Telo kot vrednota 2

Telo mora mora spet postati središčna tema, da bi lahko imeli »razumevajoč« pristop, »celosten« pogled na osebo. »Predolgo smo mislili, da pomeni znanstveno udejstvovanje, proizvajanje znanja, nujno ne uporabo telesa. Nasprotno pa danes ugotavljamo, da je misel resna le s pomočjo telesa. Navadili smo se gledati brez telesa, biti tuji njegovemu področju gledanja, naš pogled bi rad v enem samem trenutku vsemogočno videl vse. Navadili smo se, da imamo telo in pogled, materijo in duha za nekaj povsem različnega. Izkustvo, ki ga moramo nujno doživeti danes pa je, da gledamo na konkretnost stvari s telesnim pogledom, ne da bi zahtevali, da bi z vsemogočnim pogledom lahko imeli popoln uvid«, pravi Stefano Biancu, odgovorni Cerkvenega gibanja za kulturno udejstvovanje (Meic).

»Treba je priznati, da smo se tudi mi kristjani vse prepogosto ujeli v past lažne resnosti, sestavljene iz bega pred telesnostjo in njenim svetom, sestavljenim iz igre, praznovanja, glasbe, plesa in poezije, zvokov, barv in vonjav. Prepogosto smo duhovnost zamenjevali z vsem, kar je abstraktno, neutelešeno, kar ni konkretno, včasih smo se prehitro oddaljili od polnosti življenja, misleč, da je bistvo krščanstva v čim manjši uporabi telesa. Kot ljubitelji tako pričakovane neskončnosti smo verjeli, da moramo na ta račun zavračati končnost, konkretnost. Danes pa se zavedamo, da, ko izgubljamo temeljna življenjska izkustva, tudi nismo sposobni razumeti in okusiti neskončnosti Boga. Vemo tudi, da s tem, ko zametujemo telo, to, kar je konkretno materialnega in mesenega, tvegamo, da bomo zavrgli tudi duha, in se tako znašli praznih rok, obdani s stvarmi in obrazi brez vsakršnega pomena«, zaključuje Biancu.

(Jesus, avgust 2008)

Sedem besed

V evangeliju te četrte postne nedelje se Jezus sreča z Nikodemom in razvije se prav zanimiv pogovor. V samem Jezusovem govoru pa je nekako sedem ključnih besed (tudi besednih zvez), ki nam lahko pomagajo k boljšemu vpogledu v to zanimivo, a precej kompleksno besedilo.

Najprej naletimo na glagol "verovati", ki odmeva v besedilu kar petkrat. Ta beseda ne pomeni le sprejetje neke resnice, ampak sprejemanje neke osebe, v tem primeru gre za Kristusa. V Svetem pismu ne verujemo v nekaj, ampak v nekoga.

Zato lahko prvi besedi dodamo naslednjo "ljubiti", ki jo tu evangelist naveže na Očeta: gre za edini primer, ko Janez ljubezen prikaže v njeni univerzalni razširjenosti na cel svet, ponavadi se namreč Božja ljubezen navezuje na učence: "Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem" (1 Jn 4,9). Na ta glagol pa pogosto odgovarja nasprotni, "sovražiti": "Kdor namreč dela hudo, sovraži luč" (Jn 3,20a). To je drama odklonitve "imena edinorojenega Božjega Sina", se pravi osebe in besede Jezusa Kristusa.

Bog zato v odnosu do sveta napravi dvoje. Z ene strani "sodi" grešno človeštvo. Kristus se zaveda, da mora izvršiti tudi to nehvaležno, a potrebno dejanje pravice proti vsem podlostim, zatiranjem, zločinom, ki zmagujejo v zgodovini: "Za sodbo sem prišel na ta svet ... Oče je dal vso sodbo Sinu" (Jn 9,39; 5,22). Vseeno pa najdemo tudi peti glagol, ki je antitetičen (nasproten) prejšnjemu, "rešiti", kar Oče in Sin goreče želita doseči za človeka: "Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil" (Jn 12,47) reče Jezus malo pred svojo smrtjo in ponovi besede, ki jih slišimo danes, na začetku njegovega javnega delovanja.

Da pa bi lahko prišli v obzorje rešitve, je treba "priti k luči". Janez v simbolični antitezi (nasprotju) luč-tema zaobsega vso skrivnost zgodovine človeštva. Kristus, luč sveta, pride na svet, vendar ga tema skuša zadušiti, izbrisati z obzorja. Luč namreč razkriva resnično naravo stvari in ljudi, ne dovoljuje, da bi se prikrivale beda in sramota. Kadar pa je vest čista, takrat se "pride k luči" z veseljem. Tako se nam sedaj ponuja še sedmi in zadnji izraz, "ravnati se po resnici". Izraz pomeni naravnavati svoje življenje na resnico, se pravi na Kristusov evangelij.

