Gospod, danes ste odlično pridigali!

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (1)

Morda dajemo danes premajhen poudarek eni izredno pomembni in revolucionarni zadevi, to pa je iznajdba tiska. S kanadskim komunikologom McLuhanom jo lahko poimenujemo Gutenbergova revolucija – s tiskom je sčasoma vsak posameznik postal tudi bralec, seveda govorimo o pismenem posamezniku. Vendar pa velja tudi, kakor je lepo poudaril kanadski strokovnjak, da je svet tiska tudi vizualni svet, naše oči pa nikakor niso nevtralne, temveč zadeve vselej fragmentirajo, vsakogar silijo v to, da se osredotoči na en vidik in se slednjega tudi držijo. Knjiga torej spodbuja umik v notranjost, obrat vase, neke vrste egocentričnost. 

Ko je 2. vatikanski cerkveni zbor poudaril pomembnost branja in študija Svetega pisma, Božje besede,

je slednjo vendarle slednjo zasidral v določen skupni, enotni teren – poglabljanje v Sveto pismo mora vselej gledati na celoto in ne sme nikdar izključevati živega Izročila celotne Cerkve, kakor naroča v 12. točki dogmatična konstitucija o Božjem razodetju “Dei Verbum”. Nobenega spodbujanja fragmentarnosti ni tu, zato se ne smemo nikdar ustavljati le pri nekaterih vidikih svetih spisov, kakor se je treba tudi vselej soočati z Izročilom, ki je tisto, ki zagotavlja vselej živi in neprekinjeni dialog Gospoda s svojim ljudstvom. 

Izročilo je vselej pred zapisanim, kar nam je zelo hitro jasno, če recimo pogledamo prve spise v Svetem pismu, ki niso bili zapisani najprej, ampak so bili zapisani za nekaterimi drugimi spisi, pred tem pa bili stvar ustnega izročila. Pa ne samo to, saj zapisane besede slonijo na dogodku Besede, ki se je učlovečila – s Kristusom zapisane besede postanejo meso, zaživijo. Kardinal De Lubac je zapisal, da se Božja beseda utelesi v razlomljenem kruhu, ki je v Kristusovih rokah. 

Pomeni, da so te tri zadeve med sabo nerazdružljive in hodijo z roko v roki. Ko rečemo v katoliški Cerkvi Božja beseda, mislimo hkrati tudi na sveto Izročilo in na učlovečeno Besedo. Žal pa je tudi v katoliških krogih postalo tako, da se stavi poudarek samo na Božjo besedo – kar je nevarno, saj se prevedeno sliši kot “sola Scriptura”, ki pa je Lutrovo, torej protestantsko, načelo. Zgodi se celo, da Besedo z veliko začetnico zamenja poplava besed z malo začetnico, kjer je osrednjega pomena le še izkustveni vidik verovanja, ostalo pa ne najde mesta, ki bi ga moralo imeti. 

Kaj se zgodi, če torej ta poudarek na “besedi” ni dovolj zasidran v še drugih ključnih elementih krščanske vere? Pogledati je treba protestantski svet, ki se je znebil izročila in evharistije, da bi dal poudarek besedi in torej pravzaprav vizualnemu vidiku. V številnih ameriških filmih vidimo, kako ob koncu protestantskega bogoslužja verniki čestitajo pastorju za pridigo, kar je ena od prvih posledic načela “sola scriptura”. Zato, da je nedeljsko bogoslužje zares dobro in kvalitetno, je treba imeti odličnega govornika. Kar je tudi razumljivo, saj je nekaj vreden, če je poudarek le na besedah, samo tisti, ki zna govoriti. Oznanjevanje tako postane stvar profesionalcev, postane neke vrste “meštir”, kot so rekli stari. Takšen pridigar pa potem lahko takole parafrazira Arhimeda: “Dajte mi oporni mikrofon in premaknil bom svet!”

Objavljeno v goriškem tedniku Novi glas.

