Spet k začetku

Začelo se je novo koledarsko leto in evngeljski odlomek te druge nedelje po Božiču nas tudi kliče, da gremo na začetek. Ko se potem vprašamo, za kateri ali čigav začetek gre, ugotovimo, da gre tako za moj, kakor tudi za tvoj začetek... Gre pravzaprav za začetek vsega. Na začetku vsega pa ni nekaj, temveč nekdo. Na začetku vsega je Bog, pa ne katerikoli, temveč troedini Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. 

Evangelist Janez se po eni strani nasloni na prve vrstice Svetega pisma, le da gre še naprej od dejstva, da je v začetku vsega Bog, saj nam govori o tem, kako se je v Jezusu Kristusu ta Bog razodel. Ta Jezus Kristus pa ni nihče drug kot sam Božji Sin, torej ne le zgodovinska osebnost, temveč še bolj kot to oseba, ki je živa in učinkovita, saj ima iste lastnosti, kakršne ima Oče. Brez tega, da pa je Božji Sin postal človek, mi nikdar ne bi mogli izvedeti, da je naš Bog Oče. Apostol Janez vseskozi vztraja na tem poudarku, da imamo Boga za očeta, do česar pa brez dejstva, da je "Beseda meso postala in se naselila med nami", sami ne bi mogli priti. 

Sami ne moremo priti niti do odrešenja, do dokončne rešitve vseh naših težav, do odgovorov na vsa

življenjska vprašanja, ker je vse to večje od nas ljudi. Res je pa, da si ljudje pogosto domišljamo, da lahko to storimo. Kadar pa se to zgodi, potem tam na začetku ni več tisti, ki bi moral biti. Na mesto tistega, ki bi moral biti v začetku, človek postavlja samega sebe, s tem pa sprevrača tek stvari in na glavo postavlja tudi svoje življenje in svoje bivanje. O tem nam govori evangelij.

Z razumom in vero moramo zato priti do tega, se potruditi z vsemi močmi, da pridemo do tega, da je Jezus Božji Sin. Mnogo je danes takšnih, ki imajo Jezusa za nekakšnega drugega Sokrata, za potujočega modreca, ne pa za Boga. Tudi med kristjani je veliko takšnih, ki tako mislijo. Če bi temu zares bilo tako, potem Jezus ne bi bil drugačen od drugih ustanoviteljev religioznih gibanj, zato bi tudi krščanstvo bilo ena od mnogih religij, ne pa edina prava vera, Jezus pa tudi ne bi mogel biti naš Odrešenik, saj bi bil le neki modri mož in nič več. Človek. Izjemen, a le človek. Janez nam pravi, da je Jezus tudi človek, predvsem pa Bog. Noben človek ne bi mogel drugega človeka rešiti pred grehom, boleznimi, bolečino in smrtjo, kakor tudi ne zagotoviti večnega življenja. Samo Bog lahko to stori. 

Res je, vse to je težko verjeti. Sami tega nikdar ne bi zmogli, zato pa nas apostol Pavel vabi, da vztrajno molimo, "da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega" (Ef 1,17). Brez molitvenega, bogoslužnega in zakramentalnega življenja torej nikdar ne bomo mogli rasti v spoznavanju Boga. To, kar smo omenili, seveda predpostavlja tudi to, da se v veri poučimo, a bi tudi samo poučevanje v veri bilo premalo. Nekateri sicer mislijo, da je dovolj, če se otroke samo vozi k verouku, a temu seveda ni tako. To bi bila samo teorija brez prakse, ki je "kakor voz brez akse" (brez osi, če kdo ni razumel...). 

Potrebno je bogoslužno, molitveno in zakramentalno življenje. Potreben je torej obisk svete maše, redna spoved, ki je predpogoj za to, da vredno in pogosto prejemamo Kristusa pod podobo kruha, potrebno je družinsko in osebno molitveno življenje. To je namreč eden od treh temeljnih zakonov, brez katerega ni ostalih dveh. Prvi zakon se imenuje Lex orandi, ki pomeni prav to, kar smo rekli. Če zame ta prvi zakon drži, potem bo lahko držal tudi "zakon verovanja" ali Lex credendi. Zakon molitve je temelj mojega verovanja. Tretji zakon, ki iz obeh izhaja, pa je "zakon življenja" ali Lex vivendi. Če kot kristjan molim in verujem, potem lahko kot kristjan tudi živim.

