Od puščave k vodi

Naš adventni vodnik je največji med preroki, ki nas uči, kako svoja srca z ljubeznijo razširiti, da odgovorimo na izjemni dar Božje ljubezni, ki je, "da reši sužnja, poslal svojega Sina," kakor poje velikonočna hvalnica. Seveda ne samo zaradi zveličavnega nauka, temveč za daritev v spravo za naše grehe, da nebesa ta Ključ Davidov odpre in jih nihče več ne zapre. 

Janez Krstnik se iz puščave premakne k vodi. Seveda je to naredil tudi iz praktičnih razlogov, da bi namreč mogel vršiti svoj »krst spreobrnjenja«, vendar pa te besede nosijo tudi globoko simbolno sporočilo. Iz samotnega kraja, kakor je navadno označena puščava v evangeliju, kjer so pogoji ostri in ni vode, se je premaknil na kraj, kjer je dovolj vode in kamor zahaja veliko ljudi.

Imamo torej advent, ki je kakor naše življenje. Za advent in za življenje se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. To je kristjanov trud za askezo in molitev, kakor potem še zakramentalno življenje, ki je prav tako stalno delo. Eno in drugo je sodelovanje človeka in Boga – človekovo delo, ki je Janezov krst pokore, ter Kristusov krst z ognjem, kjer pride samo njegovo Božje življenje v nas, po ognju Sv. Duha. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. Posebej torej tu vidimo, še enkrat, zakrament pokore.

Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo, čeprav smo že vstopili v drugi del adventa– to je tudi priprava na srečanje ob koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla. 

Za prijetnim vonjem Marijinih dišav

Danes duhovniki in redovniki v hvalnicah molimo takole: "Trahe nos, Virgo immaculáta, post te currémus in odórem unguentórum tuórum." - "Pritegni nas, o brezmadežna Devica, za teboj bomo tekli v vonju tvojih dišav." Prosimo torej našo nebeško Mater, da nas prav povleče k sebi. Kakor prav irek - zgledi vlečejo. Lepšega zgleda od tega pa ni nikjer. Kakor se poje v devetdnevnici, nas vabijo Marijine kreposti, zato za njo tečemo in hitimo, ali naj bi to kristjani delali. Kakor nam lepo pojasni sv. Pavel, je to tekmovanje naše življenje in tečemo oz. naj bi tekli, da bi ne prejeli neko človeško pohvalo, minljivo slavo, temveč, pravi, nevenljivi venec slave. Kako lepo je vključeno vse to v ta prvi del adventa, ki, kakor smo ugotovili, posebej govori o človekovih poslednjih rečeh.

Vidimo pa, da to niso neke oddaljene stvari, ampak ko govorimo o Marijinih kreposti in o naših krepostih, govorimo o njenem vsakdanjem in našem vsakdanjem življenju. Marija je seveda vsa sveta, vsa lepa, mi to nismo, vendar imamo pred seboj tisto, ki je vse to živela, nam bila v zemeljskem življenju živi zgled, sedaj pa nam na vspo moč pomaga, s to neverjetno močjo, ki ji jo je Gospod naklonil. Že res, da ne more nič biti brez našega pridonosa, vendar pa s takšno pomočnico, ki nam, kakor potem kasneje moilimo, daje moč zoper sovražnike (Da mihi virtutem contra hostes tuos), moremo zmagovati v življenjskih bojih. Pa seveda, kakor so vedno klicali, po Mariji pridemo k Jezusu! Treba se je torej vsak dan z Marijo ob strani boriti v teh bojih. "Češčena Marija, izprosi nam to, da dušni sovražnik nas zmagal ne bo!"

