Utrujenost in obteženost

V današnjem hitrem tempu, v katerega je človek vpet, zelo pogosto od ljudi slišimo, da so utrujeni, preobremenjeni in podobno v tej smeri. To, da pride v življenju do neke utrujenosti in velikih obremenitev, je nekaj normalnega že praktično od začetkov sveta. Tisto, kar ni normalno, je vrsta preobremenjenosti in utrujenosti, ki jo danes poznamo, pa je drugačna od tiste pretekle. Tista logika, ki jo imamo, in jo še predobro poznamo, je razpetost praktično med samo domom in službo, ko smo pa doma, vemo, kje se preživi zelo velik del tega časa, če izvzamemo posteljo. Američani zato ne zastonj pravijo v zadnjih časih, da je kavč nova oblika kajenja, v smislu škodljivosti in odvisnosti. Tam se pridružijo potem vse možne elektronske naprave, ki še dodatno pripomorejo k temu, da smo le še bolj "utrujeni in obteženi", kar življenje tako ali tako prinaša s sabo.

Tako pridemo do tega, da ni vprašanje, ali bomo utrujeni in obteženi, kot pravi evangelij, temveč, kaj bomo s tem naredili. S tem se je treba nekako spopasti, a je predpogoj najprej ta, da postanemo "mali", da smo torej ponižni in krotki, podobni tistemu, kar je Gospod Jezus v svojem bistvu. Lahko se odločimo, da bomo za središče sveta naredili le sebe, lahko pa stvari zastavimo tudi drugače. Načeloma tisto niti ne bi bilo tako narobe, če bi oblikovali svoje življenje tako, da smo pomembni tudi sami, a težava je, da se potem usmerimo le v svoje velike, ogromne težave in probleme, v vse tisto, kar gre v življenju narobe, pa nič drugega ne vidimo. Na takšen način res ostanemo na koncu osamljeni v vsem tem, tudi zato, ker mislimo, da bomo sami vse rešili. Pa ne gre. 

Središče sveta in vseh časov je eno samo - Jezus Kristus, ampak mi na to središče pozabimo, kakor pozabimo na vse drugo, kar je pomembno v življenju, pa se na to ne bi smelo pozabiti. Človek je vendarle enota telesa, duše in duha, vse tri naše razsežnosti pa potrebujejo vsaka svojo hrano. Jo danes dobijo? Včeraj mi je, ko sem intervjuval svojega sošolca, osebnega trenerja, večkrat ponovil tisto vprašanje, ki se sicer nanaša bolj na telo, a je hkrati povezano tudi s duševno in duhovno razsežnostjo: "Ali vnesemo vase dovolj kakovostnih hranilnih snovi?" Zato vprašanje, kakšne in katere so naše prioritete, nikdar ni odveč. Če se želimo dobro počutiti, če hočemo, da bomo spočiti in nam bo lažje, je treba za to vendarle kaj narediti. Če je potem vprašanje, če vnesemo dovolj zdrave hrane vase na mestu za naše telo, je toliko bolj na mestu tudi za našo dušo in duha. 

V duhovnem smislu gotovo ne vnesemo dovolj hrane vase, ker nismo duhovnega življenja uvrstili med svoje prioritete. Zato rečem rad prijateljem, da naj se po službi za nekaj časa ustavijo v cerkvi, potem pa gredo domov. Naj gredo kdaj tudi med tednom k sveti maši, po možnosti skupaj, in tam res izročijo svoje življenje. Naj vzpostavijo skupno večerno molitev takoj po večerji, po molitvi pa naj se grejo še kako družabno igro. Kot temelj pa seveda redna nedeljska sveta maša, redna sveta spoved, redna osebna molitev vsak dan. Če ni časa, imamo tudi pobožne vzdihe, ki jih je veliko, med katerimi je tudi: "Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu."

Naše navezanosti

V evangeliju danes slišimo Jezusove prav nič "korektne" besede. Pravi namreč, da je treba njega imeti rajši kot vse druge in vse drugo. Star pregovor ali rek pravi, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Gre za vprašanje, ki bi si ga vsak izmed nas moral večkrat zastaviti in ponovno videti, kakšne in katere so prioritete v njegovem življenju, kam kaj spada. To je pravzaprav zelo življenjsko, a si to vprašanje o prioritetah premalokrat zastavimo, kaj šele, da bi svoje življenje postavili in načrtovali ter se tega skušali držati.
 