Teh sedem besed lahko postane sedem svetilk, ki razsvetljuje našo vest na poti postnega spreobrnjenja.

Povzeto po: Gianfranco Ravasi, Secondo le scritture - doppio commento alle letture della domenica, anno B, Piemme, Casale Monferrato 1993.

Telo kot vrednota 1

Morda bi bilo pametno nekoliko spregovoriti o telesu, saj je le-to danes postalo po eni strani nadvse poveličevano, po drugi pa tudi zelo razvrednoteno, pa ne le s strani Cerkve, ampak tudi širše. Po eni strani je tržno blago, po drugi strani pa sedež greha. Vendar pa ni to tisto, kar pravzaprav učijo velike svetovne religije, začenši s krščanstvom. Preden pa se spustimo na duhovno plat telesa, v krščanstvu kot v drugih religijah, poglejmo nekoliko, kako se telo razume v današnjem svetu in nekoliko cerkveno razumevanje skozi zgodovino.

Natalia Aspesi je v časopisu La Repubblica o telesu pisala nekje v času olimpiskih iger v Pekingu ter ni štedila z besedami. Pravi, kako je telo postalo neka "sodobna obsedenost": "telo postaja neka iluzija, neka fantazija, odmika se od resničnega življenja, privzema neko namišljeno popolnost, istočasno pa je vse več anoreksičnih in bulimičnih ljudi (predvsem deklet op.p.), postaja večno, istočasno pa še mlado umira v vojnah, kriminalu, sobotnih nočeh, boleznih, samomorih. Telo se je spremenilo v neko obsedenost, zasedlo je mišljenje in postalo produkt: telo prodaja in se prodaja, kupuje in se da kupiti. Telo je denar. Živi veliko več časa. Traja veliko manj časa, vedno bolj nepredušno zaprto v neko obljubo večne mladosti, ki pa teži k temu, da privilegira predvsem adolescenco".

Medtem ko je po eni strani telo žrtev trga, pa je po drugi strani še vedno na mestu druga opazka, ki se tiče Cerkve: predmet greha. Na moderni oltar boga-zaslužka se je namreč telo dvignilo šele po stoletjih raznih poniževanj in žalitev, prezrto in osramočeno s strani neke miselnosti neoplatonističnega izvora, ki je telo razumela kot neke vrste zapor, v katerem biva duša, resnično bistvo človeka. Tak intelektualni pogled pa je kot senca ždel nad krščanskim pogledom na svet ter povzročal to, da se je na telo gledalo z nekim sumom.

"Čeprav drži, da platonistični dualizem ne predstavlja neke krščanske drže in je Cerkev vedno zavračala radikalni protitelesni dualizem, je vseeno treba priznati, da je prišel ta sprevrženi pogled krščanske misli vse do današnjih dni, kamor ga je prinesel nek dualizem, ki je telo potisnil v drugi plan ter tako prišel do tega, da ga je včasih označil kot nadležen privesek duše", pravi Giuseppe Visonà, docent klasične filologije, eksegeze Nove zaveze in hagiografije (nauka o svetnikih op.p.) na milanski katoliški univerzi.

Ta drža pa je vplivala tudi na islamski svet, ki je v imenu dialoga z drugimi kulturami, zlasti z grško, privilegiral dušo na račun telesa, ki ga je imel za sedež skušnjave. Pod enakim vplivom so bili tudi tamkajšnji filozofi, kot recimo Averroes in Avicenna.

(italijanski katoliški mesečnik 'Jesus', avgust 2008)

se nadaljuje...

Kdo je gospodar

Ker me v nedeljo ne bo, naj bo evangeljska misel posvečena današnjemu odlomku. To premišljevanje sem imel v semeniški kapeli včeraj zvečer, z nekoliko popravki pa jo sedaj podajam tudi vam, dragi prijatelji. Žal tokrat stvar ni v celoti zrasla na mojem zelniku, ampak le polovično. Vseeno upam, da vam bo v zadovoljstvo.

V evangelijih tega tedna se prepletata dve rdeči niti: bolj ko je Jezus dosleden v prikazu vseh zahtev hoje za njim, bolj trda postajata nasprotovanje in zavračanje, ne le pri njegovih nasprotnikih, ampak tudi pri samih njegovih učencih. V današnjem evangeliju, v priliki o vinogradu in viničarjih, doživi ta spopad svoj vrhunec: »voditelji« ljudstva v Jezusu ne prepoznajo »sina« edinega pravega voditelja, ki je Bog, in ga na nek način že likvidirajo. Bili so poklicani k služenju, radi pa bi postali gospodarji. Ob svojem času se od njih terjajo sadovi vinograda, ki jim je bil zaupan, oni pa mislijo, da se lahko polastijo celotnega vinograda, v tem boju za oblast pa so njihove žrtve prav tisti pravi »služabniki«, vse do »služabnika-sina«, ki predstavlja še zadnjo, skoraj obupano, pobudo pravega in edinega gospodarja.