Brez teh treh zakonov smo kristjani le na papirju in v bistvu ne verujemo v Jezusa Kristusa, kar pa nas oropa za dostojasntvo, ki smo ga po njem prejeli: "Božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). 

Novo leto nas tako vabi, da v življenju postavimo stvari spet na pravo mesto, pa da ne ostane samo pri dobrih in plemenitih namenih, temveč da resno nekaj naredimo, da bomo kazali s svojim življenjem to veliko dostojanstvo, v katerega smo bili pri krstu poklicani. Kot kristjani moramo moliti, verovati in živeti. Če je do sedaj to škripalo, naj bo v tem letu 2014 bolje. Treba je stremeti k polnosti krščanskega življenja, da bi res prejemali "milost za milostjo".

Povezana družina

Na prvo nedeljo po Božiču premišljujemo ob zgledu sv. Družine o tem, kaj je to družina, posebej pa še o tem, kaj je to krščanska družina. To vprašanje je dane kar precej "na tapetu", kot rečemo, zanima nas identiteta družine - kaj družina je, kaj so naloge njenih članov. Pa ne, da bi dvomili o tem, če je res tako, kot nas učita Božja beseda in nauk Cerkve. Ne dvomimo, da je tako prav, vendar pa je tudi prav, da si te zadeve vsake toliko časa pobliže pogledamo, si razjasnimo pojme in vsebine, se vprašamo, če gremo v po pravi poti, ali pa bo treba kaj spremeniti. Božični prazniki so tudi prazniki družine, ko imajo družine priložnost, da so nekoliko več skupaj, pa četudi v njih ni vse tako kot bi moralo biti. Pa ne le božični prazniki - tudi drugi prazniki morajo biti prazniki družine, zlasti naj bi to držalo za nedelje. Še zlasti ob nedeljah praznujemo pri maši tudi dejstvo, da je "Beseda postala meso". Vendar pa gre to praznovanje, ta prazničnost zelo pogostokrat mimo nas. 

Michelangelo - Tondo Doni

Božič je vselej razpet med jaslimi in križem, kakor drži tudi za naše življenje. Pisano je, v njem so takšni in drugačni trenutki. Novorojeno Božje dete nas vabi, da imamo realen pogled na življenje. V njem so svetli in temni trenutki, veselje in trpljenje, tako pač je. Tu na zemlji idealnega življenja ni, kakor tudi ne idealne družine. K idealnemu življenju in družini stremimo, se za to borimo. Lepo nas na to opozarja apostol Pavel v današnjem drugem berilu. Nekako pravi, naj imamo eno oko na zemlji, v realnosti, drugo pa naj se že ozira proti večnosti. V svoji notranjosti moramo vedeti, proti kateremu cilju gremo - kot posamezniki in kot skupnost, zlasti družinska skupnost. 

Tudi Sirah nam pove, kako družina prinaša takšne in drugačne dobrine. Po eni strani prinaša zdrava družina tudi materialno gotovost, trdnost, pa četudi so v tem oziru težave. Drži tisto, da je skupaj lažje. Družina prinaša tudi potomstvo. Po drugi strani pa so tu tudi duhovne dobrine, saj v družini najdemo mir, ljubezen, trdnost, gotovost, edinost, razumevanje... Vse skupaj je na voljo v družini, a se to pojmuje kot znamenja Božjega blagoslova. Zgoraj smo rekli, da je Božič TUDI družinski praznik, kakor smo prav tako zatrdili za nedeljo, ne pa SAMO. Najprej je namreč tu Bog, ki svoje darove potem po družini naklanja ljudem. Kakšen Božič pa bi to bil, če bi družina slavila samo sebe, namesto tistega, ki prvi praznuje, to pa je Božji Sin Jezus Kristus? Kakšna bi bila nedelja, če bi bilo tako?

