sobota, 07. marec 2009

Lepi trenutki

Ko sem v pričakovanju te nedelje že prebiral evangelij, so mi na misel prišle besede nekega prijatelja duhovnika, ki jih je nekoč povedal pri študentski skupini, da Jezus tri učence pelje na goro s seboj, da bi jih tako pripravil na trpljenje, križ in smrt.

Dejansko so učenci na gori doživeli nekaj čudovitega, nekaj nedoumljivo lepega. Bilo je tako lepo, da so tam želeli ostati za vedno. Ali se nismo vsi tako počutili ob ljubljeni osebi? Zase vem, da bi lahko to zatrdil. To so res tisti trenutki, ko si rečeš: "O, ko bi trajalo večno..." ali "Tako bi lahko ostal za vedno...". Pa vendar ti trenutki minejo - zato se tudi tako imenujejo.

In ko ti trenutki minejo, smo spet mi, v našem vsakdanu, v vsakdanji kaši težav in stisk, trpljenja. Spet smo sami.

Toda, ali smo na to, kar smo doživeli že pozabili? Še trenutek nazaj (spet ta beseda) smo bili v sedmih nebesih, zdaj pa... Lepih trenutkov ne znamo prenesti v življenje. Razlogov za to je več. Skušajmo jih najti nekaj.

Najprej je tu naše nerazumevanje, ker mislimo, da smo si te trenutke zaslužili, ker smo bili pridni, živeli v skladu s predpisi ipd. Narobe, lepi trenutki so milostni darovi, ki nimajo z nami prav nič, ampak so nam dani, ne da bi si jih zaslužili. Gre za poseg Boga v naše življenje, da bi nam vlil novih moči in nam utrdil upanje ter poživil vero, da bi lahko nadaljevali našo pot.

Druga težava je v tem, da jih želimo zadržati zase. Zaradi tega je njihov učinek zgolj kratkotrajen. Če pa te darove delimo z drugimi, jim skušamo pričarati lepe trenutke, potem lahko tudi naši trenutki trajajo v času.

Tretjič bi rekel še to, kar sem zgoraj nakazal - lepih trenutkov ne znamo prenesti, pretvoriti v naše realno življenje, v svet, v katerem živimo. Gospod nas vabi, naj ne ostajamo na gori, ampak naj naša doživetja prenesemo v naše življenje. Rešitvi sem nakazal v prejšnjih dveh odstavkih: svetu moramo prinašati upanje in veselje, svojo lastno srečo moramo deliti z drugimi.

Na ta način se Gospodu za prejete darove najlepše zahvaljujemo, čeprav kakšna zahvalna molitev seveda ne škodi, ampak spada zraven.

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Andrej,

skušal se bom držati tvojih nasvetov, ker naša človeška pamet pogosto ravno na teh treh področjih odpove. V lepem bi radi vztrajali skoraj do omame in pozabimo, da je to dar, ki preko nas lahko doseže tudi drugi.

Tvoja objava je lep trenutek in dar, ki ga prinašaš bralcem. Hvala.

Andrej Vončina pravi ...

Hvala za tvoje komentarje, na katere vedno nestrpno čakam, pa če gre za pohvalo ali kritiko ali odprtje novih pogledov.