Srce, usmerjeno v kraljestvo luči

Evangelij nam predstavi zgodbo o nekem ne preveč poštenem oskrbniku. Obstaja nevarnost, da bi človek pomislil, kako nam Jezus pravi, naj se zgledujemo po človeku, ki lahkomiselno in goljufivo ravna s tujim premoženjem. Da pa bi pravilno razumeli smisel te Jezusove prilike, ga moramo gledati v okviru sobesedila ali konteksta, kakor rečemo. 16. poglavje Lukovega evangelija namreč govori o našem odnosu do imetja, do bogastva, na neki način pa je to smiselno nadaljevanje pripovedi 15. poglavja, kjer vidimo, kaj nastane, če ima človek napačen pogled na bogastvo. Ni težava v samih materialnih dobrinah, temveč je težava v srcu tistega, ki te dobrine uporablja, saj piše Matejev evangelij: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6,21). Osrednje vprašanje, ki mi ga tako zastavlja evangelij nekako že od prejšnje nedelje je, kje je moje srce? Za kaj me zares skrbi v življenju?

V tem kontekstu nam torej Jezus spregovori o oskrbniku zelo velikega premoženja, katerega gospodarju zatožijo, da ravna nepošteno, da pravzaprav gospodarja goljufa v korist samega sebe. Gospodar se tako odloči, da tega oskrbnika po hitrem postopku odstrani iz službe - pusti mu le še toliko časa, da mu oskrbnik lahko prinese poročilo svojega poslovanja. Pride do nenavadnega razpleta, saj oskrbniku teče voda v grlo, ko vidi ne ravno rožnate alternative, kaj ga čaka, če ne bo hitro našel pametne rešitve: beračenje ali prekopavanje zemlje. Oboje mu je odvratno, zato še enkrat prevara in ogoljufa svojega gospodarja. Gre naokrog in podkupi dolžnike svojega gospodarja tako, da jim odpiše precejšen del dolga, da bi mu ti ljudje pomagali, ko bo enkrat ostal brez službe pri bogatem gospodarju. Roka roko umije, torej. Imamo tako pred sabo moža, ki nima niti najmanjšega pomisleka pri vsvojem nepoštenem ravnanju, zato je evangeljski zaključek še toliko bolj presenetljiv: "In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je ravnal razumno" (Lk 16,8).

Pa si reče človek: "Kako, da gospodar hvali tistega, ki ga je že večkrat okradel?" Gospodar seveda ni zadovoljen in se ne strinja s to krajo, ga pa preseneča iznajdljivost oskrbnika, da se zna potegniti iz nastalega zelo težkega položaja zanj. Saj smo včasih tudi pri nas za koga dejali, kako da se je znašel, ko je znal iz težke situacije potegniti vodo na svoj mlin in priti do lastne koristi, pa čeprav je za to marsikoga pretental. Tudi Jezus tu nikakor ne hvali nepoštenosti in ne pravi svojim učencem, naj prebrisano kradejo, da bi si na ta podli način pridobili prijateljev. Če bi temu bilo tako, potem krivičnega oskrbnika ne bi postavil med "otroke tega sveta". Prilika je jasna analogija. Krivični oskrbnik naredi namreč vse, kar je v njegovi moči, da bi se rešil. Jezus želi takšno iznajdljivost, kakršno ljudje znamo imeti v zadevah tega sveta, prenesti na naše duhovno področje.

Kako odlično bi bilo, če bi naredili zares vse, kar je v naši moči, da bi same sebe rešili v nekem drugaem smislu. Če naj bi mi bili "otroci luči", naj bi si tudi prizadevali za "kraljestvo luči", ki se načeloma tepe s "kraljestvom tega sveta", vendar pa je logika, kako priti do tega "kraljestva luči", torej do nebes, do blaženosti, podobna. Kot da bi Jezus poslušalce vprašal: "Kako se je tisti oskrbnik rešil in se izognil težaškemu delu ter beračenju?" Odgovor je: "Tako, da je bil velikodušen do dolžnikov." 

