Je Jezus res bil križan in je umrl?

“Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke.” (2 Tim 4,3-4).

Morda so velikonočni prazniki dobra priložnost, da vsaj omenimo nekaj zadev, ki so se ob nauku o Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju pojavile v zadnjih nekaj letih.

Želimo slišati nekaj novega, ne vedno eno in isto sporočilo, hočemo senzacijo. Tako nekako se obnašajo tisti ljudje, ki verjamejo tistim besedam o tem, da Jezus iz Nazareta v resnici nikdar ni bil križan. Te besede vedno znova privlečejo na dan določeni krogi, in sicer zelo spretno in premišljeno, premalo kritični pa jim hitro nasedejo.

Veliki biblični učenjak učenjak Raymond Brown je že pred leti glede trditve o tem, da Jezus na križu ni umrl, zapisal: "Gre za trditev, ki je pod častjo za človeško naravo: kolikor bolj fantastičen je namišljeni scenarij, toliko bolj senzacionalno je propagiran in toliko močnejše je zanimanje, ki ga zbuja. Ljudi, ki se nikoli ne bi potrudili prebrati resno analizo glede zgodovinskega izročila Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, takoj pritegne vsaka nova teorija, po kateri bi naj Kristus ne bil križan in ne umrl, še posebej, če vsemu skupaj sledi zgodba o njegovem begu z Marijo Magdaleno v Indijo (po zadnji verziji v Francijo - Da Vincijeva šifra)... Te teorije dokazujejo, kako je, odvisno od odmevnosti v javnosti, fantazija uspešnejša od resničnosti in tudi bolj donosna, ko je govora o Kristusovem trpljenju." 

Veliko se tudi govori o Judovem izdajstvu, ne zavedajoč se, da se to izdajstvo ponavlja tudi danes. Tudi danes Kristusa prodajajo, vendar ne več članom sinedrija za trideset srebrnikov, ampak založnikom in producentom za več milijonov dolarjev. Seveda nikomur ne bo uspelo zaustaviti tega toka dogodkov, zaradi vsega ozadja, vendar pa velja opozoriti na tem mestu na veliko zmoto, ki stoji za to pseudo-zgodovinsko literaturo, ki so je polne police knjigarn, najdemo jo pa tudi v vedno več filmskih uprizoritvah.

Apokrifni Tomažev, Filipov, Judov evangelij, na katere se naslanjajo in jih predstavljajo kot senzacionalne najdbe naših dni, so v resnici besedila, ki so znana že od nekdaj, če ne v celoti pa vsaj deloma. So zapisi iz 2. ali 3. stoletja po Kristusu, na katere niso računali kot verodostojne niti tisti zgodovinarji, ki so do krščanstva najbolj kritični. Tako nekako je to, kot da bi čez kako stoletje pisali zgodovino današnjih dni na podlagi romanov tega časa.

Zmota glede teh spisov pa je v tem, da se jih uporablja, da bi dokazali prav nekaj drugega od tistega, kar so želeli povedati. Gre namreč za gnostične spise. Za gnosticizem (krivoverstvo, ki je bilo obsojeno kot zmotno že nekje 1700 let tega) je materialni svet iluzija, je delo nekega zlobnega ali inferiornega Boga. Po tem mišljenju Kristus ni umrl na križu iz preprostega razloga, ker je po tej ideologiji prevzel človeško telo le navidezno (doketizem - dokein = zdeti se). Človeško telo je namreč po isti miselnosti nevredno Boga.

Pridemo tudi še do druge gnostične teme. Če je Judu v enem od teh spisov Jezus sam naročil, naj ga izda, je to zato, da bi se ob smrti božji duh, ki je v njem, končno osvobodil spon mesa in se dvignil v nebo. 

Ženska se lahko odreši le, če se bo njeno "žensko počelo" (thelus) spremenilo v moško počelo, če bo torej nehala biti ženska. Zanimivo je, da marsikdo danes misli, da ti spisi poveličujejo žensko počelo, spolnost, kakor tudi popoln in brezmejni užitek - v nasprotju z uradno Cerkvijo, ki naj bi vse to vedno zatirala.

