Žensko duhovništvo

V dnevniku Avvenire sem našel zanimiv intervju glede ženskega duhovništva. Intervju sem prevedel in vam ga dajem v branje.

Odločitev angleške anglikanske sinode, da se za »škofe« lahko imenuje tudi ženske, je imelo velik odziv v medijih. O vprašanju, zakaj Cerkev v duhovnike posvečuje le moške, smo se pogovarjali z msgr. Antoniem Mirallesom, duhovnika gibanja Opus Dei, nosilca katedre zakramentalne teologije na Papeški univerzi Svetega Križa. Gre sicer za Španca iz Salamance, ki pa že 47 let živi in dela v Rimu. Miralles je tudi svetovalec pri Kongregaciji za duhovnike in, od leta 1990, pri Kongregaciji za nauk vere.

Msgr. Miralles, zakaj Cerkev ne dopušča, da bi bile ženske postavljene za duhovnice?

Ko je leta 1975 Canterburyjski nadškof Donald Coggan papeža Pavla VI. Obvestil, da so anglikanci na tem, da bodo za duhovnice postavili ženske, kar so nato tudi storili, mu je papež napisal pismo, da bi mu razložil, da se Katoliška Cerkev ne čuti pooblaščena, da bi napravila ta korak, ker je zavezana izbiri, ki jo je naredil Jezus Kristus, Gospod, da je namreč svoje apostole izbral med samimi moškimi, hkrati pa je papež tudi Kongregacijo za nauk vere prosil, naj izdela dokument, ki bi zagovarjal to stališče. Tako je nastala izjava Inter insigniores, izdana leta 1976. V njej so bolj na široko podani razlogi, ki jih je navedel Pavel VI. Maja 1994 je bilo to stališče dokončno ponovljeno z Apostolskim pismom Janeza Pavla II. Ordinatio sacerdotalis.

Vendar pa se tej Jezusovi izbiri oporeka. Ne bi utegnilo biti, da jo določata zgodovinski kontekst in mentaliteta tistega časa? Gre za ugovor brez pravih temeljev. Jezus je večkrat dokazal, kako je svoboden vseh pogojevanj družbe, v kateri se je rodil. In to je pokazal na primer, in ne le takrat, ko se je uprl navadam hebrejske družbe svojega časa, pa tudi grško-rimske družbe, ki je dopuščala odslovitev žene, ločitev v bistvu. Jezus, ki je med svojimi najzvestejšimi somišljeniki imel prav ženske, začenši z materjo, blaženo Devico Marijo – pod križem so stale razne žene in en sam učenec – je zavestno in svobodno za apostole izbral same moške. In ta izbira ne more ne biti obvezujoča za tisto, ki želi biti njegova Cerkev.

Toda, zakaj se je Jezus odločil tako? Na to vprašanje skušajo odgovoriti teologi, to je njihova službena dolžnost. Vendar pa so vse razlage, ki jih lahko podamo na to vprašanje, vedno drugotnega pomena in postranske glede na Jezusovo odločitev, ki jo mora Cerkev nadaljevati in je ne more spreminjati po svoji volji in po željah bolj ali manj širokih področjih javnega mnenja.

Toda, ali izključievanje žensk iz duhovništva ne rani njihovega dostojanstva? Dostojanstvo žensk v Cerkvi zagotovo ni pogojeno z dostopom do duhovništva. Zgodovina Cerkve, od blažene Device Marije do množice blaženih in svetih žena, nam to dokazuje.

Zakaj je cerkveno učiteljstvo čakalo vse do 1975 s slovesno razglasitvijo nedopustnosti žensk v duhovništvu? Enostavno zato, ker je bilo do tistega trenutka dejstvo, da je duhovništvo rezervirano samo moškim, neprekinjena in neoporečna praksa že skoraj dva tisoč let. Temu se ni oporekalo ne takrat, kadar se je Cerkev razširila v kulturna okolja, kjer so obstajale oblike ženskega »duhovništva«, tu mislim na grško-rimski svet, niti ob pomanjkanju duhovnih poklicev in primanjkljaja duhovnikov. Učiteljstvo praviloma ne dokončno intervenira, če je neka resnica mirno spoštovana in se ji ne oporeka.

Obstaja kakšna verjetnost, da bi katoliško učiteljstvo v prihodnosti, ob poglobitvi vprašanja, prišlo do drugačnih zaključkov in bi torej odprlo ženskam dostop do duhovništva? Ta možnost je izvzeta, ker je moško duhovništvo resničnost, ki je del nedotakljive dediščine vere, Tradicije z veliko začetnico. Na to je uradno opozorila Kongregacija za nauk vere z »Odgovorom na dvom glede nauka apostolskega pisma Ordinatio sacerdotalis«, objavljenim oktobra 1995 s soglasjem in določbo Janeza Pavla II. Nekateri katoliški avtorji so namreč namigovali, da je negativni odgovor ženskemu duhovništvu le začasen in, da se ne sme izključiti drugačnega odgovora v prihodnosti. Temu ni tako.

