbeno obliko in ki ne deluje več, da bi se raje posvetil potem Cerkvi kot neki »sveti praksi«, ki bi jo pa vsekakor rad obdržal... Frings pravi, da je on prav podpornik te »svete prakse«, kar je tudi napisal v knjigi. Če bi namreč prišli k njemu mladi, pa bi vprašali, da če naj postanejo duhovniki, bi bil vedno za to, ker je to v duhovnem in teološkem smislu, kar tudi sam prakticira, nekaj neskončno dobrega. Po drugi strani pa je tista družbena oblika Cerkve, kjer je sam živel in delal kot župnik, vse težja za življenje in delo v njej. Konec koncev je služba župnika, pravi, družbena vloga, ki jo je imel v svoji verski skupnosti. V praksi so se mu npr. neprestano množili verniki – najprej je skrbel za 1500 ljudi, nato za 3000, zatem za 10000, pa to še ne bi bila zgornja meja. Prihaja namreč do združevanj župnij, ki postajajo vse večje, zato je biti duhovnik v tej reformi vse težje.

Objavljeno v tedniku Novi glas

F kot FINANCE 2

Cerkveni in družbeni antislovar (32b)

Demografski faktor je globalne narave, razloži pa marsikaj. Na primer v ZDA, kjer je majhen porast močno vplival na brezposelnost, saj ni treba veliko delovnih mest, če se zmanjšajo vstopi na trg dela. Potem, zakaj ima Grčija takšne težave s pokojninami ali zakaj Nemčija nikakor ne more poživiti lastne ekonomije - veliko upokojencev pomeni pač zmanjšanje porabe in veliko prihranka. Težava je v tem, da scenarija nihče ni predvidel. O tem pravi Greg Ip: “Navadno mislimo, da so demografske sile počasne in nepredvidljive,” scenarij, ki pa ga imamo pred seboj, je presenetil prav vse. 

Demografski analist Amlan Roy

Glede tega pravi v omenjenem Wall Street Journalu (WSJ) Amlan Roy, demografski analist družbe Credit Suisse, da je tendenca “nekaj izrednega in brez predhodnikov”. Pravi, da je bilo potrebnih najprej kar 80 let, da se je povprečna starost v ZDA dvignila za 7 let, tako da je leta 1980 znašala v povprečju 30 let. Vendar pa je prešlo med 1980 in 2015 samo 35 let, povprečna starost pa se je dvignila za kar osem let, tako da je sedaj 38 let. Trend je močno zaskrbljujoč, a o tem seveda sicer v medijih ne najdemo sledu - kot bi nas to sploh ne zadevalo, pa v resnici zadeva vse nas in bi nas moralo stresti. WSJ ne išče nekih univerzalnih receptov, da bi rešili težavo, tudi zato, ker ima od dežele do dežele različne vzroke in razvoj. V vsakem primeru pa pošlje v arhive stare alarme o prenaseljenosti planeta, ki so zbrani skupaj v “Demografski bombi”, knjigi-manifestu Paula Ehrlicha iz leta 1968, podobno pa je pisalo še v drugi knjigi, “Meje razvoja”, ki jo je izdal Rimski klub leta 1972. Obe knjigi sta botrovala svetovni kampaniji kontrole prebivalstva in omejevanju rojstev.

Dobrih 40 let kasneje pa, glede na upadajočo rodnost in upadanje prebivalstva prav povsod, WSJ pravi, da bi svetovni voditelji naredili zelo dobro delo, če bi preštudirali japonski primer, kjer se je že leta 1996 število prebivalstva v delavski starosti začelo zmanjševati, pred nekaj leti pa se je isto zgodilo z vsem prebivalstvom. Morda bi kazalo Japonski posvetiti posebno poglavje, saj gre za ekstremni primerek, ki pa ga bi veljalo preštudirati. Greg Ip zato pravi: “Japonska je mejni primer, vendar so preostanek razvitega sveta in mnoge ekonomije v razvoju na zelo podobni poti. Do leta 2050 bo sicer svetovno prebivalstvo zraslo za 32 odstotkov, vendar pa se bo aktivno prebivalstvo (med 15-imi in 64-imi leti starosti) povečalo za le 26 odstotkov. V razvitih državah se bo število aktivnega prebivalstva zmanjšalo za 26 odstotkov v Južni Koreji, za 28 odstotkov na Japonskem, za 23 odstotkov pa tako v Nemčiji, kot tudi v Italiji. V t.i. deželah v razvoju, pa se bo to prebivalstvo povečalo za 23 odstotkov, od tega v Indiji za 33 odstotkov, po drugi strani pa se bo v Braziliji povečalo za le 3 odstotke. Rusija bo izgubila 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Kaj pa Kitajska? Izgubila bo prav tako 21 odstotkov aktivnega prebivalstva. Med bogatimi deželami ostajajo ZDA še vedno demografsko dovolj dobro stoječe, saj naj bi se aktivno prebivalstvo povečalo za 10 odstotkov, vendar pa bo njegov vpliv na celotno prebivalstvo le še 66-60 odstoten. 

Objavljeno v tedniku Novi glas