On je tisti, ki prinaša Božji blagoslov posameznim ljudem in družinam. Če ga izrinemo, pa ni treba, da se to zgodi neposredno, potem ta blagoslov, ta Božja milost umanjka. Sirah se je dobro zavedal, da je treba biti za to, da prejmemo Božji blagoslov, pokorni. Pomeni, da je treba namesto na naše, najprej misliti na Božje pravice, kar nam kristjanom nalaga dolžnosti, ki jih imamo do Boga. Kot se pa rado izkaže, to niso le dolžnosti do Boga, temveč tudi do sebe. Ko naredimo tisto, kar smo dolžni Bogu, naredimo veliko tudi za skupnost, kateri pripadamo, kakor tudi zase osebno. Kristjani najprej pripadamo Cerkvi, potem človeštvu, potem pa vsak svoji družini, ki je lahko tudi redovna družina ali skupnost duhovnikov, katerih glava je krajevni škof. 

Simbol družinskega življenja je trikotnik, konico katerega predstavlja troedini Bog - Oče, Sin in Sveti Duh. Brez te konice ostane samo še vodoravna črta. Naši družinski odnosi so brez Boga le še zemeljski odnosi, družina je vase zaprta in se ukvarja sama s sabo. Pogosto se v tej zaprtosti vse lepe in svetle reči umaknejo grdim in temnim, kar počasi kaj lahko privede tudi do odtujenosti, ko je vsakdo le še točka zase. Treba bo torej ponovno obnoviti ta trikotnik. To bomo naredili tako, da bo Bog v naših družinah spet dobil svoje mesto. Pomeni, da bosta v družino spet prišla molitev in zakramentalno življenje. Samo to je tisto, kar zagotavlja Božji blagoslov. Poglejmo, kaj pravi o tem bl. Mati Terezija: "Družina, ki moli, ostane trdno povezana. Če spustimo v družino molitev, bo čedalje bolj trdno povezana in njeni člani se bodo med seboj čedalje bolj ljubili. Združite se v molitvi tudi samo za pet minut - od tam boste črpali vašo moč."

Praznično vzdušje

Veliko slišimo v teh dneh, praktično že cel mesec, besedno zvezo praznično vzdušje. Vsako leto je tudi na tem področju že v novembru, da o decembru niti ne govorimo, vedno ena in ista pesem, ko nas ljudi, ki že tako ali tako hitimo in se ne ustavimo niti za trenutek, spet premamijo, da še bolj panično hitimo in nekaj iščemo, za kar še sami dobro ne vemo, kaj bi to bilo. Vsak od nas si v tem vrtiljaku želi ne tistega, kar nam ponuja svet, ker imamo vsega tega že dovolj in preveč tako, da smo že siti in naveličani. Ne, želimo si drugačnih darov. Za te darove se ljudje neizmerno trudimo in si prizadevamo, na takšen in drugačen, na “dovoljen in nedovoljen” način, da bi do njih prišli, da bi si jih zagotovili, pa nam ne uspeva najbolje. Vsakokrat se nam znova in znova izmuznejo.

Govorimo seveda o darovih, ki bi jim lahko rekli, da so notranji darovi. Kateri pa so ti darovi?

Najpogostejši so mir, veselje, ljubezen in sreča. Seveda bi jih lahko še več našteli. Vem, da tudi tu govorimo eno in isto, vsaj enkrat na leto, a je vseeno pomembno, da o teh darovih še govorimo in jih tako ohranjamo v zavesti. Naravnost katastrofalno bi namreč bilo, če bi se vsemu iz obupa odpovedali samo zato, ker so ti darovi tako izmuzljivi, ker tako stežka pridemo do njih. Pravzaprav je tako, da še ko pridemo do njih, jih le malenkost okušamo in se nam takrat zares zdi, da so se nebesa združila z zemljo, kakor rečemo ob božičnih praznikih. Srčno upam, da si teh darov še vedno želimo, da po njih hrepenimo.

