Svetopisemsko pojmovanje telesa 1

Po prazničnem premoru nadaljujemo naše potovanje ob tematiki telesa. Zdaj prehajamo na biblično pojmovanje telesa.

Ob branju Svetega pisma lahko zasledimo zanimive interpretativne ključe, kar nam predstavlja tudi Gianantonio Borgonovo, docent eksegeze (razlage svetopisemskih besedil) in biblične teologije na katoliški univerzi v Milanu, ki je skušal izluščiti pristni pomen telesa po načrtu bibličnega Boga. Šestim stvarem, ki jih človek nujno potrebuje za življenje (dihanje, pijača, hrana, uriniranje, izločanje, spanje), Borgonovo dodaja še sedmo, ki se, kakorkoli jo že imenujemo, tiče telesa: božja nežnost. »Njeno domovanje je telo, saj je nežnost pogled, glas, prisotnost, skrb, prehrana, čistoča, preseljevanje, osvoboditev od vsega, kar je mrtvo in usmrajeno. V njej vse telesne funkcije ostajajo in se spreminjajo. V njej se izpričuje tisto drugo telo, v katerem telo bolečine in odsotnosti najde odrešenje od svojega sramotenja. Drugo telo je domovanje božje nežnosti«.

Po bibličnem pojmovanju je telo prostor bogočastja in molitve, v katerem v polnosti živimo odnos z Bogom: »Če pobožni Jud še danes moli, zibajoč telo, je to prav zato, da bi izrazil svoje sodelovanje v polnosti pri slavljenju Boga«. Tudi psalmi »nas učijo, da je telesnost bistveni element prošnje; prek mesa in krvi tesnoba in radost odpirata človeka Njemu, da bi bil uslišan«. Pozorno branje psalmov pokaže, kako je telo kraj srečanja med človekom in Bogom. Isto zatrjuje tudi biblicist (svetopisemski strokovnjak) Paul Beauchamp: »Brez telesa bi ne obstajalo nič od tega, kar ogroža vedrino slavljenja: vojne, zapori, bolezni. Krhko orodje molitve, najobčutljivejša harfa, najslabotnejša ovira človekovi zlobi, to je telo. Psalterij (knjiga psalmov) je molitev telesa, človeška počutja so nakazana v njih prek sprememb telesa. Meditacija psalmov se pozunanji prek telesa in postane »mrmranje«, »šepetanje«. Glede na to, da je telo tudi prebivališče duše, molitev prepotuje vse, kar se v telesu dogaja. Telo samo je tisto, ki moli: »Vse moje kosti bodo dejale: kdo je kakor ti, Gospod?« (Ps 35,10)«.

(Jesus, avgust 2008)

Resnično obhajati veliko noč

Razmišljanje je povzeto po pridigi Raniera Cantalamesse, ki jo je imel na véliki četrtek 2002. Naj vam pomaga h globljemu doživetju teh praznikov!

Vélika noč od nas zahteva, da napravimo prehod, nov in drugačen prehod. Pavel ga definira kot prehod od starega k novemu človeku, od kvasa hudobije do opresnikov iskrenosti (1 Kor 5,8). Ne gre torej za prehod z enega na drugi kraj, ampak od enega načina življenja k drugemu, od življenja za svet in po svetu do življenja za Očeta.

Evangelij to izrazi z besedo »spreobrnjenje«, s katero smo tudi začeli postni čas. Velika noč pomeni v prevodu mimohod, prehod, torej jo prav tako lahko označimo tudi kot spreobrnjenje, in to kako globoko! Od jaza k Bogu, od sebe k drugim. Velika noč ni le trud, odpoved, bolečina, ampak je tudi prehod do svobode in veselja, pomeni odvreči tisočere verige, ki nas vklepajo, in začetek potovanja proti »domovini istovetnosti«, kjer bomo zares pravi, svobodni, da bomo ubogali Boga. Še vedno smo namreč sužnji, kakor Hebrejci v Egiptu, čeprav je naša sužnost drugačna. Smo sužnji stvari, ugodij, ki se jim ne uspemo odreči; sužnji predsodkov in navad, sužnji predvsem greha, saj je vsakdo, ki greši, suženj greha (Jn 8,34). Bog nas za veliko noč vabi, da iz vsega tega izstopimo, da se upremo, da se zbudimo iz trdnega spanca, v katerem smo, da vstanemo in se podamo na pot. Zato je bilo treba Pashalno večerjo jesti z opasanimi ledji, s sandali na nogah, s palico v roki in naglo (2 Mz 12,11), velika noč je namreč znamenje poti, na katero se moramo podati, je praznik velikega izhoda.