Opazi se tudi zmotno razlago nauka o reinkarnaciji. V vzhodnih verstvih najdemo ta nauk kot kazen za predhodno krivdo in kot stvar, ki jo je treba na vsak način prekiniti, pretrgati ta začaran krog. Na Zahodu pa se na reinkarnacijo gleda kot na priložnost, da se nekdo lahko vrne v življenje in brezmejno uživa v tem svetu. Gre torej za užitek, ki se nikdar ne konča.

Te zadeve imajo eno razlago - smo v dobi medijev, te pa bolj kot resnica zanima novica. Vendar pa vseeno ne smemo kar tako molčati, ampak velja kdaj kaj reči glede določenih tematik.

Pasijon po Luku – poročilo Božjega usmiljenja

Hoja za Kristusom, ta srednjeveška mojstrovina duhovnega pisanja, nas vabi k premišljevanju Kristusovega trpljenja, da bi se ob njem krepili in se rešili. Naša rešitev gre namreč preko križa in nič drugače. Evangelist Luka vabi vsakega izmed nas k osebni odločitvi, da bo vzel križ na svoje rame in Kristusu sledil na njegovi poti. Simon iz Cirene nam je lahko v tem zgled, saj ni bil le nemi gledalec pasijona, ampak so „mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom“. Tudi mi smo poklicani, da „vsak dan nosimo svoj križ“ in gremo za Gospodom. 

Najpomembnejše pa se mi zdi tisto sporočilo spreobrnjenja in odpuščanja Kristusovega pasijona po evangelistu Luku. Slišali smo namreč, kako so se žene najprej tolkle po prsih in jokale zaradi njega. To tolčenje po prsih se ob koncu pripovedi ponovi, saj so se množice in žene tolkle po prsih, ko so odhajale s Kalvarije. Dejanje je znak kesanja in spreobrnjenja teh ljudi, ki so sledili Jezusovemu povabilu naj jokajo raje nad seboj. Toda nekaj se je moralo takega vendarle zgoditi, da so lahko napravili v sebi takšno pot, nečemu so morali biti priče, da se je to lahko zgodilo. 

Priče so bili velikemu Božjemu usmiljenju, ki se je odigralo na lesu križa, kjer je za Cerkev izhodišče in vir zakramenta sprave. Poglejmo si malo, kako se je odvijalo to dogajanje na križu. Najprej je Jezus molil k Očetu: „Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo,“ kako resno so njegovi učenci vzeli ta zgled odpuščanja, jasno vidimo pri prvem mučencu Štefanu, ki je, medtem ko so ga kamenjali, molil k Bogu prav iste besede. 

Imamo pa še nek dogodek, ki ga najdemo samo pri evangelistu Luku - pripoved o dveh razbojnikih, ki nam lepo oriše Božjo ljubezen, darovanje in odpuščanje, ki gre do konca. Ob velikem daru Božjega usmiljenja imamo dve možnosti: prva je možnost enega razbojnika, po izročilu je bil to levi razbojnik, ki do zadnjega ni mogel skriti svojega ponosa in se pred Bogom pokazati kot majhnega in nevrednega - kot grešnika. Boga je celo preklinjal, saj je mislil, da je vsega konec in mu več ni pomoči. Nekako v smislu Jobove žene, ki je ob preizkušnji svojemu možu dejala: „Boga prekolni in umri!“ Odločil se je torej za nič.

Vendar pa nam pasijon pokaže še drugo možnost. Zgled nam daje drugi, po izročilu desni, razbojnik, ki najprej Jezusa spozna za Boga in Odrešenika, pred njim prizna svojo krivdo in grehe, se jih pokesa in Jezusa prosi odpuščanja. Izreče mu tiste čudovite besede: „Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!“ V svoji prelepi evharistični pesmi „Molim te ponižno“, nas sv. Tomaž Akvinski vabi, da ponižno tudi mi Jezusu  izrekamo isto gorečo prošnjo – da nas, skesane grešnike, nekoč sprejme v rajski dom. To nam lahko ponudi neizmerno Božje usmiljenje, katerega izvir je Jezusova daritev na križu – razbojnik je prvi prejel dar sprave iz tega čudovitega izvira: „Danes boš z menoj v raju!“ Dar sprave je eden od velikih velikonočnih darov, ki nam jih je Gospod zapustil in po svojem vstajenju ga je izročil po apostolih svoji Cerkvi, ko jim je dejal: „'Prejmite Svetega Duha! 'Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.'“ 