Zares imamo vsak dan zno va priložnost in možnost, in sicer vsakokrat, ko se pred nas postavi izbira za eno ali drugo. Bomo nekaj naredili, kar smo dolžni, kar moramo, kar bi mogli ali bi lahko storili? Se bomo nečesa ognili, nečesa ne naredili, čemur bi se morali ogniti, česar bi ne smeli narediti? Pa saj vidimo - že zjutraj se postavlja pred nas, ali bomo vstali, lepo molili svojo dolžno molitev, se lepo umili in uredili, lepo pozdravili, vračali hudo z dobrim, sprejemali voljno, kar pride, se upriali skušnjavam, naredili kako delo ljubezni - telesno in duhovno... V vsem tem se tudi nam ponuja priložnost, da rečemo Bogu, da sprejmemo in naj se zgodi, kakor on hoče. Biti Gospodovi služabniki po Marijinem zgledu - težko je začeti, lažje pa je seveda kasneje nadaljevati, ko enkrat na mesto razvad postavimo dobre navade. Večkrat rad poudarim, kako je prav to ponavljal pokojni psiholog Bogdan Žorž, ki je bil po Božji dobroti tudi moj prijatelj. Današnji udobni človek, kar smo tudi mi, bi seveda raje ne sprejel, bi odklonil, bi preklinjal ta križ, ki ga Gospod daje, vendar pa je ravno v voljnem sprejemanju tega križa zveličanje. V tem je vršitev Gospodove volje. V tem je tudi nekaj, kar danes več ni moderno - zadoščevanje. Za posledice svojih grehov moramo namreč zadoščevati, plačati odkupnino. Duhovne rane se morajo ozdraviti. Za to celjenje pa imamo vsak dan znova priložnost, ki jo lahko, po Marijinem zgledu, zgrabimo, ali tudi ne. Današnji človek raje celjenje teh ran odlaša in prenaša na kasneje - ne ve se, kdaj bo to.

Tu imamo priložnost pregovoriti o tem, kako imamo z Marijino pomočjo za nekaj, o čemer se več ne govori - da živimo vice že tu na zemlji. Priznam, še posebej o tem govorim, ker pripravljam duhovno obnovo za naše vernike, vendar ne bo nič narobhe, če se poslužim malo tega materiala. Nekoč je nekdo patra Pija vprašal: „Oče, kako lahko trpim vice tu na zemlji, da bi lahko šel neposredno v raj?“ Pater mu je odgovoril: „Tako, da sprejmeš vse iz Božjih rok in mu vse daruješ z ljubeznijo in zahvaljevanjem. Le tako moremo iz smrtne postelje preiti v raj." Po zgledau sv. Frančiška, ki je ravno tako govoril, kako je v tem pravo veselje. Njegove cvetke so tiste vsakdanje male žrtve, ki seveda sprva niso lepe, so pa zagotovo kasneje. Tu je sodelovanje z Marijo, tu je sodelovanje z Božjo milostjo, da bi sadovi bili že sedaj, predokus teh sadov, ki jih bomo v polnosti uživali potem v večnosti. Prav je seveda, da si redno izprašujemo svojo vest, da se kesamo, da delamo svoje trdne sklepe in se redno in dobro spovedujemo svojih grehov, tako vsak dan v molitvi, še bolj pa pri spovedi, pri zakramentu pokore. Vendar je na roki pet prstov, peti pa predsstavlja pokoro ali zadoščevanje.

Če v desko zabijemo žeblje in jih potem izrujemo, ostanejo vendarle luknje od žebljev, ki jih je potrebno zadelati. Kadar si nekaj naredimo, zdravnik in zdravstveno osebje že naredi svoje, vendar pa moramo potem tudi mi delati po njihovih navodilih, da se rane zacelijo - previjati, uživati zdravila, razgibavati, delati terapije in podobno. Sicer se zadeve ne ozdravijo ali zacelijo, oziroma je potrebnega še veliko več časa. Prav tako je tudi z zakramenti, kjer Božji zdravnik svoje naredi, a moramo še mi narediti svoje.

