Nekoliko sem razmišljal o priliki te nedelje, ki nam govori o sejalcu in semenu. Moja misel se je naobrnila na življenje. Tudi to je seveda Božji dar, pravzaprav ga Bog vseje, potem pa zraste. Ni se mi toliko vrtel v glavi začetek našega življenja kot pa odrasla doba - čas odločitve. Kaj torej takrat napraviti s tem semenom, s tem življenjem, s tem Božjim darom? Možnosti je več. Lahko 
sedimo križem rok, se ne odločimo, ne tvegamo, se ne potrudimo, nočemo napora - in seme pade na kamnita tla, kar pomeni, da tudi iz našega življenja ni nič. Lahko pade med trnje - to so vse pasti tega sveta, ki prežijo na mlade ljudi. Tam se naše življenje lahko zaduši. Seveda to ni definitivno, lahko še pravočasno spoznamo in enkrat seme vendarle pade na rodovitna tla. Kot tretja možnost se ponuja ta, da seme vendarle pade na rodovitna tla, da namreč iz svojega življenja nekaj naredimo. To pomeni, da se zavedamo, da je življenje Božji dar, da smo mi Božji dar, da smo edinstveni. Kot takim nam je Bog dal številne talente, ki nam lahko pomagajo, da obrodimo sad. Važno je, da obrodimo sad, kolikšnega niti ni tako pomembno. Seveda lahko rečete, da moje razmišljanje nima povezave z evangelijem, vendar sam mislim, da jo ima. Če namreč Božja beseda ne pade na rodovitna tla, potem tudi naše življenje ne more obroditi sadu. Seveda lahko seme celo življenje pada na kamnita tla in med trnje, vendar pa je Bog neutruden sejalec, ki seje vsak dan znova. Lahko se zgodi, da seme na rodovitna tla pade zadnji dan, zadnjo uro našega življenja - važno je, da pade na rodovitna tla.
sedimo križem rok, se ne odločimo, ne tvegamo, se ne potrudimo, nočemo napora - in seme pade na kamnita tla, kar pomeni, da tudi iz našega življenja ni nič. Lahko pade med trnje - to so vse pasti tega sveta, ki prežijo na mlade ljudi. Tam se naše življenje lahko zaduši. Seveda to ni definitivno, lahko še pravočasno spoznamo in enkrat seme vendarle pade na rodovitna tla. Kot tretja možnost se ponuja ta, da seme vendarle pade na rodovitna tla, da namreč iz svojega življenja nekaj naredimo. To pomeni, da se zavedamo, da je življenje Božji dar, da smo mi Božji dar, da smo edinstveni. Kot takim nam je Bog dal številne talente, ki nam lahko pomagajo, da obrodimo sad. Važno je, da obrodimo sad, kolikšnega niti ni tako pomembno. Seveda lahko rečete, da moje razmišljanje nima povezave z evangelijem, vendar sam mislim, da jo ima. Če namreč Božja beseda ne pade na rodovitna tla, potem tudi naše življenje ne more obroditi sadu. Seveda lahko seme celo življenje pada na kamnita tla in med trnje, vendar pa je Bog neutruden sejalec, ki seje vsak dan znova. Lahko se zgodi, da seme na rodovitna tla pade zadnji dan, zadnjo uro našega življenja - važno je, da pade na rodovitna tla.
1 komentar:
Ob branju tega razmišljanja se mi odpira še vzporedna misel, ki jo želim dodati zraven.
Ker je Bog zelo dober in usmiljen lahko trdimo, da nam da vsak dan znova možnost sejanja... Mislim, da nobena odločitev, poteza, dejanje, izbira ni tako radikalna in večna, da nam Bog ne bi dal še t.i. druge možnosti. Če pogledam v svoje življenje vidim veliko odgovornost v svobodi, ki jo Bog pušča in daje. In tukaj je veličina krščanstva: svobodna volja. Vsak dan sem sejalec in vsak dan nekaj semena pade med trnje kot tudi na rodovitna tla.
In kako polne upanja in tolažbe so besede zadnjega stavka te objave. Pogosto pozabimo, da je svoboda tako velika in močna, da celo zadnjo uro lahko izberemo rodovitno zemljo...
Objavite komentar