Ravno nekaj dni nazaj smo v družbi prijateljev o tem govorili, ko je pogovor nanesel tudi na to, koliko časa gre za recimo telesno aktivnost. Vprašanje je bilo, koliko časa slednja zasede, pa kako uspe najti čas zanjo. Na koncu sem dejal nekako takole, da dandanes pravzaprav nimamo časa za nič – ne za molitev, ne za k maši, ne za telesno aktivnost, ne za branje, imamo pa po drugi strani obilo časa za marsikaj drugega. Koliko časa bi se našlo, če bi stvari nekoliko bolj postavili na svoje mesto, pa če bi naredili še nekaj, o čemer pa govori evangelij. To sem izkusil v treh mesecih pripravi na posvetitev Božji Materi ob stoletnici Fatime, ko se je bilo treba odpovedati precejšnjemu delu "elektronskih" navad. Ni bilo tako težko s precej manj televizije, časa na internetu... Ostajalo je veliko časa za branje in kaj drugega.

Če namreč dobro pogledamo, v resnici evangelij ne govori o tem, da ne bi smeli imeti radi ljudi, zlasti pa tistih, ki so nam najbližji, govori pa o navezanosti. Navezanost oz. navezanosti, če rečemo v množini, ker jih imamo veliko, so zelo nevarne in celo pogubne. Osnovno vprašanje pri navezanostih je tisto, kako bi se odzvali, če nekoga ali nečesa ne bi bilo? Bi lahko živel brez tega ali onega? Brez tega ali onega človeka, brez te ali one stvari? Kaj je tisto, kar nujno potrebujemo, kaj pa ne? Kam spada duhovno življenje? Evangelij nam pravi, da je slednje na prvem mestu, dandanes pa se zdi, da je vse drugo pomembneje, zato pa smo tudi na vse drugo in druge navezani, ne pa na Jezusa Kristusa in vse osebe in zadeve, ki so z njim povezane. Prijatelj je otrokom dejal, da lahko izgubijo marsikaj, pa bo vseeno, šlo, če pa izgubijo Boga, potem je vse izgubljeno.
 

Mi smo raje navezani na vse možne zemeljske reči in na marsikaterega človeka, še zlasti na svoje otroke. Zanje bi naredili vse, v smislu, da bi jim radi omogočili vse, jim vse olajšali, če je treba, pa bi jih peljali celo na luno, če se nam zdi, da bi jim to koristilo. Seveda mi tu ni potrebno povedati, kam jih pa ne bi peljali oz. kaj je zadnje, kar bi jim omogočili. Seveda jih na ta način ne vzgajamo in ne napredujejo, jim tako ne koristimo, temveč škodimo. Postajajo čedalje večji razvajenci, neotesanci, so nesamostojni in ne razmišljajo z lastno glavo. Tudi nekega reda si tako ne morejo privzgojiti. Slednji je pomemben tudi pri verski vzgoji. Toda, kako bo otrok molil, če se doma ne moli in se tega ne bo imel kje naučiti? Kako bo otrok hodil k sveti maši, če tja ne hodijo njegovi starši oz. zlasti, če tja ne gre njegov oče? Kako ne bo grdo govoril, opravljal in obrekoval, tudi Cerkve, verskih resnic, papeža, škofov in duhovnikov, če se tega ne bo naučil v domačem okolju? Kje se bo naučil požrtvovalnosti in žrtve ter osmišljanja trpljenja, bolečine in bolezni ter smrti, če ne ravno doma?
 

Lahko seveda izbiramo vse tisto in tiste, kar in kateri so minljivi, lahko pa po drugi strani na prvo mesto postavimo tisto in tistega, kar ne mine, da nam bo drugo prav tako milostno naklonjeno, kakor se je zgodilo vdovi, ki je skrbela za preroka Elizeja. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo,« (Mt 6,33) pravi Gospod Jezus. Potrudimo se najprej za Gospoda Jezusa in njegove reči, pa bomo videli, kako se bo to neverjetno obrestovalo tudi na vseh ostalih področjih našega življenja.