Nihče se torej ne more rešiti sam, ampak si mora pridobiti prijatelje. Vendar je treba biti pozorni na to, da si prijateljev nihče ne more pridobiti s podkupovanjem ali, kakor mu rečemo s tujko, s korupcijo, temveč z velikodušnostjo. Treba je imeti odprto in velikodušno srce. Tu gre torej za tisto, kar molimo pogosto h Gospodu Jezusu: "Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem Srcu." Če se bomo trudili vsak dan za to, da bi svoje srce upodabljali po Jezusovem in Marijinem Srcu, si bomo pridobili številne prijatelje, ki morda ne bodo imeli nikakršnega vpliva in moči na tem svetu, nam pa bodo pomagali pridobiti svoj prostorček v nebesih.     

Ne moremo brez Gospoda

Pred nas je 15. Poglavje Lukovega evangelija tokrat postavljeno v celoti, pred pol leta smo namreč slišali le del tega poglavja. Lahko rečemo, da je pravi “mini-evangelij Božjega usmiljenja” to poglavje, vendar vse prevečkrat tvegamo, da bi ga zožili na samo eno lepo zgodbo, kar pove že ime, ki smo ga nadeli osrednji priliki tega dela Lukovega evangelija, imenujemo jo: “Prilika o izgubljenem sinu”. Vendar, kot rečeno, na ta način tvegamo, da zgrešimo središčno osebo, saj tu ni najpomembnejši tisti “izgubljeni sin”, če mu sploh lahko tako rečemo, ker evangelij predstavi dejstvo, da tisti sin ni več izgubljen, ker se je vrnil. Tudi ni toliko pomemben drugi, starejši sin, ki ga vse prevečkrat mečemo v koš, pa čeprav je pravzaprav enak svojemu mlajšemu bratu. V središču je seveda usmiljeni oče. Po pravici so zato številni komentatorji, začenši s cerkvenimi očeti, poimenovali to zgodbo: “Prilika o usmiljenem očetu”. Nekateri svetopisemski strokovnjaki so šli celo tako daleč – lahko rečemo, da upravičeno -, da so zgodbo poimenovali celo kot: “Priliko o očetu, izgubljenem v usmiljenju”. 

Jezus se skozi celotno poglavje neizmerno trudi, da bi osredotočenost s človeka premaknil na Boga. Ne

gre toliko za to, kakšni smo ljudje, ker smo takšni in drugačni, vsekakor pa ne samo takšni ali samo drugačni. Pomeni, da nihče od nas ni podoben samo tistemu izgubljenemu sinu, kakor po drugi strani tudi nihče izmed nas ni podoben samo starejšemu sinu. Vsak od nas je nekoliko mlajši in nekoliko starejši sin, nekateri se nagibamo bolj na eno, nekateri bolj na drugo stran, a to ni toliko važno. Morda smo preveč okuženi s tisto miselnostjo iz ameriških filmov, kjer so zadeve strogo ločene, in so na eni strani dobri (“good guys”), na drugi pa slabi ali zlobni (“bad guys”). Vendar pa to ne drži za nobenega človeka, v nobeni družbi in nikjer na svetu. Še tako dober človek je tudi v določeni meri slab, kakor po drugi strani tudi drži, da je še tako slab in zavožen človek v določeni meri tudi dober in ima možnost, da se vrne vse do zadnjega. Dejstvo pa je, da vsi ljudje, tisti boljši in tisti slabši potrebujemo odrešenje, da potrebujemo usmiljenega Boga, do katerega pa pridemo le po eni poti – po Jezusu Kristusu. 