Tu imamo vabilo za to, da ponovno odkrijemo zakrament sprave – Bog je tisti, ki s svojim usmiljenjem prehiteva vse naše grehe, Jezus je tisti, ki nam vnaprej odpušča. Mi mislimo, da nam Bog odpusti, če spremenimo svoje življenje, res pa je ravno obratno: ker sprejmemo pretresljivo Jezusovo odpuščanje, zato spremenimo svoje življenje. Zakrament sprave nam torej nudi možnost, da začutimo to neverjetno Božjo ljubezen in usmiljenje ter ob tem notranje rastemo v ljubezni do Boga in do bližnjega. Skupaj z jeruzalemskimi ženami ne jočemo več nad grehi in težavami drugih, ampak nas Božja ljubezen in usmiljenje tako spremenita, da se skesamo svojih lastnih grehov in napak ter gremo očiščeni s kraja Gospodove daritve v novo življenje.

- G. Ravasi, Secondo le scritture Anno C. Piemme. Casale Monferrato 1994, 98-99.

- C. Schönborn, Duhovnikova sreča. MKSBD. Ljubljana 2009, 36-37.

Glede spolnih zlorab v Cerkvi...

Medije že nekaj časa napolnjujejo žalostne zgodbe iz nekaterih zahodnih držav o duhovnikih, ki so bili obtoženi zlorab mladoletnih, v večini primerov gre za napad na mladostnike, v kar nekaj primerih pa tudi za spolni napad na otroke. Tem zahodnim državam se pridružujejo še primeri iz Slovenije, ki prav tako najdejo svoj prostor na prvih straneh časopisov. Slovenske medije spremljate že sami, jaz pa vam lahko ponudim nekaj besed in razmišljanj iz italijanskih medijev, ki so bile zapisane v zadnjih dneh.

Kot odgovor na razne obtožbe in namigovanja je v Avvenire (dnevnik it. šk. konference) v soboto objavil intervju z mons. Charlesom Scicluno, ki je bil tudi preveden v več jezikov, in razdeljen novinarjem. Scicluna je pri Kongregaciji za nauk vere praktično nek "generalni javni tožilec". Med najzanimivejšimi odgovori so zagotovo tisti o postopkih in strogosti, ki jih je Cerkev prevzela v zadnjem desetletju.

Scicluna je potem v bran Cerkve podal v statistiki razliko med osumljenimi efebofili in pedofili, razmerje je v prid prvih 90-10%, ki pa po mnenju vatikanista Torniellija, s katerim se strinjam, ni tisto pravo orodje, da bi lahko ustrezno odgovorili na globlje in razvejane težave, s katerimi se Cerkev srečuje ob teh spolnih zlorabah. Zagotovo je zelo na mestu razlikovanje med pedofilijo in efebofilijo - efebofilija je napad na mladoletne osebe stare od 12 do 18 let, pedofilija na mlajše od 12 let. Statistično gledano je v petdesetih letih naneslo na število 3000 obravnavanih primerov, od katerih je bilo torej obravnavanih 300 primerov pedofilije.

Četudi statistično ne gre za kdove kako veliko številko, je treba imeti najprej v mislih, da zelo veliko primerov sploh ne pride v to statistiko (o tem, da se v zadnjem letu zelo spodbuja prijavo duhovnika oblastem, je govora v intervjuju, a velja poudariti velik strah žrtev in njihovo blokado ter, v veliko primerih, nemoč, tako da to zelo težko storijo). Sploh pa, ali je to razlikovanje za nekega starša sploh relevantno, ko pa se boji, da je lahko spolno napaden njegov mladoletni otrok? 