Naši strahovi

Tokrat v evangeliju večkrat odzvanjajo besede: »Ne bojte se!« Pomeni, da je omenjen neki strah ali strahovi, ki jih najdemo pri ljudeh. Če dobro preberemo evangelij pa vidimo, da so to isti strahovi, kakršne imamo ljudje tudi dandanes. Eden od takšnih velikih strahov je tudi strah pred ljudmi in pred tistim, kar bodo rekli, kako nas bodo ocenili, če jim bomo všeč… Danes bi še bolj lahko rekli, da se bojimo tega, ali bomo ugajali svetu. Nas bo svet sprejel takšne, kakršni smo, ali pa se mu bo treba prilagoditi. Kakor se reče danes, nas skrbi, če bomo »trendovski«, ali ne bomo. Treba se je oblačiti tako, kot svet reče, treba je gledati in poslušati tisto, kar svet reče, treba je nazadnje celo govoriti in misliti, kakor svet govori in misli.

Zanimivo je to, kako se propagira nekakšno svobodo in emancipiranost, po drugi strani pa ljudje podlegamo neki diktaturi, ki je diktatura sveta, ki nas obdaja. Potem je to lahko diktatura relativizma ali politično korektnega,« šovbiznisa« ali še česa,  vsekakor tem zadevam podlegamo, in sicer precej zlahka in nekritično. To nekako pomeni danes »bati se ljudi«. Kaže pa na neko globljo labilnost, ki nas zaznamuje, namesto neke trdnosti, zasidranosti, odločnosti.  

Neka gospa je poznavalcu vzhodno-krščanske kulture dejala, da kako to, da se osebe na ikonah nikdar ne smejejo, saj menda nasmehniti se ni greh. Poznavalec ji odgovori, da to seveda res ni greh, vendar pa ikone ne upodabljajo zemeljske stvarnosti, temveč presežno. Svetnikov, ki so upodobljeni, ne zaznamuje več človeško psihično stanje, ki je enkrat takšno, drugič pa drugačno, temveč je so na ikonah že upodobljeni v nebesih, kjer pa so povsem duhovni in jih ne oklepa ali zaznamuje več nič zemeljskega. Saj knjiga Razodetja lepo pravi, kako v nebesih ne bo več žalosti, bolečine, bolezni, pa tudi smrti ne. Veliko bolj bi torej morali stremeti k nebeškim rečem, zato bi naše skrbi tudi morale biti bolj duhovne. 

Zato je tudi edina oseba, ki se je moramo zares bati oz. bi nas moralo skrbeti, kaj meni o nas, neka duhovna oseba – Bog sam. Tako je človeški strah v svojih mnogih odtenkih slabost in je celo nasprotje vere, medtem ko je t.i. »strah Božji« krepost in je pravzaprav predpostavka vere. To pa pravzaprav ne pomeni, da se bojimo Boga kot takega, temveč še bolj to, da se bi bali, kako bomo čim bolj z njim. Lahko bi rekli, da bi morali imeti takšno skrb. Ali nas ne vselej razjeda vsaj neka skrb, da bi bili čim bolj in čim več časa s tistimi osebami, ki jih imamo radi? Če ne drugega, imamo vsaj slabo vest, če smo premalo z njimi, ali če preslabo poskrbimo za to. Pa so to zemeljske vezi, ki se bodo enkrat prekinile. Bog nas ima neizmerno rad in nas pozna do potankosti (ko so že lasje omenjeni). 

On torej skrbi za nas, saj sploh obstajali ne bi, če temu ne bi bilo tako. Vsak trenutek nas oblikuje, nas vleče iz naših grobov, nam daje darove, nam daje nove priložnosti… Velikokrat pa mi odgovarjamo z brezbrižnostjo in z življenjem, kakor bi Bog ne obstajal in deloval v svetu. Seveda lahko izberemo, da poslušamo svet in tisto, kar nam veli, lahko pa se raje trudimo poslušati Boga in tiste ter tisto, kogar in kar nam je slednji postavil za poslušanje. To najdemo v Svetem pismu in izročilu Cerkve. Gre za smernice, kako živeti, da bi se zveličali, da bi torej prišli v nebesa, v večno srečo, veselje, radost. Lahko pa izberemo tudi drugo možnost, ki je povsem nasprotna temu. Zato pravi psalmist, da je strah Božji začetek modrosti, ker bi bil neumen tisti, ki bi se prostovoljno odločil za pogubljenje. Kot rečeno, pa se vse začne pri duhovni mlačnosti in brezbrižnosti.     