Vsak dan mora vsak od nas priti do preproste ugotovitve, ki je ta, da je zaznamovan z grehom, da je torej grešnik. Vsak grešnik pa potrebuje odpuščanje. Vendar pa ne potrebujemo tistega človeškega odpuščanja. Je sicer lepo, če si med seboj znamo odpuščati, če si za to v naših odnosih prizadevamo, a v končni fazi lahko človek preživi tudi brez tega človeškega odpuščanja. Lahko me tudi ves svet zaničuje, me sovraži, mi ne odpusti. Lahko me tudi vsi ljudje, ki se zberejo v nedeljo k maši, gledajo po strani. To ni toliko važno. Pravzaprav je tako, da nisem nič drugačen od drugih, če me zanima samo, kaj si o meni mislijo drugi ljudje. To me ne sme preveč zanimati, ker je predvsem važno, kakšen sem jaz pred Bogom. 

Mi smo pogosto tako zazrti samo v ta naš mali svet, v nek delček, da iz zavesti izgubimo celotno stvarnost. Tako za nas kristjane pogosto drži, da zelo omejeno in omejujoče pojmujemo Cerkev. Kako pogosto jo res pojmujemo kot skupnost pravičnih in svetih, ki se zbira skupaj, pozabimo pa na veliko večino, ki sicer sestavlja Cerkev. Če pogledamo najprej na to, koliko se nas ob nedeljah zbere pri sveti maši, je že na dlani ugotovitev, da je več tistih kristjanov, ki jih ob nedeljah ni pri sveti maši v domači cerkvi. Tudi oni so Cerkev in ne samo “mi, tukaj zbrani”. Pa tudi, če bi prišlo vse mesto k nedeljski maši, to ne bi bila vsa Cerkev, ker jo sestavljajo še vsi drugi bratje in sestre po veri, ki so razkropljeni po vsem svetu, vendar pa tudi to še ni celotna Cerkev, ampak le manjši del. To, o čemer smo do sedaj govorili, je le vidni del Cerkve, obstaja pa še nevidni del. Sestavljen je po eni strani iz “očiščujoče se Cerkve”, ki jo predstavljajo verne duše v vicah, po drugi strani pa tudi iz “zmagoslavne Cerkve”, ki jo predstavljajo vsi tisti, ki so v nebesih – angeli in svetniki. Prav s slednjimi se je v življenju zelo dobro primerjati, koliko jih kaj dosegamo, saj s posnemanjem svetnikov lahko pridemo tja, kjer oni že so – v nebesa. 

Če je naš pogled napačen, nismo nič kaj drugačni od obeh bratov iz prilike, ki sta bila, vsaj pred spreobrnjenjem (hočemo verjeti, da se je kasneje našel in spreobrnil tudi starejši sin), usmerjena predvsem v njun mali svet. To je tudi naša nevarnost. Potem se pa zgodi tisto, kar vidimo tudi v evangeliju – v ospredju sem samo jaz, jaz in spet jaz. V ospredju pa mora biti Gospod. Samo tako lahko imam pravi pogled na življenje in samo tako bo moj pogled zelo širok. Posledica bo to, da se bom znal veseliti tudi drugih ljudi, če se bodo vrnili nazaj, pred tem pa mi seveda ne bo vseeno, če so zablodili in se izgubili, kakor mi tudi ne bo vseeno, če bodo v kakršnikoli stiski.

Od besed k dejanjem

Začenjamo novo t.i. "pastoralno leto, ko po nekajmesečnem premoru spet zaživijo raznovrstne župnijske dejavnosti. V evangeljskem odlomku smo brali, da je hodila z Jezusom velika množica ljudi. Še danes velja, da Jezus zanima kar veliko ljudi, kar nekaj se jih bo tudi izjavilo za kristjane, zato še vedno lahko ugotovimo, kako smo tudi danes podobni tisti množici, ki je spremljala Jezusa, a je tudi njegovo sporočilo ostalo nespremenjeno in se naš Gospod obrača na nas, kakor se je na ljudi pred dva tisoč leti. 