Najbrž je najgloblje sporočilo velike noči to, da naj se odpremo Bogu in mu »stopimo naproti« (Ps 95,2). Ne gre za neko abstraktno povabilo, saj je naše življenje še vedno zaprto zanj, vanj vstopa le na hitro in skrito, kakor sonce skozi majhno špranjo v zelo temačen grad. Treba mu je na široko odpreti okna v tej veliki noči. Moramo se pustiti razsvetliti njegovi luči. Naše življenje moramo izpostaviti njegovi sodbi in njegovemu odpuščanju, mu pustiti, da nadaljuje razgovor o nas, ki smo ga najbrž že imeli za zaključenega na podlagi nekega kompromisa.

Če se bomo torej podali v to pogumno perspektivo ter se tako postavili v stanje odločitve in spreobrnitve pred Bogom, bomo zares praznovali veliko noč s Kristusom. Obredja ne bodo samo obredja, ampak bodo postala živa resničnost, znamenja in izviri milosti in prvič bomo želeli na ves glas zaklicati: »To je velika noč za Gospoda!«.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Ljudstvo naše, kaj s(m)o ti storili?

Ob dogodkih teh dni, se mi postavljajo številne vzporednice z dogodki, ki so se zgodili pred štiriinšestdesetimi leti. O teh dogodkih na blogu kaj dosti nisem pisal, ker je bilo tega pisanja, pravzaprav ponekod že pisarjenja, dovolj. Za zgled jemljem nekolikoliko Jezusov prihod v Jeruzalem, ki bi ga lahko vzporedili vsakemu našemu veselemu prihodu, recimo poročnemu ali novomašnemu. Moja pozornost pa je bila usmerjena tudi na vrt Getsemani in na križev pot. Našel sem številne vzporednice.

Zanimivo je, kako se je ljudstvo, ki je bilo več kot 90 % verno, katoliško, ki je še deset let pred koncem vojne vzklikalo na čast Kristusu Kralju, potem želelo smrt svojim rojakom, jih psovalo in pljuvalo, udarjalo, obmetavalo s kamenjem. Kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je prav isto kot v Jeruzalemu - namesto da bi uporabljali ljudje svoje glave, sta jih napuh in ignoranca oddaljila od samih sebe, slepo so verjeli besedam voditeljev, ki so jim rekli, da so ti ljudje, ki hodijo mimo, izdajalci ljudstva. Ali se ni isto pripetilo Gospodu?

Enako so bili nedolžni, a spoznani za krive, ker so mislili drugače od glavnih, ker so jim bili na poti do uresničitve njihovih ciljev. Bili so ovira njihovi sli po oblasti, prav kakor Jezus. Njihova napaka, če je že obstajala, je bila predvsem politične narave. Od kdaj se nekoga ubije, če je politično drugače opredeljen, če je veren, če se z nami ne strinja, če ostaja zvest svojim vrednotam? V tako razvitem 20. stoletju so se dogajale take stvari, le da so nacizem obtožili, nekateri drugi totalitarizmi pa na to še čakajo. Kako dolgo še?

Naši obsojenci na smrt, od katerih je velika večina končala pod slovensko zemljo, je bilo vernih, celo zelo vernih. Ko so v zaporu čakali na sodbo in usmrtitev, so prestajali nekaj podobnega kakor Jezus v oljskem vrtu. Bili so smrtni boj, agonijo, vsak sam, veliko so molili in nenazadnje verjeli ter zaupali v Boga, v večno življenje. O tem nedvomno pričajo številni rožni venci, ki so jih odkopali skupaj s kostmi. Vemo tudi, kako so jim duhovniki dajali odvezo kar medtem ko so šli mimo v vodu smrti.