K kot Karma (1 in 2)

Cerkveni in družbeni antislovar (37a-b)

Še malo nadaljujemo v načeti smeri – ko smo spregovorili o jogi, spregovorimo še o karmi. O tej temi je pel tudi Francesco Gabbani v pemi 'Occidentali's Karma', zmagovalki festivala Sanremo in udeleženke Eurosonga, kjer je dosegel 6. mesto. Verovanje v »karmo« torej na Zahodu obstaja in ni tako majhno, zadeva pa ni od danes. Karmo se torej sprejema, v znanih ali manj znanih krogih, kakor tudi se to počne poglobljeno, ali tudi ne. Zadeva je torej v modi, pogosto se pojavlja v pogovornih oddajah, o njej govorijo znane osebnosti, vidimo jo v filmih in po televiziji, najdemo jo tudi v besedah politikov in novinarjev. 

Kot kažejo raziskave, sta dva pojma, karma in reinkarnacija, ki se ju zelo pogosto povezuje skupaj,

zelo razširjeni tudi med tistimi, ki se imajo za kristjane, če pustimo ob strani, koliko krščanstvo tudi prakticirajo (krščanska praksa je mišljena v redni molitvi in udeležbi ter prejemanju zakramentov, zlasti je seveda tu nedeljska maša). Mnogi seveda kaj dosti ne vedo, kako se osnova koncepta karme in transmigracije duš ne sklada z Jezusovim naukom in s samo podobo učlovečenega Božjega Sina. Kakor pri jogi, bodo seveda tudi tu mnogi trdili, kako gre za starodavno izročilo, kar v neki meri drži, saj omenjeni religiozno-metafizični koncept najdemo v vedski literaturi, indijskih religijah in budizmu, vendar moramo tu biti precej jasni in natančni. 

Najprej je treba povedati, da se v omenjenih religioznih oblikah ne govori nujno o reinkarnaciji oz. o ponovnem rojstvu človeške duše v drugih živih ali človeških bitjih, zagotovo ne v zahodnjaški obliki. Kot se jo uči na Zahodu, je zadeva iznajdba Teozofije in spiritizma, kot binom karma-reinkarnacija pa se prične širiti v drugi polovici 19. stoletja, ko se v določenih delih zahodne družbe že začne kriza vere. Stvar se začne širiti skupaj s poenostavljeno različico hinduističnih in budističnih naukov, ki jih širi Teozofija, pa tudi spiritizem, ki duhove razume kot duše, ki čakajo na novo telo. Vse od tistih časov je mnogo intelektualcev, ki so se napajali pri ezoterični literaturi, trdilo, kako naj bi bil karmični zakon pravi nauk »ezoteričnega krščanstva«. Mnogi filozofi in književniki so bili ideji naklonjeni – npr. Arthur Schopenhauer (1788-1860) ali italijanski pisatelj Antonio Fogazzaro, zlasti v svojem bestsellerju »Malombra« (1881). Tam prikaže primer reinkarnacije, ki jo ima za kompatibilno s krščanstvom. S še enim delom zaokrožamo naše raziskovanje priljubljenosti in razširjenosti karme na Zahodu.

--------------------------------

Nadaljujemo, kjer smo končali. Splošno rečeno, naj bi karma razložila logiko reinkarnacij kot neko pot osvoboditve in dojemanja (mukti). Duše naj bi se tako razvijale oz. evolvirale na višjo raven po nekih slučajnih preskokih. Glede na orientalsko modo in zanimanje šestdesetih in sedemdesetih let in z New Agem, je zadeva postala tudi statistično relevantna, namreč sprejemanje takšnih idej, ki pošteno povedano nimajo kaj dosti z izvirnimi orientalnimi nauki, ampak tu nimamo namena razvijati še te dodatne teme. 

Zdi se, da se želi s karmo poskusiti, da se je mogoče osvoboditi svetopisemskih in evangeljskih zapovedi ter »ozke poti«, ki jo je oznanil ljudem Gospod Jezus. Imamo namreč dvojno zanikanje odgovornosti. Najprej zaradi tega, ker se trdi, da bo vedno še ena možnost za očiščenje v enem od prihodnjih življenj, torej se lahko še počaka na to, da bi živeli moralno in odgovorno – za to bo že enkrat čas, zaenkrat pa uživajmo. Po drugi strani pa imamo zanikanje osebne odgovornosti posameznika za dejanja – če namreč zadeve ne gredo dobro, je za to kriva karma, ne pa posameznik, ki je neko dejanje storil. Vzročno-posledično pravilo se, če ga gledamo v smislu, kakor ga razumejo zahodnjaški zagovorniki karme,pravzaprav močno zrelativizira. 