   

Smo nekako v času trgatve in se nekoliko spominjam na briškega vinarja francoskega rodu, ki je dejal, kako slovenski vinarji ne morejo konkurirati s tujimi sortami vina, saj jih lahko v številnih državah naredijo v velikih količinah in veliko bolj poceni od nas, hkrati pa tudi dovolj kvalitetno. Mi po njegovih besedah lahko konkuriramo le z avtohtonimi domačimi sortami in pa s kakovostjo, samo tako lahko konkuriramo na precej zasičenem svetovnem vinskem trgu. Podobno nam v evangeliju govori Jezus. Če je na trgu nekega proizvoda preveč, se trg zasiti. Tako lahko ugotovimo, kako je na trgu tistih povprečnih kristjanov več kot preveč in niso več zanimivi. Jezusa očitno ne zanima toliko količina, kolikor bolj kakovost tistih, ki hodijo za njim. Ne zanima ga torej, če rečemo s tujkami, ki smo jih vajeni, kvantiteta, temveč kvaliteta. Zato se tudi brez vsakršne težave obrne s trdimi besedami na tiste, ki ga spremljajo, te besede pa so še bolj trde a naše evropsko uho, zlasti za sodobno evropsko in zahodno uho, ki predvsem rado sliši všečne besede, ki pa pogosto niso tudi dobre besede. 

   

Jezusove besede prav zabolijo, saj ni rečeno, da mora nekdo imeti njega rajši od mame in očeta, temveč je zapisano celo, da mora nekdo sovražiti svoje starše, da bi lahko bil pravi Gospodov učenec. Pa se takoj vprašamo, zakaj neki bi morali sovražiti svoje starše, da bi lahko šli za Jezusom? Ni govora o neki prisili, govora je o notranji sferi človeka, kjer je lahko nekdo svoboden, ali pa tudi ne. Tu pa so naša čustva lahko sila nevarna, saj nas, če ostanemo samo pri njih in pri t.i. čustveni navezanosti na ljudi in stvari, lahko zelo ovirajo, celo tako močno, da ne moremo za Gospodom. Že ko se odločimo denimo za zakon, se moramo osvoboditi starih navezanosti, ker sicer čez čas privrejo na dan vse težave in se je nekega dne treba celo soočiti z izbiro, ali izberem svojo mamo ali svojo ženo, kakor se dogaja. Nič težja pa ni navezanost na stvari, položaj ali druge podobne reči, ki nas ovirajo, da bi zares zaživeli v tistem osnovnem življenjskem poklicu, ki je v večini primerov poklic moža/žene, očeta/mame, za nekatere od nas pa duhoniški, redovniški ali misijonarski poklic. Veliko je ovir, ki nam lahko preprečujejo, da bi res bili pravi v svojem življenjskem poklicu. 

   

Vendar je za nas kristjane nek poklic še pred vsemi naštetimi, to pa je poklic kristjana, v katerem smo vse od krsta naprej, potem pa smo ta poklic povečini še potrdili sami pri birmi. Ta krščanski poklic je za nas pred vsemi ostalimi, kakor nam sporoča evangelij, saj ne zadeva samo naše zemeljsko življenje, ampak gre preko smrti v večnost. Kakor pa nas učita Sveto pismo in krščanski nauk, pa je ta večnost lahko takšna in drugačna - lahko gre za večno blaženost v nebesih, lahko pa, po drugi strani, za večno pogubljenje v peklu. Jezus seveda želi, da bi se vsi ljudje rešili in dosegli večno blaženost v nebesih, je pa vprašanje, če si isto želimo tudi mi. Tako ni dovolj, če se samo izjavljamo za kristjane, če smo to zgolj "na papirju", ampak je treba veliko, veliko več. Ta poklic je izredno zahteven, vendar pa pelje v večno življenje. Če, po drugi strani rečemo, da nas pa to ne zanima, smo se že odločili drugače in pravzaprav s tem povedali, da v takšno ali drugačno večnost pravzaprav ne verujemo. Na duhovnih vajah v pripravi na diakonsko posvečenje nam je škof Metod položil na srce, da mora biti vsak duhovnik najprej dober vernik, dober kristjan, Jezusov učenec, da bi lahko potem bil tudi dober duhovnik. To velja za vsakega kristjana, da se mora najprej truditi, da je dober vernik, dober kristjan, da bi potem lahko bil dober v vseh drugih stvareh - po krščanskem sta tu najprej seveda zakonski in starševski poklic. Je pa, kakor je večkrat dejal pokojni prijatelj Andrej Malnič, najtežje prav biti kristjan. 