Pri spovedi ali sveti pokori se temu reče zadoščevanje ali vršenje pokore. Vsi naši grehi – v mislih, besedah in dejanjih – pač imajo svoje posledice, kar je potrebno popraviti. O tem lepo govori p. Giovanni Cavalcoli v svoji knjigi ‚Perché peccando ho meritato i tuoi castighi‘ (‚Ker sem s svojimi grehi zaslužil tvojo kazen‘). Danes bi seveda vsi radi živeli tako, da bi ne bilo nobenih posledic, zlasti seveda slabih, a ne gre tako. Posledice vedno so – za dobro dobre in za slabo slabe. Kdor jih ne sprejema, pač ni odgovoren, ne želi odgovarjati. No, pokora in zadoščevanje je tisto, ki potem izbrisuje posledice naših grehov, ki zdravi naše duhovne rane. Zato se moli, pokori, posti, daruje miloščino in še bi mogli naštevati. Poleg skeasnosti mora biti še drža spokornosti, za kar se je nekoč prosilo, ponekod se še vedno, v litanijah vseh svetnikov za duha spokornosti. Spokorni časi nas še močneje na to spomnijo. Pokora je kakor pristna narda še ene druge Marije, ki je Gospodu mazilila noge. Kako lepo zdravi rane našega srca. To mazilo torej dobro dene. Zato naj nam naša brezmadežna Devica izprosi prav tega spokornega duha in nam pomaga ozdraviti vse naše rane.

Živeti v pričakovanju

V začetku tega svetega časa je prav, da se ustavimo pri pomenu samega njegovega imena. Beseda „advent“ izhaja iz latinske besede „adventus“, v latinščini pa ne pomeni le dogodka ali prihoda, temveč tudi pričakovanje dogodka, že to pa nam pove nekaj več o tem, kaj advent pravzaprav je. V tem našem malem razmišljanju bomo videli, da mora biti advent v praksi celotno naše življenje. To naše življenje mora biti vsekakor pričakovanje, vendar budno in ne le neko udobno čakanje križem rok. Resnično pričakovanje je izraz upanja in je zato prepletanje premišljevanja in delovanja, molitve, predvsem pa čaščenja, z delom in predanostjo. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.

Danes o tem času pričakovanja praktično govorimo le še v povezavi z božičem, kar je tudi res, vendar le deloma. Ta naš advent nas spominja na prvega, na dolgo, več tisočletno čakanje na Zveličarja, ki se je dopolnilo s Kristusovim rojstvom.

V resnici pa ta čas sega še dlje, kar nam potrjujejo tudi branja, ki jih poslušamo v prvem delu adventa. Ta sveti čas gradi most med časom, v katerem živimo, in daljno prihodnostjo, koncem časov. Dva izraza sta vam zagotovo poznana: prvi je „čuječnost“, drugi pa „adventist“. Prvo besedo najdemo dandanes na naslovnicah številnih knjig, ki pa so 'new age' blodnje, druga pa označuje osebo, ki je pripadnik protestantske ločine. Vendar se mora človek, ki je resnično tak, zavedati svoje identitete in usode - od kod prihaja in kam gre. Prav zato bomo rekli, da mora biti oseba, v narekovajih, „adventist“, in podobno mora biti Cerkev kot skupnost, spet v narekovajih, „adventistična“. Obe pravzaprav izhajata ali izvirata iz Kristusa in sta na poti h Kristusu, ki je začetnik poti Cerkve in naše poti, ki pa nas tudi vse čaka na koncu tega potovanja.

Kot dobro razlaga sveti Bernard iz Clairvauxa, imamo tri vrste adventa ali prihoda: advent "v mesu", kakor se je izrazil, ki se je zgodil že pred 2024 leti v Betlehemu, in ga praznujemo vsako leto 25. decembra. Potem imamo advent v Duhu, ki je potreben vsakemu kristjanu, da bi se pripravil na tretji advent, tj. na prihodnji Gospodov prihod, ki pa najprej pomeni osebno srečanje z njim ob koncu zemeljskega romanja vsakega posameznika. Zato govorimo o posebni ali osebni sodbi, ki čaka vsakega od nas. Potem pa seveda pričakujemo tudi splošno Gospodovo sodbo, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, saj je to člen naše katoliške vere, vsekakor, vendar se mora pri izgovarjanju teh besed vsak od nas dobro zavedati precej kratkega trajanja človeškega življenja, to je kratkega trajanja svojega lastnega življenja. Saj veste, kako je lepo rekel dr. Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka…" In tako naprej - dobro si je večkrat prebrati in/ali zrecitirati Prešernov Memento mori. 