Msgr. Miralles, ali odločitev angleške anglikanske sinode, ki ženskam dopušča tudi možnost škofovstva, še povečije razdaljo s Katoliško Cerkvijo?Relativno. Dramatičen razkol se je namreč zgodil z anglikansko odločitvijo za žensko duhovništvo. To, da je ženskam dopuščeno tudi škofovstvo je samo po sebi drugotnega pomena, saj gre bolj za posledico prve odločitve, in ne more še bolj poslabšati položaja, ki je že tako ali tako slab.

Še zadnje, »dodatno« vprašanje«. Kakšen je »status quaestionis« glede ženskega diakonata? Glede tega se cerkveno učiteljstvo še ni izreklo, kakor se je, nasprotno, glede ženskega duhovništva. Vendar pa trenutno veljavne norme in cerkvena praksa pridržuje tudi diakonat samo moškim. Res je, da so pisna pričevanja iz prvih stoletij o »diakonisah«, vendar pa se predvideva, da to ni šlo za žensko različico »diakonov«. Zato je do danes tudi stalni diakonat rezerviran za moške, vendar pa je to vprašanje še predmet raziskav.

Prilika o pšenici

Ste bili kaj pozorni na naslov te objave? Nekaj v naslovu manjka. Tisto, kar manjka naslovu, manjka tudi v naših pogovorih, razmišljanjih... celo v življenju s tem ne računamo. Temu se reče greh. Če greha ni, potem ni niti odrešenja. Potem ni niti ljulke v naši priliki. Apostol Pavel pravi, da se je tam, kjer se je pomnožil greh, prav tako pomnožila milost. Če torej ni greha, kje je potem milost? Danes se duhovnikom velikokrat zgodi, da mu pri spovedi kdo reče, da nima grehov. Uboga torej žena, najdena v prešuštvovanju - zdaj vsaj vem, kje so našli kamenje za napis "Naš Tito" na Sabotinu :). Treba je torej računati z grehom. Prilika nas namreč uči, da na njivi našega življenja ni vsejano le seme dobrega, seme Božje besede, njegovih del, temveč je tam zasejano tudi seme hudobnega, ki se vtihotapi v naše življenje kakor tat. Od kdaj je tako? Ste že kdaj slišali za izvirni greh? No, od takrat je tako. V našem življenju tako uspeva tako dobro, kakor tudi zlo. Ko pa že govorimo o dobrem in zlu, moramo spregovoriti še o eni stvari - o svobodi. Kakor je Bog najlepšemu angelu pustil, da se je nekoč svobodno odločil proti njemu, tako tudi nam dopušča možnost svobodne odločitve. Vsak od nas tako svobodno izbira, če bo živel v dobrem ali v zlu. Ker pa je Bog tako dober, da ve, da se, čeprav si želimo dobro, mnogokrat odločimo za zlo, nam daje možnost vrnitve na pravo pot. Prav zato imamo zakrament svete spovedi, ki danes ni več v modi. V svoji dobroti nam pri njem Bog izbriše naša hudobna dejanja, vendar pod določenimi pogoji. Najprej moramo priznati, da smo grešni, se za naša dejanja skesati in se zanje spokoriti. To pa pomeni, da moramo priznati, da smo mali, ubogi grešniki, obsojeni na propad brez Božje pomoči. Bog pa nam prihaja na pomoč preko zakramentov, kakor smo že dejali. Eden od pomembnih pogojev, da se z njim srečamo pa je tudi ta, da priznamo, da ljulka obstaja, in, da se zavežemo, da se bomo proti sovražniku, ki jo seje borili, a ne sami, temveč z Božjo pomočjo.

