Kaj delamo pri maši?

Dragi bralci, v prihodnje se bom potrudil, da boste na mojem blogu našli praktično vsak dan kak zapis, vsaj kak krajši zapis bo to. Poleg rednih zapisov, ki jih delam za Novi glas in kot pridigarske osnutke za nedelje in praznike, bi namreč zlasti rad ponudil vsaj kak povzetek, skrček ali zanimivost tistega, kar čez dan preberem - na spletu, v knjigah ali revijah in časnikih. Tu je torej prvi tak karatek zapis.

Na italijanski različici strani aleteia.org sem našel lep zapis Jen Schlameuss-Perry, preveden iz

španščine o 8 pogostih vprašanjih, ki si jih zastavijo mnogi nekatoličani in tudi katoličani, če prvič pridejo k maši. Sam bi rekel, da si jih zastavijo tudi takrat, ko so res pri stvari, da so pozorni na to, kar se dogaja. Zlasti gre tu za vprašanja o tem, kaj pomenijo določene kretnje pri bogoslužju. Poglejmo najzanimivejša vprašanja oz. še bolj odgovore.

1. Kakšen smisel ima tolikokrat sesti, vstati in poklekniti?

Vsaka drža ima svoj namen in svoj pomen. Ko sedemo, se posvetimo dejavnemu poslušanju, zato sedimo zlasti v času mašnih beril in pridige. Pri evangeliju stojimo zato, ker je Kristus sam, ki nam govori v tistem trenutku. Sam dodajam še to, da poleg dejstva, da stojimo iz spoštovanja do Kristusa in v dolžno čast do njega, stojimo tudi zato, ker tako dokazujemo pripravljenost, da evangelij dejavno prenesemo v svoje življenje, da torej tudi s telesom pokažemo trden sklep, da se sveta maša nadaljuje v življenju. Konec koncev nam izvirna latinska liturgija reče ob koncu: "Ite, missa est!" Torej, pojdite, poslana je - sveta maša je namreč po nas poslana v svet. Včasih molitev stoje izraža našo povezanost v molitvi kot "skrivnostno Kristusovo telo", kakor sv. Pavel označuje Cerkev - tako je recimo, kadar molimo Slavo, Vero in podobne molitve. Stoje tudi hodimo, nekakšna mini procesija se zgodi, ko gremo naproti Kristusu, ki ga bomo prejeli pod podobo kruha pri svetem obhajilu. Klečanje je spokorna drža in drža čaščenja. Tako najbolje pokažemo našo grešno naravo in potrebo po tem da nas Bog ozdravi. Zato klečimo med osrednjo molitvijo svete maše, ki ji pravimo tudi "evharistična molitev", kjer so tudi Jezusove posvetilne besede, po katerih se, ko jih izreče duhovnik, kruh in vino spremenita v Kristusovo Telo in Kri. Naše klečanje je priznavanje Kristusove resnične navzočnosti, zato bi bilo prav, da se kleči tudi med spevom "Jagnje Božje", pa do trenutka, ko gremo k svetemu obhajilu, pa tudi pri zakramentu svete pokore ali spovedi je ta drža najbolj prikladna, če ne drugače, vsaj takrat, ko duhovnik nad nami moli odvezo. Samo tako je namreč zares očitno, da smo ponižni in skesani ter da prosimo Gospoda, da bi nas ozdravil. 

2. Kaj pomenijo tisti trije križci pred evangelijem? 

Pred evangelijem, ko stojimo in se pripravljamo na to, da bomo evangeljski odlomek poslušali, se zbrani trikrat pokrižamo z majhnimi znamenji križa, in sicer na čelu, na ustnicah in na prsih. To je naš izraz pripravljenosti, neke vrste zaveza Gospodu, trden sklep, da bomo imeli Krtistusov evangelij v svojih mislih, da bo v naših besedah in v naših dejanjih, saj se dejanja rodijo v srcu, torej v naši notranjosti. Če bo evangelij resnično v naših mislih, na naših ustnicah in v našem srcu, potem je večja možnost, da bomo res vršili Božjo voljo. To je vidno znamenje tega, da nimamo le potrebe po tem, da bi evangelij poslušali, temveč tudi po tem, da ga vsak dan živimo. Zato je pomembno, da se zares nazorno in zavestno ter dostojno trikrat pokrižamo, sedaj ko vemo, kaj je na stvari. 