Ustvarilo se je ozračje, kjer se zaradi nejasnosti ustvarja nevarno in posplošeno mnenje, da je Cerkev skup posiljevalcev otrok. Ne velja tako posploševati, saj se večina zlorab, statistično gledano, ne zgodi v Cerkvi, ampak drugod, zlasti po družinah. Kot pa smo že dejali, statistika ni najboljše orodje za obrambo in dokazovanje, sploh pa ni nobeno opravičilo. Rešitev nista niti dve nasprotni drži, ki sta prisotni v cerkvenih krogih.

Na eni strani t.i. nič tolerance, po kateri osumljenega ali obsojenega duhovnika kakor rakasto tvorbo takoj želijo odtraniti od 'zdravega telesa'. Seveda je pravilno, da se takemu prepove opravljanje duhovniške službe in se ga preda državnim organom pregona, ne more pa izpasti, kot da gre za neke vrste marsovca, ki je k nam padel kar z neba. Po drugi strani pa je problematična tudi nasprotna drža, ki jo obsoja tudi trierski škof Ackermann, po kateri se v imenu pravice vsakega do obrambe in zato, da ne bi prišlo do škandala, ki bi lahko škodil ugledu institucije, stvar skriva, pomete pod preprogo.

Tornielli v komentarju v časniku il Giornale svoje razmišljanje, ki je bilo že prej nekoliko povzeto, takole nadaljuje: "V obeh primerih manjka pravega krščanskega pogleda, ki ne more ne izhajati iz zavesti o izvirnem grehu, na katerega rane škofje in duhovniki niso imuni. Gre za prepad greha, tudi tistega najhujšega, o katerem ima Jezus najbolj ostre besede: 'Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.'"

Tornielli nadaljuje, kako škandali po drugi strani kažejo, da pomanjkljivosti niso le pri duhovnikih, temveč tudi na strani cerkvene hierarhije. Tudi tu ne velja pospeševati, a je treba vseeno povedati, da se nekateri škofje, zlasti v preteklosti, niso primerno odzvali - duhovniku niso preprečili nadaljnih možnosti za zlorabe, kakor škofje tudi niso znali primerno izraziti bližine svojcem žrtev. Danes se takoj na prvi strani časopisa pojavi slika osumljenega duhovnika, še do pred kratkim pa so osumljence samo prestavljali na druge župnije, kjer so s svojim početjem lahko mirno nadaljevali.

Vatikanistu se torej postavlja resno vprašanje, glede sposobnosti vladanja v Cerkvi, zlasti ponekod, po nekaterih škofijah. Treba bi bilo na novo pregledati kriterije za določitev novih škofov na čelo krajevnih Cerkva, kakor bi se bilo tudi treba vprašati, če imajo do svojih duhovnikov res pravi očetovski odnos, da namreč niso duhovniki samo brezoblične figure v rokah cerkvene birokracije. Treba bi se bilo tudi zelo nujno vprašati glede primernosti oblikovanja in vzgoje duhovnikov po semeniščih, glede na določene rezultate - saj je kar nekaj čustveno neuravnovešenih duhovnikov.

Cerkev spolnih zlorab ne more jemati kot katera koli druga ustanova, ampag mora vedno gledati tudi z očmi vere, ki pa je danes v krizi in je zelo slabotna, šibka. V tem pogledu Tornielli (in tudi mi) nestrpno pričakuje papeževo pismo irskim vernikom, saj pričakuje, da bo znal disciplinsko strogost uspešno združiti z odgovornostjo in pristnim krščanskim pogledom.

Koliko resničnosti je v resničnostnih šovih?

Še ne tako dolgo nazaj je pri nas prah dvigala "Kmetija slavnih", ki se je drugod po svetu odvijala že večkrat prej, tako je bilo tudi pri naših "Zahodnih sosedih". Te dni se je tam izteklo deseto leto "Velikega brata", šova, ki smo ga imeli priložnost večkrat spremljati tudi pri nas. Prebral sem dva kritična članka, ki ju povzemam spodaj - lepa priložnost za treniranje naših možgančkov, malih sivih celic, ki marsikdaj mirujejo, kadar smo zleknjeni na kavču z daljincem v roki. Zdi se, da se po ostrih polemikah pred par meseci vse spet vrača v tisto nevarno, nekritično, brezbrižno, sivo povprečje, ko spet zmaguje "marketing" in "nemoralnost" televizijskih hiš. 