Lahko bi se uprli, saj tistih stražarjev ni bilo toliko, pa se niso. Tudi Jezus se ni upiral, še več - nalašč je izbral Getsemani, ki je poln oljk, ki so simbol miru. Kakor je on sam šel pomirjen v smrt na Golgoti, tako so naši pobiti šli pomirjeni z Bogom in seboj na svojo Golgoto, ki je bila pod zemljo.

Kaj vse bi lahko naredili, pa niso, ker so bile njihove vrednote pred ideologijo. Vsaka ideja, vsak nauk, ki tepta vrednote, človeško osebo v njeni celoti, je ideologija. To je bil nacizem, to je bil fašizem, to je bil komunizem, prav tako pa je to bilo tudi judovstvo Jezusovega časa.

Naši pobiti so svojim usmrtiteljem vse odpustili, kakor je to storil Jezus na križu. Lepo je, da se jih spomnimo, da jih dostojno pokopljemo z vsem potrebnim cvetjem in dišavami, kakor so to storili Gospodovi svojci in prijatelji. Ni pa prav, kar se danes dogaja z druge strani, ko nekateri preživeli in nekdanji zaporniki še vedno bijejo boj s komunisti, ko še vedno za vsakim grmom vidijo partizana, ki jih čaka z nabito puško. Ne, če se imajo za kristjane, naj bodo drugačni od njih! Ali jim niso njihovi svojci dali pravega zgleda?

Telo kot vrednota 3

Pomoč pri tem, da si nazaj pridobimo celostnost osebe, nam prinaša pogled na druge religiozne tradicije. Zanimivo je na primer ugotoviti, kakor pravi Elena Lea Bartolini, raziskovalka na področju ekumenske teologije (teologije drugih krščanskih smeri) in judovstva, kako za judovstvo velja, da »preko telesa se izraža enovitost vsakega človeškega bitja, čigar življenjsko središče je srce, ki ga imajo za sedež čustev, volje in razuma«. Gre za pogled, ki izključuje katero koli obliko dualizma. Nasprotno, »rabinsko izročilo uči, da bomo v onostranstvu sojeni ne le zaradi naših opustitev, ampak tudi zaradi 'zdravih užitkov', ki smo se jim odrekli, ne da bi to Bog od nas zahteval«. Kakor nam nova obzorja spoznanj odpira tudi analiza budizma patra Luciana Mazzocchija: »Za razliko od zahodne kulture, kjer imamo osnovno delitev med telesom in duhom, je v budizmu živo bitje nedeljena celota telesa in duha«. Po vzhodni tradiciji je torej »treba preseči nasprotje, ki se ga dela med telesom in duhom, izbrisati to iluzijo, ki jo proizvaja um, ni pa pristna, in se vrniti k resničnemu in enemu človeku, nedeljen v telesu in duhu«. Telo je, po budističnem pojmovanju, »področje duhovnosti, umetnostnega udejstvovanja, življenja v svoji nedeljenosti«.

Veliko nas lahko nauči tudi črnsko-afriška misel. »V kozmogonijah tradicionalnih zahodnoafriških skupnosti, od Dogonov, Senufov, Bambarov, kakor tudi v osrednji Afriki med Fangi ali bantujskimi skupnosti, ki živijo v nižavju Demokratične republike Kongo,temeljno človekovo izkustvo ni bitje kot tako, temveč Življenje živega človeka«, je pojasnil profesor Kipoy Pombo, docent Filozofije in družbenega nauka Cerkve. »Afriško obredje je nerazumljivo za tistega, ki nima jasnega vpogleda v to kozmično razsežnost človeka. Človekovo telo je istočasno del sveta živih in mrtvih, telo so duhovi, živali, rastline, minerali; telo je ogenj, voda, zrak. Zato je afriško bogoslužje stvarstvo, ki si izposodi človekov glas, da bi slavilo Boga in slavilo zmago življenja nad smrtjo. Kajti telo je povzetek stvarstva, usoda človeka izraža usodo stvarstva«.

Papež in kondomi

V branje vam dajem svoje pismo, ki sem ga poslal na Družino, sicer pa tudi na Reporter in Demokracijo, a tam ni bilo objavljeno, najbrž zato, ker je bilo prej v Družini. Gre za širjenje obzorij, za pomoč pri ustvarjanju objektivnejšega pogleda na stvari.