Tako, tu sta povzeti in razširjeni dve vprašanji, za ostalih šest vprašanj pa vam dajem tu povezavo: http://it.aleteia.org/2015/09/15/8-domande-che-molti-non-cattolici-e-cattolici-si-fanno-sulla-messa/

K kot klerikalizem (1)

Cerkveni in družbeni antislovar 12a

Pri črki “k” mi je prišlo na misel vse tisto, kar sem bral pri italijanskem blogerju Pietru, čigar spletni dnevnik se imenuje Traditio liturgica. Da ne bo pomote, ne gre za kakršnegakoli “tradicionalističnega” katoličana, pa naj to pomeni, kar hoče, temveč za pravoslavnega kristjana, ki pa je seveda odrastel v italijanskem kulturnem okolju, zato ga tudi dobro pozna, odlično pa pozna tudi zlasti grško sceno, sam je namreč strokovnjak za klasično filologijo, torej za grščino in latinščino, odlično obvlada tudi sodobno grščino, starocerkveno slovanščino in ruščino. Ponavlja tisto, kar je dejal že pravoslavni kristjan Alexander Kalomiros, da je namreč za Cerkev, tako zahodno kot tudi vzhodno, klerikalizem smrtonosna bolezen.

 

Ideja je preprosta – antični in srednjeveški model Cerkve, ki je slonel na meništvu in

kontemplativnosti, mističnosti, je zamenjal legalno-klerikalni model. Ta je nad prvim prevladal in ga delno tudi zadušil. Prišlo je do menjave mišljenja, načina gledanja, perspektive, kot rečemo s tujko. Premaknilo se je središče. Ne da bi seveda vselej tako želeli, se je nekje sprožilo gibanje, ki je nazadnje privedlo do sodobne sekularizacije, torej vdora posvetne miselnosti in gledanja na stvari tudi v Cerkev samo. Oba omenjena kristjana, Kalomiros je žal že pokojni in je želel na temo celo napisati knjigo, sta mnenja, da je sodobno stanje posledica starih napačnih izbir in odločitev. Naj bo torej najprej jasno, da ne govorimo o slabih namenih kogarkoli, ki je sprožil proces, ki je razmajal in celo sprevrgel nekdanjo uravnoteženost, saj je pogosto bilo treba kaj ukreniti – ni bilo druge izbire, dejstvo pa je, da je prišlo skozi stoletja do čedalje večjega odpiranja duhu sveta, zlasti pri dejavnih kristjanih, tistih torej, ki so “hodili v cerkev”, kot še danes pravimo. 

Sv. Avguštin je trdil, da je “kristjan s kristjani in škof zanje”, kar kaže na močno, tudi notranjo, povezanost med klerikom, torej posvečeno osebo, in laiki, torej “navadnimi” verniki oz. tistimi, ki niso posvečeni v duhovnike ali škofe. Stavek kaže, kako so bili vsi pravzaprav na isti ravni, čeprav vsak s svojo posebno nalogo in poslanstvom. V tej dobi in tem obdobju krščanstva je vsak član krščanske skupnosti, pa naj bo to vernik, škof, patriarh ali papež, v službi skrivnosti odrešenja, ki se konkretno odraža v Cerkvi. Nihče svojega položaja ni uporabljal za kak drugi namen, kot pa je odrešenjski namen, zveličanje duš. Sv. Pavel je zato dejal: “Nismo gospodarji vaše vere, temveč služabniki vašega veselja”, s čimer jasno kaže na pravkar omenjeno gledanje. Veselje, jasno, ni mišljeno v posvetnem smislu kot veselje tega sveta, temveč kot večno veselje, večna sreča, kot življenje kristjana v Kristusu. 

Zlasti v zahodni Cerkvi pa danes nima smisla uporabljati tovrstnih stavkov, ker je ozračje popolnoma drugačno, tako iz zgodovinskih razlogov kot tudi zaradi strukturnih izbir v Cerkvi. Z Luthrom je prišlo do dveh skrajnih izbir – po eni strani do popolnega zanikanja službenega duhovništva, kar je prevzel protestantski pol, po drugi strani pa do ozračja sumničavosti in na koncu do izključitve vernikov iz “kontrolne sobe” v Cerkvi. Če so v Nemčiji in drugih “reformiranih” deželah, lahko rečemo slikovito, vrgli iz Cerkve duhovnike, so po katoliških deželah duhovniki vrgli iz Cerkve laike, torej vernike. Prišlo je do preloma, saj vernik ni imel več nobene besede, nobenega pomembnega položaja, ni več odločal o ničemer. Pomemben položaj ima od takrat naprej v Cerkvi le še posvečena oseba, torej duhovnik ali škof. 