Tu nam torej apostol pravi: „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo." Zato se moramo prebuditi, to pa pomeni, da živimo to življenje adventno, torej v polnem zavedanju, da izhajamo iz Boga in se k njemu vračamo. Če torej vse primerjamo s tremi prihodi, lahko rečemo, da je bil prvi, tisti v zgodovini, naš krst, v katerem smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu postali Božji otroci. Drugi prihod pride z dobrim krščanskim življenjem, zakramentalnim in molitvenim življenjem - s tem Kristus po svojem Svetem Duhu prihaja v naša srca, in sicer najprej duhovno, v dobro opravljeni spovedi in vrednem svetem obhajilu pa tudi resnično. Tako so nam dobro razumljive besede svetega Pavla: „Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ Kot smo že rekli, bomo le s takšnim življenjem, torej zares kot dobri kristjani, se bomo vsekakor zavedali resnosti svojega in tega sveta zadnjega dne, vendar pa bomo tudi živeli polni vere, zaupanja in krščanskega upanja.

15 točk večje katoliške pristnosti tradicionalne maše

Katerih je 15 točk za razumevanje, kako je tako imenovana „tridentinska“ maša bolj pristno katoliška?

1. Pri maši starega obreda duhovnik obhaja ob vznožju oltarja, ki je dvignjen nad ravnjo vernikov, saj mora predstavljati hrib Kalvarije. Tako je že iz tega jasno, kaj je v resnici maša.

2. Duhovnik je obrnjen proti Bogu, s hrbtom proti ljudem, saj deluje kot drugi Kristus (in persona Christi), ki večnemu Očetu prinaša žrtev.

3. Verniki so nižje, saj se (na neki način) poosebljajo z Marijo in sv. Janeza ob vznožju križa.

4. Celotno obhajanje maše  je torej vertikalno, od spodaj navzgor, od človeka k Bogu; vse je usmerjeno k večnemu Očetu, tako verniki kot duhovnik.

5. Besedilo posvetitve nedvoumno poudarja aktualnost žrtvenega dejanja in duhovnikovo vlogo drugega Kristusa. Na primer: pisava (s krepkim tiskom) in ločila (s piko) v evharistični molitvi ali mašnem kanonu jasno kažejo, da se pripoved razlikuje od posvetitve kot resničnega dejanja in sedanjega udejanjanja skrivnosti. Celo položaj („globoko sklonjen nad“) in ton duhovnikovega glasu („skrivoma“) se spremenita od trenutka, ko duhovnik posnema Jezusove gibe in tako uresniči čudež transsubstanciacije (spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri). Tako se razlikuje od enovitega tona, ki bi namesto tega lahko dajal vtis preproste pripovedi o dogodku in ne njegove reaktualizacije.

6. V posvetitvi je besedna zveza „Kadarkoli boste to delali, boste to delali v moj spomin,“ vsekakor jasnejša od izraza „To delajte v moj spomin,“ ki ga je lažje razlagati kot preprost spomin. Tudi izraz „ta kelih“ in ne samo „kelih“ je pomenljiv. Kazalni pridevnik „ta“ dejansko pomeni, da kelih, nad katerim duhovnik izgovori posvetilno formulo, ni le kakršenkoli kelih, ampak je na skrivnostni način isti kelih, ki ga je držal v rokah Jezus, ko je posvečeval, tako kot je duhovnikovo posvetilno dejanje na skrivnostni način eno in isto z dejanjem Jezusa, ki je posvečeval.