Samo tako lahko namreč pridemo do spoznanja, da je vse to večje od nas in si v svoji majhnosti, krhkosti in umrljivosti tega ljudje sami ne moremo zagotoviti.

Gre namreč za to, da smo se ljudje tako obrnili sami vase, da zmotno mislimo, kako bomo za vse sami poskrbeli, kako bomo vse sami rešili in razvozlali. Temu seveda ni tako in nikdar tudi ne bo. Zato mislim, da do pravega prazničnega vzdušja lahko pride samo tisti, ki spozna svoje meje in omejenosti. samo tako namreč lahko pridemo do ugotovitve in spoznanja, da te darove, ki si jih ljudje tako želimo, po katerih tako hrepenimo, prinese samo nekdo, ki prihaja od zgoraj, ki je večji od vsega, tudi od zla, bolečine in smrti. Samo tako lahko človek pride do tega, da v svoji notranjosti pravzaprav resnično koprni po Odrešeniku.

Potem gredo zadeve naprej, saj je odrešenje, ki se začenja prav z božično skrivnostjo, treba sprejeti v njeni polnosti, kot nekaj, kar je bilo, je in bo. Tudi odrešenika Jezusa Kristusa je treba sprejeti kot nekoga, “ki je bil, ki je in ki pride”, kakor nam pravi knjiga Razodetja. Treba je najprej sprejeti z razumom, da to, o čemer govoriSveto pismo, zlasti sveti evangelij, ni neka izmišljena pravljica, kakor drži denimo za božička, ki si ga je omislila družba “Coca Cola” v 30-ih letih prejšnjega stoletja. Treba je torej za začetek sprejeti dejstvo, da je Božji Sin postal človek, da je: “Beseda meso postala in med nami prebivala,” kakor smo slišali. Začne se s tem, da nekaj slišimo in naredimo za svoje. Kakor pastirji, ki so slišali in verovali. Potem pa so seveda stopili na pot vere.

Pravzaprav smo ljudje pastirjem podobni, vprašanje je samo, če ne ostaja samo pri tem, da slišimo oznanilo o odrešeniku, potem pa ostane pri tem. Treba je namreč iti temu Odrešeniku naproti. Narediti tudi tisto, kar je naša dolžnost, naš delež pri odrešenju, pri tem, da bi dosegli tiste darove, o katerih smo govorili. V duhu je namreč Kristus res prisoten v Svetem pismu, ki ga lahko beremo tudi doma. Prav tako je v duhu navzoč v molitvi, ki jo tudi lahko opravimo doma. Konec koncev nam sam to zagotavlja: “Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi” (Mt 18,20). Vendar pa samo duhovna navzočnost ni dovolj. Kar naj pomisli vsak, če mu je dovolj imeti ljudi, ki jih ima rad, navzoče samo v duhu? Ne, želim, da je tista oseba tam, kadar jo potrebujem.

Naš odrešenik Jezus Kristus je tudi resnično navzoč, in sicer v zakramentih Cerkve. V njih se tudi danes dogaja božična skrivnost. Sv. Frančišek Asiški je svojim bratom govoril, kako to drži pri sveti maši, a drži tudi za ostalih šestero zakramentov. Tisti, ki se pa tem zakramentom prisostvujemo in jih prejemamo, smo šele zares pdodbni pastirjem. Takole je dejal sv. Frančišek: “Vsak dan se Božji Sin poniža, kot takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.”

Bratje in sestre, morda je prav letošnji Božič priložnost, da začnemo pastirje, ki so nam dani za zgled v evangeliju, posnemati tudi z dejanji. Jezus nas čaka po naših cerkvah. Po svojih duhovnikih želi priti k nam. Prvič je prišel k nam po človeku, Devici Mariji, tudi danes prihaja vsakokrat po človeku – po svojih duhovnikih. Res je, da prejmemo Jezusove darove, se je treba najprej odpovedati svojemu ponosu. Božično oznanilo nam pravi ne samo, da je to treba storiti, temveč, da se splača.

Blagoslovljene božične praznike vam želim!