Ob poročanju naših medijev si nisem mogel kaj, da se kot kristjan ne bi čutil dolžnega postaviti se vsaj nekoliko v bran svetemu očetu. Izpostavil bi nekako dva vidika: najprej bi podal mnenje ljudi iz Kameruna, njihov pogled na medijsko poročanje na zahodu, nato pa še nekaj o boju proti AIDSu v Ugandi, ki velja za zgled na tem področju. Naslanjam se na intervjuje dnevnika CEI (italijanske škofovske konference), Avvenire, in sicer iz številk, ki sta izšli 19. In 21. Marca letos.

Ob papeževem obisku v Afriki so zahodni mediji sprožili polemiko proti papežu Benediktu XVI., ne da bi upoštevali dejansko stanje v deželah, v katerih se je papež te dni mudil. »Polemika, ki nima nikakršne podlage,« pravi Etienne Pagot, škofijski koordinator za zdravstvo nadškofije v Douali, v Kamerunu. »Mi smo te besede doživeli kot nekaj, kar je že bilo rečeno in če jih zahodni mediji ne bi ponovno lansirali s tako velikim zanosom, bi najbrž ostale v ozadju. Po drugi strani gre pri papežu za prav takšen jezik, kot ga mi uporabljamo v vsakdanjem delu na terenu: zdržnost in zvestoba sta najučinkovitejši sredstvi za preventivo in boj proti AIDSu. To je stvar realizma in zdrave pameti«. Pagot pravi še, da je resnični problem prav »obilica prahu, ki ga je dvignilo vprašanje o kondomih, ki je v drugi plan potisnilo ne samo druge teme, ki jih je načel sveti oče, ampak tudi samo vprašanje AIDSa, ki se pozna še na mnogih drugih področjih: zdravstvenem, družbenem, psihološkem, kulturnem, duhovnem…« Pagot sumi, da »kdor je daleč od teh problemov, ki so za nas vsakdanji in ključni, daje prevelik poudarek zgolj enemu vidiku, ki ni najpomembnejši, ter tako pozornost usmerja stran od resničnih težav«. Da se je papež dotaknil osrednjih in najbolj perečih problemov na afriškem kontinentu, se strinjajo tudi drugi kamerunski mediji, tako samostojni kot režimski. Vsi tudi opažajo veliko neskladnost med poročanjem lokalnih medijev in zahodnih medijev.

Zdravnik Filippo Ciantia že od leta 1980 živi v Ugandi in pravi, da je papeževo stališče realistično, razumno in znanstveno utemeljeno. Podatki namreč kažejo, da se je okužba z virusom HIV zmanjšala tam, kjer se je delalo na spremembah spolnega vedenja in življenjskega sloga ljudi, ki se ne omejuje le na zdravstveno in farmakološko področje, ampak tudi na informativno in vzgojno ter vključuje tudi družine, ženske in šole. To se je zgodilo v Keniji, Etiopiji, Malaviju, Zambiji, Zimbabveju, predvsem pa v Ugandi. Treba bi bilo spremeniti obnašanje ljudi. V Afriki je namreč zelo razširjeno spolno občevanje z več partnerji. Cerkev počne le svojo dolžnost, saj uspeha na tem področju ni mogoče doseči, ne da bi se radikalno spremenile spolne navade ljudi, da pa bi to dosegli, je treba nekaj narediti na vzgojnem področju. Ne moremo le razdeljevati kondomov kot nekih čudodelnih sredstev, hkrati pa zmanjševati odgovornosti posameznika. V družbi, kakršna je afriška, je treba v boj vključiti tudi verske voditelje in lokalne skupnosti. To je razumela Ugandska vlada ter uspešno lansirala strategijo ABC. To pomeni zdržnost (A-bstinence), zvestobo (B-eing faithful) in, v le zelo posebnih primerih, za določene ozke skupine ljudi, pravilno uporabo kondomov (C-ondom use). Vse skupaj stane le 23 centov dolarja po osebi. Papež ima popolnoma prav, ko pravi, da smo pred tragedijo, ki je ne moremo premagati le z denarjem. Potrebna je večstranska strategija, ki v središče postavlja dobro posameznika.