Mladi Luigi v zadnjem Veronesijevem filmu 'Genitori & figli - agitare bene prima dell'uso' (Starši in otroci - pred uporabo dobro pretresite) zakriči takole staršem: "Šest milijonov Italijanov gleda Velikega brata - pa ja nismo vsi kreteni?" Odgovor je le dolg "da". Ta scena lepo ponazarja spopad dveh generacij, ki različno pojmujeta resničnost in televizijo, poleg tega pa tudi pokritizira vse tiste, ki mislijo ali celo zahtevajo, da je neka številka dovolj, da vse razloži (gre res za veliko številko, a je to še vedno malo proti celoti - 60 milijonov). Poleg tega bi moralo biti že enkrat povsem jasno, da vsak gledalec programa ne tudi odobrava in promovira.

Trditev, da gre svetu vedno slabše je morda pretirana, pa vendar po nekdo prej ali slej le moral preveriti tudi slabe učinke in posledice resničnostnih šovov v naši družbi. Pomislimo recimo, koliko so ti šovi pripomogli k temu, da so naše najslabše človeške lastnosti ušle z vajeti in postale nekaj povsem normalnega, če ne "modernega".

"Predstavljamo resničnost," stalno ponavljajo avtorji in voditelji teh programov, direktorji tv hiš pa si veselo manejo roke, ko pomislijo na dobiček, ki so ga prinesli. Toda, kaj je resnično? Koliko je v vsem tem res resničnega in koliko je, da tako rečemo, "televizijskega", torej umetnega v vseh tekmovalcih, ki naprej postanejo osebnosti "Velikega brata", šele potem pa med njimi izberejo "najprimernejše" ali bolje rečeno "najkompatibilnejše".

Letos se je ta neresničnost v Italiji še kako pokazala, saj je Mauro, zmagovalec šova, svojo vlogo briljantno odigral. Rekli so, da je zmagala "bazična osebnost, mesar, ki je podrl vsa pravila resničnostnih šovov". Da je nekdo bazičen, naj bi pomenilo, da je "resničen", s tujko rečeno "avtentičen", a temu v tem primeru ni tako. Najprej Mauro ni noben mesar, saj se v podjetju mesnin ukvarja z "marketingom", potem pa tudi ni mogoče reči, da je nekdo avtentičen, če počne vse tisto, kar je počel zmagovalec šova - od nenehnih pretepov do vulgarnosti vseh vrst, ki jih še živali ne počno, kaj šele normalni ljudje. Rečemo torej, da je nekdo "bazična osebnost" in s tem opravičimo vse njegovo neprimerno početje.

Vendar pa "bazičen" ni bil le zmagovalec "Velikega brata", temveč vsi izbrani tekmovalci. Vsi po vrsti so bili prvaki v "transgresiji" (namerno kršenje moralnih norm, pravil normalnega vedenja), kakor da bi bila normalnost, tista, ki se res odvija v vsakdanjem življenju, bila prepovedana, ker nima smisla. Navidezni prijatelji so se bili za slavo in lahek denar pripravljeni med seboj "raztrgati", kakor niso imeli tudi nobenih ovir v razkazovanju nagote in živalske seksualnosti, vse to pa je dirigirala smejoča se voditeljica. V neskončnih preostalih urah, ko niso smeli početi nič pametnega ali koristnega pa so tekmovalci izražali eksistencialno praznino, ki že tako napolnjuje našo družbo, predvsem mladih.