Stremljenje k svetosti

Evangelij nam predstavi kot zelo pomembno osebo v dopolnjenju odrešenja ljudi sv. Jožefa, temu evangeljskemu zgledu pa so sledili tudi trije papeži, ki so ta velik lik vključili v osrednji del besedila svete maše (bl. Janez XXIII., Benedikt XVI. in Frančišek I.). Dali so ga takoj za Božjo mater Marijo, da bi se svetega Jezusovega rednika ne le spominjali, temveč bi ga imeli za svoj zgled in priprošnjika. 

Jožef je najprej tisti, ki ne sprejema prenagljenih odločitev, temveč naredi vse, kar mora človek narediti za to, da je njegova izbira pravilna. Umakne se v samoto in tišino ter molitev. Danes si ljudje ne vzamemo dovolj časa za to troje, kar smo pravkar navedli. Izgovorov imamo toliko, da bi naredili že veliko, če bi čas, ki ga porabimo za iskanje izgovorov in opravičevanje samim sebi, namenili raje za vsaj kratek umik v samoto, tišino, premišljevanje in molitev. Ljudje se seveda bojimo, da bo soočenje z vsem tistim, kar nam nalaga življenje - to so tudi preizkušnje in temne strani - zahtevalo od nas preveč. Ta bojazen je upravičena, če v življenju računamo zgolj in samo s svojimi lastnimi močmi. Sami bomo vse rešili - svoje in bližnjih težave. 

Jožef, ki mu že na podlagi slišanega evangeljskega odlomka lahko rečemo, da je sveti Jožef, je seveda imel tudi sam življenjske zagate in težave. Vidimo, kako ga je bilo strah, kako se je bal. Vendar pa nam evangelij tudi pove, da je bil "pravičen". Ravno to pravičnost pa bi lahko prevedli kot skrb za sveto življenje, v katerem se nekdo trudi, da bi po svojih najboljših močeh služil Bogu in bližnjemu. Pravičnost torej, ki je večja od zgolj tiste človeške pravičnosti, kjer se ljudje kaj hitro ustavimo samo pri eni zadevi, ki se glasi zelo podobno - pri pravicah. Pri slednjih se nam zdijo najbolj važne seveda tiste lastne. K sreči se Jožef ni ustavil pri tem. V bistvu se sploh ni vprašal: "Kaj pa moje pravice?" Videl je, da ni tisto v ospredju in tudi za nas drži, da nikdar niso in ne smejo biti v ospredju moje lastne pravice, temveč so, kar zadeva mene osebno, najprej dolžnosti. Ko govorimo o odnosih, potem lahko rečemo in se najbrž ne bomo kaj dosti zmotili, da pravice pripadajo drugemu - najprej Bogu, potem pa seveda ljudem, s katerimi smo v odnosu. 

Če iščem zgolj in samo svoje, potem bodo dolžnosti izvodenele, skupaj z njimi pa tudi moja identiteta, torej tisto, kar v svojem bistvu sem. Vsak od nas je v nekem "stanu", kakor rečemo. V tem stanu pa imamo po eni strani tiste dolžnosti, ki se od nas splošno pričakujejo, ki pa same po sebi še niso dovolj. Kristjan mora v svojem stanu stremeti k popolnosti: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Predvsem je torej pomembno, kako svoj stan živim pred Bogom. Sem zares naredil vse tisto, kar moram? Kje so še rezerve? 

Kot se rado izkaže, so rezerve zlasti v mojem krščasnkem udejstvovanju. Ko pridejo težke odločitve, takšne in drugačne preizkušnje, krize, se ravnajmo kakor sveti Jožef. Božji milostni darovi ne bodo izostali. Če bomo pa iskali predvsem to, kako bi sami najboljše prišli skozi, potem se prostovoljno odpovedujemo Božji milosti. Kakor nam obljublja Gospod Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo" (Mt 6,33). Naj bodo ti še zadnji predbožični dnevi polni goreče želje in hrepenenja po Božjih milostnih darovih, za katere se pa sami potrudimo, da jim v svojih srcih napravimo dovolj prostora - očistimo srca pri dobri sveti spovedi.