   

Kaj pa pomeni ta "biti kristjan"? V času pripravljanja na sinodo v Cerkvi na Slovenskem, je bila pripravljena študija vernosti naših sodržavljanov, ki je pokazala, kako se sicer številni izjavljajo za kristjane, zatakne pa se pri sprejemanju krščanskega nauka in njegovih zahtev. Ugotovimo tako, kako ni težko reči, da si kristjan, veliko težje pa je to biti, to živeti. Treba je pustiti za seboj vse predsodke in prepričanja iz prejšnjega življenja, potrebno je spreobrnjenje. Spreobrnjenje je popoln preobrat miselnosti in notranjega doživljanja ter čutenja, ki nam omogoča, da tisto, kar tako površno izpovedujemo ob nedeljah pri veroizpovedi, skušamo tudi vsak dan živeti. Tu pa nima smisla izgovarjati se na to, kako niti škofje in duhovniki ne živijo po evangeliju in nauku Cerkve, saj je vse to nad nami ljudmi in je za vse enako. Odgovor bo moral dajati vsak sam za svoje prestopke, tako da nima smisla primerjati se z drugimi. Vsakdo se mora soočati sam s tem, kako živi in če ne živi prav, je pri spovedi možnost, da se iskreno pokesa - nenazadnje verujemo, da po spovedniku deluje sam Jezus Kristus. Če tega ne verujem, je spet vprašljivo moje izjavljanje za kristjana. 

   

Tako velja za nas vse ob začetku tega pastoralnega leta povabilo, da bi od besed prešli čim bolj k dejanjem. Poklicani smo k spreobrnjenju in k popolni notranji odločitvi za to, da bomo za svoj napravili Jezusov in krščanski, katoliški nauk. Lahko se odločimo in nekoliko poglobimo najprej poznavanje tega nauka, kar je vsakdanji napor, potem pa se z vsem srcem zanj odločimo in se po njem vsak dan trudimo živeti. To seveda resnično prinaša s seboj tudi mnoge odpovedi, je pa tudi edina pote, da dosežemo večno blaženost v nebesih. 

Vse je dar

Prizor, ki nam ga pred oči prikliče evangeljski odlomek, bi se najbrž lahko zgodil tudi v naši sredi, namreč ta grabežljivost za boljša in vidnejša mesta. Ko pride do nekega dogodka, kjer je v središču pozornosti nekdo drug, neka druga oseba, zgrabi nas ljudi neka zanimiva bolezen, ki je ta, da bi po vsej sili radi bili opaženi. Seveda nas ta bolezen ne zgrabi samo za velike gostije in pojedine, gala večerje in podobne reči, ampak je ta zadeva tudi v vsakdanu kar zasidrana v nas, da bi se radi vsaj nekoliko prerinili v ospredje, bili opaženi, bili pomembni… Jezus tako ne opazuje samo nekega običajnega prizora v življenju ljudi, ampak pokaže tudi na naše notranje stanje, na tisto, kar nas ljudi zaradi našega ponosa, napuha in podobnih reči pogostokrat zgrabi in se prav tako pogostokrat tega niti ne zavedamo.