Po drugi strani imamo tudi neke vrste determinizem, torej neke vrste obsodbo, da pač ne more biti drugače, da se proti usodi ne da boriti, se ne da nič storiti. Koliko je potem sploh po tem gledanju posameznik še vreden? Posameznikova edinstvenost je povsem izničena. Karma tudi izničuje smisel za greh – če je konec koncev usoda vseh, tako dobrih kot slabih, enaka, saj se enkrat vsi na nek način »odrešimo«, potem greha in individualne odgovornosti ni več. To seveda koristi sodobni miselnosti, ki jo tako propagirajo svetovni mediji, ko je potem vse dovoljeno in zakaj bi si sploh obremenjevali vest... Najbrž je odveč poudarjati, kako ne takšnega ne podobnega koncepta, da gre namreč vzročno-posledično pravilo onkraj smrti (reinkarnacija, metempsihoza, transmigracija duš...), ne najdemo ne v Svetem pismu ne pri cerkvenih očetih, v izročilu, kakor tudi ne v nauku Cerkve, niti prvotne ne. 

Krščansko učenje in učenje Cerkve je učenje Jezusa samega, ki pravi, da posledice našega ravnanja pridejo takoj ko umremo, četudi ostaja na neki način dinamična za duše, ki so še potrebne očiščevanja, vendar je hkrati tudi res, da so slednje že namenjene večni nebeški sreči. Pravzaprav pa so posledice takojšnje tudi v življenju samem, če ga gledamo v duhovnem smislu, a to bi potrebovalo posebno obravnavo. Jezus pogosto opozarja k budnosti, da ne pride do neprijetnega presenečenja, to pa zato, ker je očitno življenjska priložnost ena sama. Na koncu je torej tako, kot pravi Totò, da kdor je dobil, je dobil, kdor je dal, je dal.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Trojica in mi

Znan je primer sv. Patrika, ko je želel oznaniti krščansko vero na Irskem, pa je pri tamkajšnjem vladarju naletel na težave pri dojemanju. Poslužil se je primera triperesne deteljice in vladarju razložil, da tako, kot tisti trije lističi oblikujejo eno samo rastlino, tako je tudi z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, ki so en sam Bog. Primer je služil, saj je ljudstvo sprejelo krščansko vero, deteljica pa je postala simbol Irske, katere zavetnik in največji svetnik je prav sv. Patrik. Na njegov god si denejo Irci na obleko triperesno deteljico.

Skrivnost Trojice je prva krščanska verska skrivnost, če izvzamemo tisto o samem obstoju Boga, je pa tudi morda najtežja skrivnost, pa ne zaradi tega, ker bi bila težka sama po sebi, temveč zaradi človeške narave in njenega razuma. Človek bi namreč rad vse zaobjel, zaobšel, izmeril, stehtal, skratka – empirično oz. materialno dokazal čisto vse. Težava je, da imamo v veri duhovne skrivnosti, ki presegajo človeka in njegov razum, pa tudi njegove čute in čustva. Seveda je vse to v veri treba uporabiti, ker bi tudi tako nekaj manjkalo, vendar je treba uporabljati v zavesti, da s čuti, čustvi in razumom oz. s človeškimi močmi, lahko pač pridemo do določene točke. Da bi nadaljevali, potrebujemo še dopolnitev vere. Vera, ki je duhovna, se tako nasloni na neko zemeljsko in človeško podlago, a se tam ne ustavi, ker bi sicer bila bodisi le materialna bodisi le psihična. Človek, ki sam s svojimi močmi ne more priti do dna niti tega, kdo je on sam ali njegov bližnji, ki ni še do konca odkril niti sveta, saj vselej odkrijejo še kako novo rastlino ali žival, z lastnimi močmi ne more niti priti do Boga in njegove skrivnosti.