Tisto, kar je sv. Benedikt dal v svoje redovno pravilo, da torej Bog lahko spregovori tudi po najbolj nepomembnem bratu, zato mora opat poslušati vsakogar, ni veljalo več. Na eni strani smo tako imeli Cerkev, ki poučuje, na drugi Cerkev, ki se uči. Eni ukažejo, drugi ubogajo. Najbrž ni treba dodatno poudarjati, kako je isti model pričel veljati tudi znotraj samega klera, kot se reče s tujko, ko označujemo vse posvečene osebe ali tiste, ki so na poti do posvečenja. Višji kleriki ukažejo, nižji morajo ubogati. 2. vatikanski cerkveni zbor je skušal zadeve omehčati, namen je bil dober in pravi, vendar pa je v resnici prišlo, to si je treba priznati, do nekaterih rezultatov protestantskega sveta, duhovščina pa se je postopoma “laicizirala”, postala posvetna. V bistvu je položaj tako slabši kot prej, saj se napačno danes jemlje kot cerkveno tisto, kar je posvetno, in za evangeljski duh tisto, kar je le duh sveta.

se nadaljuje...

Objavljeno v tedniku Novi glas.

H kot HOSTIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (9)

Od časa do časa pride na vrsto tudi kakšna bolj “cerkvena” tema, ne le družbena, treba je namreč upravičiti naslov naše rubrike. A pojdimo k bistvu. Še pred nedavnim se je “šlo k obhajilu”, danes se ta fraza uporablja le še za praznik 1. svetega obhajila, zato se ob vprašanju, ali je kdo šel k obhajilu, danes pisano pogledajo, ker pač govoriš o odraslih kristjanih, najbrž bi lahko dali pridevnik tudi v narekovaje, saj “biti odrasel kristjan” pomeni tudi to, da je vse prejšnje za v koš, je preživeto in podobno. Dandanes tako nekdo ne gre več “k obhajilu”, temveč "gre po hostijo”, “prejme hostijo”, celo “vzame hostijo” ali “gre vzet hostijo”. 

Kot marsikaj se je zbanaliziralo v Cerkvi tudi sveto obhajilo, pa čeprav še vedno velja ob evharistični

molitvi, zlasti ob posvetilnih besedah, za vrhunec svete maše. Vrhunec ta zadeva gotovo že dolgo ni več, postalo je nekaj povsem navadnega, banalnega, posvetnega. Zdi se namreč, še več, vidimo, da pri delu maše, ki se mu reče “obhajilo”, ne gre več za prejemanje “nekoga”, temveč “nečesa”. Da se je nekaj spremenilo v pojmovanju, razumevanju in, da, v verovanju, kaže sama praksa ravnanja s tistim, kar je nekoč, še pred nedavnim, veljalo za Najsvetejše, za Kristusovo telo, za Gospoda Jezusa samega, danes pa je očitno drugače. Včasih se je besedi “hostija” dodalo pridevnik “sveta”, da bi povedali, da se je nekaj s tisto “stvarjo” dogodilo, da se je spremenila, in sicer je “nekaj” postalo “nekdo”, ne kdorkoli, temveč Gospod sam. 

Danes je hostija pač hostija, prej in potem, nekaj, kar nekaj tudi ostane. Največ, kar je še dopustno, je to, da gre za znamenje, simbol in nič več. Kruh torej ostane danes kruh, zato pa ni nič narobe, če se ravna, kot se pač ravna. Danes pogosto vidimo nekakšno mešanico sentimentalizma, ponosa in sodobnih teženj ter konceptov, kakršne so npr. “človekove pravice”. Vpliv sveta je zelo močan, mediji pa nam vseskozi vsiljujejo ravno vse to. Obhajilo je postalo neki statusni simbol, neki simbol pripadnosti, postalo je neka nagrada za našo navzočnost oz. prisotnost pri maši. Pomembna so dobra čustva, kot je rekla neka prijateljica na spletu drugi prijateljici, ko sta se pogovarjali o tem, kdo bo lahko sedaj prejemal obhajilo, če pustimo ob strani dejstvo, da se pravila in načela niso spremenila: “Torej lahko tudi jaz, ki živim z moškim, sedaj vzamem obhajilo”? Če pustimo mešanje pojmov, kjer ni več jasno, kdo živi s kom in kdo je s kom poročen, skrbi zlasti drugi del odgovora: “Če se imata s tipom zares rada, obhajilo lahko vzameš, se mi zdi”. 

Včasih je nekdo obhajilo prejel, danes ga kar vzame. Nič čudnega, ko pa je že pred samimi posvetilnimi besedami napačni prevod grške in latinske besede - namesto prejmite oz. sprejmite, kar pomenita besedi “labéte” in “accipite”, imamo praktično v vseh prevodih rečeno: “Vzemite”! Včasih, še pred nedavnim, smo se spraševali, ali smo vredni obhajilo prejeti, danes, ko se vzame obhajilo ali celo hostijo - sam Kristus naj bi tako zaukazal -, se tega ne smemo več spraševati, saj je to vendar naša pravica. 