Na nek način pa tisti iz Velikega brata res predstavljajo zrcalo italijanske družbe - gre za mlade, ki se raje za tri mesece in pol zaprejo v neko hišo, kot pa da bi se odprli resničnosti, ki jih obkroža v vsakdanjem svetu. Podobni so vsem tistim ljudem, ki cele dneve prebivakirajo pred ekranom, in jih televizija uči, kako živeti in misliti. Odstotek takih gledalcev pa ni več tako zanemarljiv, kakor kažejo znanstvene raziskave. Žalost nas premore, če pomislimo, da bi z le kančkom kritičnega čuta ti ljudje lahko bili svobodnejši.

- Gigio Rancilio, Una grande risata prima o poi li seppellira' (Avvenire, 10.3.2010)

- Mirella Poggialini, Il doppio inganno di "Grande fratello" (Avvenire, 10.3.2010)

Kdo je kriv?

V evangeliju zasledimo informacije o tragediji, o smrti, ki takoj sprožijo velika vprašanja v tisith, ki stvar povedo Jezusu. Sprašujejo se namreč, česa so bili krivi ti ljudje, da jih je zadelo nekaj tako hudega? Kakšen Bog lahko dopusti kaj takega? Ali ni grozen ta Bog?

Ta vprašanja danes še obstajajo, a niso v ospredju. Pravzaprav se lahko vprašamo, če si danes takšna velika vprašanja o smislu življenja, o trpljenju, o zlu, o Bogu sploh še zastavljamo? V takšnem bombardiranju z zlom, kot smo mu priče, nas zlo navadno sploh nič več ne prizadene. Pa ni treba, da se krivica zgodi na onem koncu sveta, ko nas več ne zanima niti, kaj se dogaja najbližjemu sosedu, ki je hudo zbolel, marsikdaj pa je tako hudo, da nas ne zanima niti, kako je z našimi lastnimi starši, brati, sestrami, celo svojimi otroki.

Podobno kot se je podrl stolp v Siloi, sta se pred devetimi leti podrla tudi neka druga dva stolpa, pa je vse skupaj za nas predstavljalo le podatek v črni kroniki, namesto da bi v tem videli klic po spreobrnitvi. Jezus nas opozarja, da se moramo spreobrniti, sicer je po nas, postati moramo graditelji miru in pravičnosti, sicer nam ni pomoči. Če bo ta zemlja še naprej grajena na pesku nasilja in nepravičnosti, se bo slej ko prej zdrobila v prah.

Sporočilo evangelija nam je Jezus zožil v eno samo zapoved, ki se jo da lepo vključiti v evangelij te nedelje: Ljubite se, sicer boste drug drugega uničili. To je ves evangelij – ljubite se med seboj, sicer bo vaše življenje postalo prestrašeno in brez vezno, podobno bo drevesu brez sadu iz prilike. V tej priliki o nerodovitni smokvi pa je treba poudariti Jezusov odgovor ljudem, ki so ga spraševali, česa so krivi tisti Galilejci, ki so umrli. Nič, prav nič niso krivi in tudi ti nisi kriv prav nič, ko moraš prenašati take težave v življenju. Nehajmo že enkrat misliti, da se naše življenje odvija v sodni dvorani, kjer se obtožujemo drug drugega, kjer konec koncev obtožujemo Boga. Toda Bog je ljubezen in ljubezen nikogar ne kaznuje, njegova kazen je kaznovanje samega sebe. 

V priliki Bog torej ni tisti zahtevni gospodar, ki zahteva sad, ampak je potrpežljivi in zaupljivi kmet, ki želi še eno leto skrbeti za smokvo in upa, da bo obrodila sad. Še eno leto, še en dan, še malo sonca, dežja in dela – drevo bo obrodilo sad, ker je dobro drevo! Tudi ti si dober in boš obrodil sad, saj Bog kakor dobri kmet skrbi zate, bolj kot kdor koli drug. Bog nad nami nikdar ne obupa – če obstaja samo majhna možnost, da sad bo, je Bogu to dovolj, da čaka in upa. 

Kako lepo to ponazarja Božje usmiljenje. Kako pa je z našim usmiljenjem? Odrešenje namreč pomeni obroditi sad tudi za druge, ne le zase. Če želi človek res biti človek, mora dajati – to je zakon življenja.