O semenu

Nekoliko sem razmišljal o priliki te nedelje, ki nam govori o sejalcu in semenu. Moja misel se je naobrnila na življenje. Tudi to je seveda Božji dar, pravzaprav ga Bog vseje, potem pa zraste. Ni se mi toliko vrtel v glavi začetek našega življenja kot pa odrasla doba - čas odločitve. Kaj torej takrat napraviti s tem semenom, s tem življenjem, s tem Božjim darom? Možnosti je več. Lahko sedimo križem rok, se ne odločimo, ne tvegamo, se ne potrudimo, nočemo napora - in seme pade na kamnita tla, kar pomeni, da tudi iz našega življenja ni nič. Lahko pade med trnje - to so vse pasti tega sveta, ki prežijo na mlade ljudi. Tam se naše življenje lahko zaduši. Seveda to ni definitivno, lahko še pravočasno spoznamo in enkrat seme vendarle pade na rodovitna tla. Kot tretja možnost se ponuja ta, da seme vendarle pade na rodovitna tla, da namreč iz svojega življenja nekaj naredimo. To pomeni, da se zavedamo, da je življenje Božji dar, da smo mi Božji dar, da smo edinstveni. Kot takim nam je Bog dal številne talente, ki nam lahko pomagajo, da obrodimo sad. Važno je, da obrodimo sad, kolikšnega niti ni tako pomembno. Seveda lahko rečete, da moje razmišljanje nima povezave z evangelijem, vendar sam mislim, da jo ima. Če namreč Božja beseda ne pade na rodovitna tla, potem tudi naše življenje ne more obroditi sadu. Seveda lahko seme celo življenje pada na kamnita tla in med trnje, vendar pa je Bog neutruden sejalec, ki seje vsak dan znova. Lahko se zgodi, da seme na rodovitna tla pade zadnji dan, zadnjo uro našega življenja - važno je, da pade na rodovitna tla.

Tabu smrti

Že leto dni po slovenskih knjigarnah iščem knjižico francoskega avtorja Erica-Emmanuela Schmitta Oskar in gospa v rožnatem. To, česar nisem našel v slovenščini (takoj jo namreč razgrabijo), sem našel v italijanščini. In kaj je zanimivega v njej? V nekaj straneh velik pisatelj obravnava in, na nek način, pride do dna prepletanju ljubezni in smrti. Smrt je danes postala tabu tema, zato je knjižica v stilu Malega princa na to temo zelo, zelo dobrodošla. Tabu tema je tudi trpljenje in, nenazadnje, Bog - vse to najde svoj prostor v tej knjižici. Oskar ima namreč le deset let, vendar pa je njegovo življenje pri kraju, saj ga ubija levkemija - in on to ve. Ve, vendar pa o tem z nikomer ne more (sme) govoriti, saj se odrasli iz strahu delajo kot da tega ne vedo. Le starejša gospa, ki otroka vsak dan obiskuje, zazna njegovo lakoto po odgovorih na temeljna življenjska vprašanja. Predlaga mu zanimivo igro: predstavlja naj si, da v enem dnevu živi deset let, na koncu vsakega dne pa naj Bogu piše pismo, da bi mu povedal o svojem življenju. Oskar je sprva skeptičen, saj mu neverni starši o Bogu niso nikdar govorili, vendar pa ga gospa nazadnje prepriča. Tako si predstavlja, da živi pri dvajsetih, štiridesetih, devetdesetih letih - vse do svoje smrti pri sto desetih letih oz. deset dni od začetka igre. Temeljne življenjske resnice so v pretresljivem, na trenutke celo šaljivem, slogu nanizane v teh pismih Bogu. Hrepenenenje po združitvi z Bogom raste hkrati z napredovanjem dečkove bolezni. To vse pomaga tudi stari gospe, da obnovi svoj odnos do Boga in, da dobi pogled otroka, ki lahko vidi stvari, ki jih odrasli niso sposobni videti. Pravzaprav jih niti nočejo videti. Postavlja si tudi vprašanja, ki si jih odrasli nočejo oz. so prehitro zadovoljni s površnimi odgovori. Na koncu starši sprejmejo Oskarja takšnega, kakršen je. Na začetku ga namreč na smrt bolnega niso želeli. To Oskar lepo primerja z Medvedkom Bernardom, ki ga on še vedno ima za svojega, čeprav je brez oči, brez polovice pliša... starši pa so mu kupili novega medvedka, misleč, da je le estetsko brezhiben medvedek vreden otrokove pozornosti. Ali nismo tudi mi ponavadi takšni do ljudi?

Oskar se na koncu pobota s starši in jim omogoči, da ga sprejmejo takšnega, kakršen je, da ga ljubijo takšnega, kakršen je. Ob svoji smrti pusti deček na nočni omarici listek, na katerem piše: "Samo Bog ima pravico, da me zbudi".

Čudovita knjižica, ki vam jo toplo priporočam v branje. V njej je smisel našega življenja in trpljenja, pa tudi smrti. Videli boste tudi, da Bog ni enak božičku.

Pogum preprostih besed

V italijanskem katoliškem dnevniku Avvenire sem prebral zanimivo kolumno novinarke Marine Corradi, ki govori o nestrinjanju italijanskega reprezentančnega nogometaša Gennara Ivana Gattusa s poroko homoseksualcev, ki jo je leta 2005 uzakonila španska vlada s premierjem Zapaterom na čelu. Moje razmišlajnje najdete že vmes, potem pa še na koncu.