7. Duhovnikov poklek takoj po posvetitvi vsake od obeh podob izraža vero v transsubstanciacijo, ki se je zgodila zaradi pravkar izrečenih posvetilnih besed. V novem obredu duhovnik poklekne samo enkrat, in sicer ne takoj po posvetitvi, ampak šele potem, ko je dvignil vsako od obeh podob, da ju pokaže navzočim vernikom. Poklek takoj po posvetitvi pomeni, da je Evharistija prava, četudi ni (kot trdijo protestanti) udeležbe vernikov, ampak je izključno v duhovnikovi službeni moči mašništva.

8. Duhovnik, čeprav ne najde možnosti nekoristnega protagonizma, se pokaže kot to, kar je: Božji služabnik, ki ima ontološko lastnost, ki je preprosti verniki nimajo. V tem obredu ni prostora za zmedo med skupnim duhovništvom vernikov ter službenim in hierarhičnim duhovništvom tistega, ki obhaja (celebranta). Primer: začetni Confiteor (kesanje) najprej izreče duhovnik, nato pa strežnik v imenu ljudstva. To razlikovanje jasno označuje razliko med celebrantom in verniki.

9. Verniki se pripravijo s Confiteorjem in s tem, da ne samo enkrat, ampak trikrat izrečejo svojo nevrednost, natančneje s temi besedami: „Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in bo rešena moja duša.“ Izraz „pod mojo streho" je sicer podoben v slovenščini izrazu "k meni“, a je jasnejši, da poudari, resnični Kristusov prihod v notranje prebivališče vernika, ki ni le nekaj čustvenega v protestantskem smislu, ampak vstop pravega in živega Jezusa v vernike.

10. Obhajilo se prejema kleče, neposredno v usta, v položaju adoracije ali češčenja, s čimer se poudarita spoštovanje in češčenje do evharistije, kakor se tudi lažje razume resnico o stvarni (substancialni, ne le resnični) navzočnosti in službenem duhovništvu. Tako po eni strani razumemo neizmerno veličino Boga, ki se je naselil v naši majhnosti, po drugi strani pa ni možnosti za napačno razumevanje, če mislimo, da je evharistija le simbol, „kruh, ki nas mora spominjati“, to pa je tudi to.

11. Maša se ne konča takoj po obhajilu. S tem je jasno, da zahvaljevanje ni stvar presoje vernikov, ampak je dolžno in temeljno dejanje, da bi bilo obhajilo samo rodovitno.

12. Po obhajilu se duhovnik ne usede, kar je dejanje, ki ni „vzgojno“, saj bi lahko vernike, ki so prejeli obhajilo, spodbudilo k podobnemu dejanju.

13. "Besedno bogoslužje", če mu tako rečemo, ne traja dlje od "evharističnega bogoslužja" (oba izraza sta pokoncilski skovanki), ki je središče in vrh maše, pa obhajilo ni prestavljeno v zadnjo fazo obreda.

14. Latinščina ima funkcijo svetega in svečanega jezika in vernikom pomaga razumeti veličino skrivnosti, ki se uresničuje - izjemnost dogajanja na oltarju-Kalvariji je poudarjena prav z uporabo izjemnega jezika (izven običajnega), ne vsakdanjega (imamo seveda še druge t.i. "mrtve" jezike, ki so bili dokončno kodificirani in se ne spreminjajo, kot je recimo cerkvena slovanščina in drugi, v katerih se tudi more obhajati sveta maša, pa niso vsakdanji ali običajni). Pij XII. je v Mediator Dei zapisal: "Uporaba latinščine je jasno in plemenito znamenje enotnosti (med katoličani po vsem svetu, pa naj bodo italijanski ali nemški, beli ali črni) in učinkovita protiutež vsem krnitvam čistega nauka. Latinščina je premagovanje "prostora" in "časa". Premagovanje prostora, saj je jezik vselej enak, ne glede na to, kje se nahajate. Preseganje časa, ker je latinščina jezik, ki se ne razvija, in zato lahko bolje izraža trdnost dogme. Poleg tega se je treba vprašati: je potrebno mašo razumeti ali živeti? Danes imamo paradoks: vsi razumejo besede maše, nihče pa ne ve več, kaj je maša. Bili so časi, ko ljudje niso razumeli besed maše, vendar jih je veliko več vedelo, kaj je maša.