Cerkvena stavba je svet prostor

Sprehod po cerkveni stavbi (5)

Po nekaj tedenskem odmoru nadaljujemo naše pisanje o cerkvenih stavbah. Ameriški arhitekt Steven J. Schloeder je ob priložnosti zanimive diskusije med arhitekti, ki so jo imeli pred leti, da bi dali neke napotke svetemu očetu, kakšna naj bo zares izvirno katoliška arhitektura, ki naj bi bila tudi na zunaj takoj prepoznavna, podal kar nekaj zanimivih misli, ob katerih se bomo zaustavili tudi mi. 

Takole pravi: “Cerkev, ki je načrtovana na pravilen način, ima takoj zaznavno enotnost, na enak način

kot človeško telo, pa čeprav je sestavljena iz več posameznih delov: vhodne lope, glavne ladje, prezbiterija, zvonika, krstilnice, baldahina, prižnice, pevskega kora, kripte, stranskih ladij, deambulatorija (hodnika, po katerem je mogoče obhoditi prezbiterij in/ali glavni oltar, op. A. V.), zakristije, strehe, zidov in stebrov, tlaka, vrat in oken. Krstilnica (baptisterij) se idealno nahaja pri cerkvenem vhodu, absida pa je, kot idealni kraj slavljenja, tradicionalno kraj, kjer je škofovski stol, oltar pa je tradicionalno imel nad seboj baldahin. Šele prek modernističnega pogleda, ki zagovarja neki neoddeljeni “univerzalni prostor” in mode 60. let 20. stoletja, ki je zagovarjala “multifunkcionalnost” (kar bi prevedli kot “večnamembnost”, op. A. V.), so cerkve osiromašili tako, da so iz njih odstranili specifične in artikulirane prostore, ki so izražali čudovito “edinost v različnosti”, ki se od nekdaj nahaja znotraj Cerkve”. 

Tu je že prva pomembna zadeva za nas, ki nam pove, kako prostor znotraj katoliške cerkvene stavbe (pravzaprav lahko isto trdimo tudi za pravoslavno) ni brez pomena in ni omejen zgolj in samo na funkcionalnost. Koliko se to danes upošteva, je vsem na očeh, ko dejansko od časa do časa naše cerkve služijo kot predavalnice, koncertne dvorane in še kaj v tej smeri. Glede tega: “Pisano je: Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo” (Lk 19,46). 

Ko govorimo o cerkveni stavbi, govorimo o BOGOSLUŽNEM PROSTORU, ostale stvari spadajo v drugačne prostore, ki jih danes zares ne manjka. Govorimo o raznih župnijskih dvoranah ipd. Najpomembnejša stvar, ki bi jo morali tako danes razumeti, je ta, da je cerkveni prostor drugačen od navadnega, vsakdanjega prostora. Kot vidimo, to danes ni težava samo arhitektov, ampak še bolj naročnikov. To je tisto, kar je najprej, potem lahko govorimo tudi o stilih in nanašanjih, kjer seveda ne bomo rekli, kako mora cerkvena stavba strogo posnemati neke pretekle ali celo “tradicionalne” stile.

Cerkvena stavba je vedno naravna podoba, ki jo je mogoče videti (to smo že imeli priložnost povedati), nevidnega Kristusovega telesa, ki je zgrajeno iz živih kamnov, po besedah apostola Petra. Kot smo dejali, notranji cerkveni prostor ni “indiferenten”, ampak še kako vpliva na človeka, ki vanj vstopi. Središčna vloga tako gre tistemu mestu, kjer je Kristus resnično navzoč, to pa je tabernakelj, ki je tudi nekoliko nad oltarjem. Prezbiterij mora seveda biti ločen od preostale cerkvene stavbe, saj je to sveti kraj par excellence, krstilnica ob vhodu, da od nje idealno prehodimo do oltarja pot od Jordana do Golgote. Svoboda nikdar ni brezmejna, ampak so določene meje in načela, ki jih je najprej treba upoštevati in se jih držati, potem pa seveda je tudi določena svoboda - denimo pri uporabi gradbenih materialov in arhitekturnega ter likovnega izražanja.