Takrat iščemo svojo slavo, postavljamo v ospredje sebe, zato pa se zelo rado zgodi, da doživimo zaradi

tega rinjenja v ospredje ponižanje. Gospod, ki odlično pozna Sveto pismo, povzema aforizem iz knjige pregovorov, ki pravi: “Ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: »Pomakni se naprej!« kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.” (Prg 25,6-7). Vendar, o kateri gostiji govori Gospod? To ni katerakoli gostija ali poroka, temveč gre za tisto, ki ji pravimo tudi “večna gostija”. Jezus nam torej želi povedati, kako priti do te večne gostije, kako je biti deležni. Pove nam, s kakšnim duhom živeti, da nas bo Bog posadil za tisto mizo v nebesih. Bolj kot to, na katerem mestu pa bom tam sedel, je važno, da do tja sploh pridem.

Predstavljeno je vse tisto, kar našega duha na tej poti omejuje: grabežljivost, ponos, napuh, samozadostnost, oblastiželjnost… Po drugi strani pa izvemo, da so preprostost, ponižnost, skrb za pravičnost nekatere od tistih kreposti, ki nam lahko pomagajo do tega, da nam bo nekoč podarjeno mesto pri nebeški mizi. Do te nebeške mize torej nihče ne more priti sam, ampak je to velik Božji dar, česar pa se ljudje pogostoma ne zavedamo. Pravzaprav je tako, da se zelo pogosto zradi napačne drže ne zavedamo tudi, da je vsaka dobra stvar, ki se nam zgodi v življenju, vsak človek, ki ga srečamo, Božji dar. Nasprotno si zelo pogosto domišljamo, kako smo do vsega upravičeni, pa temu ni tako. Ne znamo se več čuditi nad vsem dobrim, ki ga prejmemo, ne čutimo v sebi dolžnosti, da bi se za vse to Bogu zahvalili.

Kako pogosto nas ta življenjska drža zaslepi, da vsak od nas misli, kako je on središče, okrog katerega se vse giba, tudi Bog. Namesto, da bi jaz bil tisti, ki bi se trudil, da bi služil Bogu, kar bi posledično privedlo tudi do odprtosti do bližnjega in pripravljenosti, da bi služil tudi bližnjemu, pogosto pride do tega, da si domišljam, kako bi tudi Bog moral delovati v mojem življenju tako, kakor si jaz želim in hočem. Vendar pa: “Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (Jak 4,6). Gospod nam ne more naklanjati svojih milostnih darov, če ne najde v meni pripravljenosti, da bi jih prejel.

Zelo pomembno je zato zlasti, s kakšno notranjo naravnanostjo in pripravljenostjo prihajam v cerkev, zlasti ob nedeljah. Tu bi se vsak od nas moral zavedati, da ne prihaja kar pred nekoga, ampak pred Gospoda, ki je neskončno večji od nas ljudi. Marsikdo reče, kako vsak pride k maši predvsem zase, a se tu ne bi strinjal. To je drugotnega pomena. K maši vsak od nas pride oz. bi moral priti predvsem za in zaradi Boga. V cerkev pridemo, da hvalimo in slavimo Gospoda, njegova čudovita dela, ki jih je že naredil v zgodovini človeštva in v mojem življenju, ki jih dela in jih bo še naredil. To velja tudi za vse ostale zakramente, ne le za sveto mašo. Nihče ni do ničesar upravičen, ampak mu je milostno naklonjeno, ker je Bog dober.

Gre pa dobrota z roko v roki s pravičnostjo, zato se je treba vselej ustrezno pripraviti, da smo sposobni prejeti Božje darove. Zdi se mi, da pred obhajilom ne rečemo: “Gospod, imam pravico, da prejmem sveto obhajilo!” temveč rečemo nekaj povsem drugega. Zato bi na tem mestu vse nas spomnil in opozoril, da je treba pogostokrat svojo dušo očistiti pri sveti spovedi, da bi bili vredni prejeti Kristusovo telo z vsemi milostmi, ki jih s seboj prinaša. V nasprotnem primeru pa teh milosti pač ne bo in se bo zdelo, kakor da bi Kristusa sploh nikdar ne bili prejeli.