15. Trenutki molka ustrezno pojasnjujejo, da naloga vernikov ni toliko „glasno“ sodelovati, temveč "z vsem svojim bistvom“ sodelovati. Vzor par excellence je Devica Marija, ki ob vznožju križa ni govorila, ampak je premišljevala in darovala. Kdo drug kot ona je poskrbel, da je ta dogodek obrodil sadove? Skratka, da bi skrivnost maše obrodila sadove, je treba deliti in se prikrivati, ne pa se kazati.

vir: Il cammino dei tre sentieri

Kako je teologija osovoboditve osvobodila Brazilce od katoliške vere

Brazilski novinar Marcelo Musa Cavallari je povzel besede p. Clodovisa Boffa, servita in brata bolj znanega Leonarda Boffa, nekdanjega frančiškanskega duhovnika. Oba sta seveda bila prvaka teologije osvoboditve v Južni Ameriki, ki je pred kratkim izgubila enega od svojih glavnih predstavnikov, ko je 22. oktobra umrl Perujec Gustavo Gutierrez. No, tudi p. Clodovis je bil do leta 2007 pomemben predstavnik "teologije osvoboditve", vendar se je potem od nje obrnil stran. Skratka, še vedno p. Boff, saj je brat Leonardo bil laiziran, krivi dolgoletno prevlado teologije za propad katolištva v Braziliji.

Teologija osvoboditve je gibanje, ki je postalo priljubljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in poudarja osvoboditev od revščine in zatiranja kot ključ do odrešenja ali zveličanja, ampak je seveda vse skupaj gledano materialno, sredstva za dosego cilja pa niso pomembna. Vendar pa si poglejmo kar primer našega servita. Clodovis Boff je leta 2007 naredil potezo, ki ga je odtujila od slavnega brata, ko je objavil članek „Teologija osvoboditve in vrnitev k osnovam“, v katerem je teologe osvoboditve obtožil, da so v središče teologije namesto Jezusa Kristusa postavili revne. Zdaj je Boff mlajši napisal knjigo, v kateri poziva k ponovni osredotočenosti latinskoameriške katoliške Cerkve na Kristusa. „Potrebno je, da Cerkev ponovno poudari Kristusa kot duhovnika, gospodarja in Gospoda, in ne le boja proti revščini in podnebni krizi,“ je dejal ob predstavitvi knjige 'Kriza v Katoliški Cerkvi in teologija osvoboditve', ki jo je napisal v sodelovanju s patrom Leonardom Rasero in je nedavno izšla pri založbi Ecclesiae.

Seveda se p. Clodovis ni povsem odvrnil od vprašanj, s katerimi se ukvarja teologija osvoboditve: „To so pomembna vprašanja," pravi, „toda če se ne napajamo pri Kristusu, ki je vir, vse usahne, vse umre,“ je dodal Boff. Lahko bi rekli, da je naredil pomemben obrat in se tudi dokaj distanciral, vendar še vedno ne povsem. 

Sedaj pa pojdimo lepo k številkam, tokrat brazilskim, da vidimo, o čem kritično piše p. Clodovis Boff. Konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je teologija osvoboditve pričela svojo dolgoletno prevlado nad verskim mišljenjem v Braziliji, je bilo več kot 90 % Brazilcev katoličanov. Od takrat se je delež katoličanov med brazilskim prebivalstvom zmanjšal in zdaj znaša 51 %. Vidimo torej, da relativno število tistih, ki so se izrekali in se danes izrekajo za katoličane, nekako sovpada med Brazilijo in Slovenijo.