Sporočilo prilike je pravzaprav zelo tragično, a resnično: kdor ne daje sadu, je obsojen na neplodnost. In prav takrat ko so voditelji ljudstva mislili, da so se za vedno polastili vinograda, jim je ta odvzet.

Moč te resnice, kateri se Bog nikakor ne misli odpovedati je ta, da polom ne povzroči opustitve, dviga rok nad nekom z božje strani, temveč novo pobudo, novo priložnost za nas. Tako je bilo že na začetku, po Adamovem grehu in tako je vsakokrat, kadar naša zavrnitev onemogoča Božje delovanje.

Tudi mi moramo priznati svojo ponižnost pred Bogom in mu potrjevati vedno znova svojo poslušnost in pokorščino. Nismo nobeni Bogovi in karkoli dobrega storimo, ni naša zasluga, ampak je Bog tisti, ki po nas deluje. Tudi če karkoli pametnega ali modrega kdaj rečemo ali napišemo, se moramo vsakič spomniti, da brez Gospodovih darov nismo nič. Pravzaprav je že veliki Tomaž Akvinski dejal, da je karkoli pametnega kdo reče, to od Svetega Duha.

Te ponižnosti in pokorščine se moremo učiti najprej pri Mariji, ki se je Bogu predala, da nam je po njej poslal svojega sina, ne nazadnje pa tudi pri Jezusu samem v njegovi agoniji v Getsemaniju, pa vse do trpljenja in smrti na križu. Bogu se moramo vsak dan znova zahvaljevati in se mu vdano ter zaupljivo v molitvi izročati – on pa bo storil, da bomo vstali, prav kakor Kristus.

Literatura: Domenico Pezzini, Tempo di riconciliazione, Quaresima – Pasqua 2009, EMI 2008.

Lepi trenutki

Ko sem v pričakovanju te nedelje že prebiral evangelij, so mi na misel prišle besede nekega prijatelja duhovnika, ki jih je nekoč povedal pri študentski skupini, da Jezus tri učence pelje na goro s seboj, da bi jih tako pripravil na trpljenje, križ in smrt.

Dejansko so učenci na gori doživeli nekaj čudovitega, nekaj nedoumljivo lepega. Bilo je tako lepo, da so tam želeli ostati za vedno. Ali se nismo vsi tako počutili ob ljubljeni osebi? Zase vem, da bi lahko to zatrdil. To so res tisti trenutki, ko si rečeš: "O, ko bi trajalo večno..." ali "Tako bi lahko ostal za vedno...". Pa vendar ti trenutki minejo - zato se tudi tako imenujejo.

In ko ti trenutki minejo, smo spet mi, v našem vsakdanu, v vsakdanji kaši težav in stisk, trpljenja. Spet smo sami.

Toda, ali smo na to, kar smo doživeli že pozabili? Še trenutek nazaj (spet ta beseda) smo bili v sedmih nebesih, zdaj pa... Lepih trenutkov ne znamo prenesti v življenje. Razlogov za to je več. Skušajmo jih najti nekaj.

Najprej je tu naše nerazumevanje, ker mislimo, da smo si te trenutke zaslužili, ker smo bili pridni, živeli v skladu s predpisi ipd. Narobe, lepi trenutki so milostni darovi, ki nimajo z nami prav nič, ampak so nam dani, ne da bi si jih zaslužili. Gre za poseg Boga v naše življenje, da bi nam vlil novih moči in nam utrdil upanje ter poživil vero, da bi lahko nadaljevali našo pot.

Druga težava je v tem, da jih želimo zadržati zase. Zaradi tega je njihov učinek zgolj kratkotrajen. Če pa te darove delimo z drugimi, jim skušamo pričarati lepe trenutke, potem lahko tudi naši trenutki trajajo v času.

Tretjič bi rekel še to, kar sem zgoraj nakazal - lepih trenutkov ne znamo prenesti, pretvoriti v naše realno življenje, v svet, v katerem živimo. Gospod nas vabi, naj ne ostajamo na gori, ampak naj naša doživetja prenesemo v naše življenje. Rešitvi sem nakazal v prejšnjih dveh odstavkih: svetu moramo prinašati upanje in veselje, svojo lastno srečo moramo deliti z drugimi.

Na ta način se Gospodu za prejete darove najlepše zahvaljujemo, čeprav kakšna zahvalna molitev seveda ne škodi, ampak spada zraven.