Potrebno za pot

Božja beseda današnje 15. nedelje, zlasti berilo iz knjige preroka Amosa in evangeljski odlomek, nam povesta zanimive reči za življenje. Pot je namreč eden od ključnih pojmov evangelista Marka, ponazarja pa naše življenje, našo hojo za Kristusom oz. še bolj Z NJIM, saj je ključno »biti z Njim«.Vprašanje, ki se zastavi, je, kdo in kaj pogojuje moje življenje? Po kom ali čem ga upodabljam? Na kaj se v življenju navezujem in naslanjam?

Kot vidimo, sta za pot, torej za življenje, po poročanju evangelista Marka, potrebni le dve stvari –

palica in obutev, vse drugo pride kasneje in ni tako nujno potrebno, ni tako pomembno. Nasprotno, lahko nas celo ovira. Stvari, ki nas lahko v življenju, če se nanje preveč navežemo, ovirajo, pa so zaobjete v treh rečeh: v kruhu, v torbi in v denarju za pasom. Omenjena je sicer še druga suknja, ki je tudi pomemben simbol, a se bomo mi omejili na tiste omenjene tri, nekako pa se ta druga suknja tudi navezuje na torbo. 

Če želimo tako živeti svobodno, potem ne smemo na te tri reči biti preveč navezani. Najbrž ni tako težko razumeti, da gre pri tem najprej za telesno hrano, kar lahko takoj razumemo, ko je uporabljena beseda »kruh«. Druga stvar je obleka, ki jo človek navadno spravi v torbo, potovalko, kovček ali kaj podobnega – včasih so naredili culo. Tretja zadeva, denar v pasu, seveda ponazarja vse materialne dobrine, pa še oblast zraven, ki jo navadno ekonomska moč prinaša. Ta tretja zadeva pa so tudi vse naša preračunavanja, ki jih prevečkrat počnemo in na katera celo naslanjamo svoje odločitve, bivanje in obstoj.

Pa da ne bo kdo mislil, kako sedaj mi preziramo te reči – ne bo držalo. V življenju potrebujemo tudi te tri vrste reči, nedvomno, a to ne smejo postati cilji, za katere živimo, temveč morajo biti sredstva. Cilji so drugi in tisti nam morajo biti vselej pred očmi in v naši glavi, ker sicer ne pridemo nikamor po poti. Pomembne so najprej druge reči, bistvene reči, potem pridejo tudi materialne. 

Tiste druge reči so ponazorjene s palico in sandali. To sta dve bistveni stvari, ki ju je tedaj popotnik potreboval. Potreboval je torej oporo in orodje, pa seveda primerno pripravljenost, kar ponazarjajo sandali. Na palico se je naslonil, z njo si je pomagal tudi drugače, pa tudi za obrambo pred kako živaljo je pomagala. Pred ostrimi kamni in čermi so ga branili sandali. 

Palica v Svetem pismu takoj prikliče v spomin Mojzesa, ki je vodil ljudstvo s palico skozi puščavo, prav tako kot vodi vernika nekdo skozi življenje – najprej seveda Božja previdnost, a imamo tudi na voljo po Cerkvi sredstva za pot skozi življenje in za zveličanje: Božjo besedo, zakramente in krščanski nauk, učiteljstvo. Božja beseda je sestavljena, kot nam pove tudi 2. vatikanski cerkveni zbor, iz Svetega pisma in Izročila. To so ena vrsta stvari, ki jih potrebuje kristjan na poti in bi jih lahko imenovali kar življenjska orodja, a moramo se ustaviti še pri tistih druge vrste orodjih. 

Imamo še sandale in vsi vemo, kako pomembna je za dobro hojo primerna obutev. Vendar pa sama dobra oprema še nič ne pomaga, če ni človek pripravljen. Pred kakimi štirimi leti sem sprejel skavte iz Italije, ki so bili tehnično odlično opremljeni, primerno oblečeni in obuti, pa vendar se je njihova pot, vsaj kar zadeva hojo, končala v Tolminu, najprej ni več šlo. Ne navajeni hoje, so nekateri med njimi imeli tako veliko žuljev na stopalih, da je dejal zdravnik, kako še cel mesec ne bodo mogli normalno hoditi. Zelo pomembno je torej, da gremo na pot tudi dovolj dobro pripravljeni. Za krščansko življenje tako potrebujemo primerno vsebino in duhovno hrano. Rekli smo namreč, da sandali ščitijo pred ostrimi kamni in čermi. Moramo se torej po eni strani poglabljati v krščanski nauk in vsebino ter o njem razmišljati, ker je treba vsebine poglabljati. Po drugi strani pa moramo seveda uživati duhovno hrano, kar predstavlja najprej molitev v najširšem smislu – najvišja oblika molitve je sveta evharistija –, potem pa še duhovno branje. Tu ni mišljeno le Sveto pismo, temveč tudi spisi svetnikov, cerkvenih očetov, cerkvenih učiteljev ter učiteljic in duhovnih pisateljev. 

Kristjan mora biti tako navezan le na Gospoda in na tiste reči, ki ostanejo, da je podoben preroku Amosu, ki se ni pustil krivo voditi kralju, saj ga ni vezala nobena stvar tega sveta. Nasprotno pa smo mi lahko vodljivi, če nas preveč vežejo telesnost, materialne dobrine, moč in oblast, saj se bo vedno našel kdo, ki ima naštetega več oz. ki te stvari nadzoruje in nas bo zato lahko tako in drugače kupil. Prerok je za Sveto pismo tisti, ki svoje življenje oblikuje po resnici, ki je ena sama, za kristjane pa je to celo oseba, Jezus Kristus sam. Zato pustimo pri miru kruh, torbo in denar v pasu, poslužimo pa se palice in sandalov. Kruh in igre ne obstanejo, obstanejo le večne dobrine, ki so tudi edina prava hrana, ki človeka tudi notranje nahrani ter zadovolji.