Obisk cerkva za bogoslužje je mizeren, saj brazilski katoličani zelo slabo obiskujejo cerkve. Raziskava, ki jo je lani v 36 državah izvedel Center za uporabne raziskave apostolata (Center for Applied Research in the Apostolate - CARA) Univerze Georgetown, je pokazala, da le 8 % brazilskih katoličanov ob nedeljah gre k maši. V isti raziskavi zasledimo, da naj bi v Sloveniji bilo še 24% slovenskih katoličanov nedeljnikov. Tu je treba povedati, da je gotovo resnična številka povsod še manjša, če upoštevamo, da se v teh raziskavah navadno gleda udeležba vsaj enkrat mesečno - iz prakse vem, da bi bila številka, če bi striktno gledali obisk vsako nedeljo (da torej nekdo ne gre k maši samo iz res objektivnih razlogov, kot je recimo bolezen in podobno), še precej manjša. Ta stopnja je bila tretja najnižja med analiziranimi državami, malenkost slabša, ampak približno enak odstotek katoličanov hodi k maši v Franciji, najslabše, za en dostotek, pa je na Nizozemskem. 

Boff in Rasera menita, da je upad obiska cerkva posledica tega, da se zaklad vere ne prenaša naprej. Kar se seveda strinjamo in je jasno. Pri teologiji osvoboditve je „vera instrumentalizirana v smislu revnih“, piše Boff v knjigi. „V odnosu do Božje besede in teologije na splošno zapademo v utilitarizem ali funkcionalizem,“ nadaljuje. Pravi, da se teologija osvoboditve „sklicuje na ideje, kot sta ‚rob brezplačnosti‘ in ‚eshatološka rezerva‘, da bi potrdila svoje spoštovanje transcendence vere. Dejansko je delež presežnosti v tej teologiji najmanjši in najmanj pomemben del, 'levji delež' pa, kot vedno, pripada 'osvobodilnemu branju' vere.“ Po mnenju patra Boffa to mnoge katoličane vodi v protestantizem, ezoteriko, neopoganstvo in celo satanizem.

„Vera v Kristusa še zdaleč ni izginila, to bi bilo absurdno trditi, ampak je še vedno referenca za Cerkev,“ je dejal redovnik servit na predstavitvi svoje knjige, v kateri je spregovoril na temo Kriza v 'Katoliški cerkvi: „Pomanjkanje vere, ideologije in posvetnost“'.

„Toda odločilno vprašanje je, ali je vera v Kristusa vaša osrednja, glavna, odločilna referenca,“ je dejal. „Ne gre za to, da bi Cerkev osrednje mesto Kristusa potrjevala le formalno in teoretično, ampak da ga potrjuje eksistencialno in operativno, kot utripajoče srce vsega svojega življenja in delovanja,“ je dejal redovnik.

„Doktrinarna potrditev Kristusovega prvenstva v Cerkvi ne stane veliko,“ je dejal. „Vendar pa eksistencialna potrditev, da je Kristus absolutno središče Cerkve, stane, in to veliko: To stane srce in dušo, kadar že ne stane solz in morda tudi krvi,“ je dejal. Clodovis v svoji knjigi govori o tem, kako je sodeloval z zagovorniki teologije osvoboditve v času pontifikatov papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. Po njegovem mnenju je treba teologijo osvoboditve ponovno premisliti s Kristusom v središču in ne z revnimi, da bi bila „času primerna, koristna in potrebna“, kot je dejal papež Janez Pavel II. v pismu brazilskim škofom leta 1986. Vidimo, kaj pomeni, če se nekdo ne popolnoma odvrne od zmote, ampak bi rad, da bi bil volk sit in koza cela. P. Clodovis bi rad rešil teologije osvoboditve, kakor jo je hotel, kot smo videli, očitno rešiti tudi papež Janez Pavel II., pa tudi Benedikt XVI. Lahko rečemo, da je TUDI teologija osvoboditve delno sokriva, vendar pa je le eno od sredstev v pokoncilskem voznem parku, ki so pripeljala do tovrstnih rezultatov. Ne vem, zakaj bi Cerkev potrebovala teologijo osvoboditve, ko pa se je v svoji zgodovini vedno zgledno ukvarjala in spopadala z družbenimi vprašanji, ne da bi zato odstopila od pravega nauka.