Nogometaševe besede so naslednje: "Ne strinjam se s homoseksualnimi porokami.Sam verjamem v družino. Če pa verjameš v družino in v svojo religijo, potem se s tem ne moreš strinjati. Smo pa v letu 2008 in vsakdo dela kakor želi." "Tako je odgovoril borbeni igralec Milana pred tekmo med Italijo in Španijo, kjer so si novinarji nekoliko privoščili južnjaka, doma iz Kalabrije, ki je samo podal preprost odgovor na zastavljeno vprašanje, da je poroka zanj namreč med moškim in žensko. V današnjem času pa je treba veliko poguma za preproste besede. Seveda je predsednik zveze "Arcigay" takoj izjavil, da bo na tekmi držal pesti za Španijo." Že tu se lahko nekoliko zaustavimo - v svetu, ki se ima za demokratičnega, in, kjer naj bi vladala svoboda govora, nekdo ne sme izraziti svojega mnenja, če je le-to tradicionalno naravnano in se sklicuje na neke krščanske vrednote, če se to mnenje ne sklada s tistim, kar pravi današnja "intelligentia". Enostavno morali bi se strinjati z mnenjem samozvane inteligence, drugače smo takoj izpostavljeni zgražanju in celo medijskemu linču. Da je Gattusov greh tudi to, da je južnjak pa nazorno kaže odziv italijanskega dnevnika "La Repubblica". Kolumnist Michele Serra je kratko in ironično posvaril nogometaša: "Denar ni dovolj, da bi emancipiral (osvobodil op. A.V.) duha, zato Gattusovo mnenje ostaja v okviru večne ljudske omejenosti« Svoj prispevek nato zaključi: "Če bi le hotel, bi si z vsem denarjem, ki ga Gattuso zasluži, lahko kupil kak časopis in celo kako knjigo, ki bi mu lahko bolje razložila, kako je v resnici s temi zadevami." "Ta ignorantski nogometaš naj si torej prebere kako knjigo, kakšen časopis, najbolje "La Repubblica". V teh nekaj vrsticah je povedano vse o določenih intelektualcih. Na zastavljeno vprašanje človek civilizirano odgovori, da je, glede na njegovo zgodovino in religijo, poroka med moškim in žensko. Dopusti tudi možnost nestrinjanja. Da pa nekdo replicira z "preberi si kako knjigo" in "pouči se, kako je s temi stvarmi", se to očitno sklicuje na neko objektivno resničnost, na neko dogmo. S temi stvarmi pač je kakor je in Gattuso, okužen z "večno ljudsko omejenostjo", tega ne ve. Za Serrovo ošabnostjo v slogu profesorja izza katedra se skriva oster ton politično korektnega "duhovnika", ki popravlja tiste, ki zaidejo od predpisanega splošnega čuta. V resnici bi anketa med Italijani pokazala, da se mnogi, tudi s spoštovanjem do homoseksualcev, poistovetijo s preprostimi besedami, ki jih je izrekel nogometni reprezentant: "Zame je poroka med moškim in žensko". Vseeno pa v medijih govori tisti razred novinarjev in izobražencev, ki ne izhaja iz te ljudske kulture, oziroma jo je zapustil, tudi zato, ker je veter pihal v drugo smer." Kolumnistka nadaljuje: "Situacija v Italiji je podobna kakor v ZDA: gre za kulturno, religiozno in tudi ekonomsko razliko med Medijskim sistemom in prebivalstvom, zaradi katere se pogosto dogaja, da resničnost, ki jo predstavljajo mediji, ni enaka ljudski. In tako si nogometaš iz Corigliana v Kalabriji, ki je s pomočjo svojih nog (in svoje glave) ušel usodi večine svojih ljudi, če še vedno razmišlja tako, kakor se misli v njegovih krajih, hitro nakoplje ukor politično korektnega kateheta."

Res zanimiva kolumna in prav lepo se da najti v vsem tem tudi stanje duha na Slovenskem, kjer bi bil vsakdo, ki bi si drznil biti tradicionalno ljudski in imeti krščanski pogled, takoj napaden s strani medijev kot zadrt klerikalec z zastarelim načinom razmišljanja. Vsakdo, ki si upa kaj reči proti "drugačnim" je nestrpen, rasist... Človek naj bi znal razmišljati le, če razmišlja kakor ta "high class", v nasprotnem primeru pa je ignorant, saj drugačnega mnenja kot je tisto v medijih sploh ni. Dragi bralci, upam, da ste razmišljujoči, hkrati pa tudi upam, da ste še vedno vsaj malo tradicionalni in vam družina kot zveza med moškim in žensko še vedno veliko pomeni, vam je vrednota. Žal so se tudi po naših ulicah znašli plakati z "drugačnimi" družinami, vendar neke peticije proti temu ne koristijo. Kristjani moramo biti glasni na drugačen način. Morda v Sloveniji tega načina še nis(m)o našli.