Zato je tako pomembno, da naredimo vse tisto, kar je mogoče z našimi močmi, a je prav tako pomembno, da kličemo vselej tudi Božjo pomoč. Tako polno skrivnosti in ugank je to naše bivanje na zemlji, da potrebujemo za razumevanje življenja pomoč od zgoraj. Če nam ne bi Jezus povedal, sploh ne bi vedeli, da nam je Bog tako blizu, da bližje ne bi mogel biti. Da je Oče, Brat, Ljubezen in še kaj. Morda je ta zadnja označba, ki je tudi označba apostola Janeza, tista, ki najbolje razodeva skrivnost Boga: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Ko namreč govorimo o ljubezni, govorimo vedno o neki skupnosti, kjer imamo osebo, ki ljubi, osebo, ki je ljubljena, pa vez ljubezni med njima. Tako je zadevo označil sv. Avguštin. Oče ljubi Sina, Sin ljubi Očeta, ta medsebojna vzajemna ljubezen pa je Sveti Duh. Ljubezen je le tam, kjer je zares skupnost oz. celo občestvo, ki je najvišja raven skupnosti. Pravo podobo takšne skupnosti oz. občestva najdemo tudi na zemlji, to pa je družina. Družin pa, v nasprotju s tem, kar bi nas radi prepričali, ni več vrst ali oblik, temveč je ena sama. To je skupnost moža in žene, ki ju veže duhovna vez, to pa je zakrament svetega zakona. 

Zatorej ni vseeno, če smo pred Bogom poročeni ali ne. Človek ima, vsak, tri ravni, telesno, duševno in duhovno. Tista, ki je današnjemu človeku prava neznanka, je duhovna raven. Če se fant in dekle imata rada, ne moreta ostati le na telesni in čustveni ravni, temveč mora biti vez med njima tudi duhovna. Vsekakor je tako, da že noben kristjan ne sme Boga izključiti iz svojega življenja ali ga pahniti nekam ob stran – koliko bolj to velja za družinsko življenje. Človek bi drugega še sprejel v sreči, zdravju, nemogoče pa sam, s svojimi lastnimi močmi, bližnjega sprejme tudi v nesreči in bolezni, da sploh ne govorimo o ljubezni in spoštovanju ter o tem, da bi zadeva trajala za vedno. Dva svetnika našega časa, Mati Terezija in Janez Pavel II. sta velikokrat ponavljala, kako pomembno je za družino duhovno življenje, to je molitveno in zakramentalno življenje. 

Ko bi vse naše družine vsaj zvečer, vsak večer, skupaj zmolile po recimo eno desetko rožnega venca poleg ostalih molitvic, pa ko bi za začetek bile vsako nedeljo in praznik skupaj pri sveti maši, bi naše vasi gotovo zaživele z nekim novim zagonom. Resničnost je seveda precej drugačna. Vse drugo je pomembnejše, živimo pa kot bi Boga ne bilo. Zadnji avstrijski cesar, bl. Karel Habsburško-Lotarinški, je na dan svoje zaroke svoji izbranki Citi dejal, da si morata od tistega trenutka naprej medsebojno pomagati, da prideta v nebesa. Čez nekaj let pa je zatrdil, da bi raje videl, da Gospod vzame njegove otroke k sebi, kot pa da naredijo en sam smrtni greh. 

Danes bi mnogi rekli, da gre za fanatika, ampak seveda temu ni tako. To je tista poklicanost vseh k svetosti, ki jo je potrdil tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Pri krstu smo bili s sveto krizmo maziljeni za duhovnike, preroke in kralje. To pomeni, da se je treba truditi, da bi, najprej sebe, potem pa tudi našo skupnost, kot duhovniki posvečevali, kot preroki bili pričevalci za Kristusa, kot kralji pa gospodovalci nad seboj, strastmi, zlom, grehom… To pomeni, da je življenje neprestan boj. Je padanje in pobiranje ter vstajanje. Je prepir in pobotanje. Je prizadejanje in odpuščanje. Iz dneva v dan. V Sveti Trojici je ljubezen takšna, kakršno sveti Pavel opisuje v 13. Poglavju 1. Pisma Korinčanom. Ker si mi takšne ljubezni želimo, sklenimo, da se bomo od danes naprej zanjo trudili. Ker pa je s človeškimi močmi to doseči nemogoče, danes sklenemo, da se bomo redno obračali tudi po Božjo pomoč. Jezus krotki in iz srca ponižni – upodobi naša srca po svojem Srcu.