Naj navedem, kaj pravi italijanski bloger “Il Mastino”, pa se opravičujem že vnaprej, če bodo uporabljene tujke, ker tokrat žal ne gre drugače, saj slovenščina preslabo loči neke besede, zato pa različne besede z različnim, a sorodnim pomenom, prevaja z eno in isto besedo. Pravi ta bloger takole: “Vredne evharistije nas ne napravi več očiščenje od grehov, temveč čustva, čustva v posvetnem pojmovanju, seveda, kar pomeni farsično in čutno izkazovanje afektov, ki so resna in krščanska zadeva. Krščanstvo ne zastonj nikdar ne govori o “sentimentih”. “Sentimentalno” obhajilo ni več globoko in intimno srečanje med Bogom in ustvarjenim bitjem, ki sprejema Stvarnika in se mu pusti odrešiti. Postalo je dejanje ponosa, izraz napuha, je sikanje Bogu: “Kdo si ti, kdo pa sem jaz”? - nihče se ne podvrže. Obhajilo je postalo izziv vernika Bogu samemu in njegovi Cerkvi. V nekaterih primerih je postala prava kletvica proti Očetovemu usmiljenju, ki jo izpljunemo na oltar, ki je vendarle bil pripravljen za izgubljenega sina. Nočemo Božjega usmiljenja, temveč želimo pred Bogom izterjati “pravico”, da delamo, kot hočemo in želimo, ker smo prepričani, da ta Bog nima nobenega vpliva na naše življenje. Prepričani smo, da je nesposoben odrešenja, glede na to, da mislimo, da sploh ni potrebe po kakem odrešenju, zato pa ga gledamo z domišljavostjo, s kakršno se gleda v oči “impotentnega boga”. 

Te besede so zelo ostre, a je hkrati res tudi to, da se danes kaj doseže le še s šok terapijo. Vsekakor je potrebno, da se vsak pri sebi zamislimo, ali še verujemo v spremenjenje in v resnično Božjo navzočnost v svetih podobah. Če je naš odgovor pritrdilen, potem bo treba pokazati to tudi na zunaj, z ustreznimi kretnjami češčenja in z ustreznim ravnanjem s stvarmi, ki niso le svete, temveč celo najsvetejše.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Ni vsega kriv Keynes …

Ekonomska kriza in izhod iz nje (1)

Še malo se bomo zaustavili pri ekonomiji, tudi v povezavi z družbenim naukom Cerkve (DNC), saj se v teh tednih veliko govori in piše o tem. Še enkrat ponovim, da sam nisem noben strokovnjak na tem področju, vendar me vseeno stvari zanimajo in skušam kaj prebrati ter razmisliti ob zapisih tistih, ki so strokovnjaki. Odzivi tistih, ki se s temi področji ukvarjajo, so bili dobri, dobil sem tudi nekaj spodbud. Za podlago nam bo tokrat zapis, ki ga je napravil Giovanni Passali, predsednik združenja “Associazione Copernico”, ki ima večdesetletne izkušnje na področju financ, saj načrtuje programe in sisteme prav za področje visokih financ, kakor ga poenostavljeno imenujemo. 

Takole pravi: “Ni nobenega dvoma o dejstvu, da je sodobni svet v zadnjih petdesetih letih najprej

predložil, potem pa sledil modelu rasti, ki ni upošteval človeških meja in skupnega dobrega. Na začetku se je zdelo, da bi vse lahko šlo skupaj, ko pa je postalo jasno, da tako ne more biti, je žal prevladala moč tistih, ki so imeli osebne interese, in je ostal brez moči tisti, ki se je razdajal za skupno dobro. Sedaj smo na točki, ko se skupno dobro jemlje narodom v imenu uravnavanja bilanc in/ali zato, ker je treba plačati dolgove, kar se zdi, da je postalo že dogma, ki je nad vsakim drugim zakonom”. O vsem skupaj se lahko kar strinjamo in nam je vsem na očeh, potem pa Passali nadaljuje s tem, da se ozre v zgodovino, saj je to tudi po njegovem prepričanju potrebno, da bi prav razbrali sedanji čas, v katerem živimo, in to, kar se dogaja. 

Treba je gledati ne le močno nazaj v zgodovino, kjer so se razvili razni ekonomski nauki, kot je, recimo, tudi tisti Johna Maynarda Keynesa, temveč se je treba ozreti tudi na tisto nekoliko bližnjo ekonomsko zgodovino, da bi razumeli, pri čem smo danes. Marsikdo vali velik del krivde za aktualno krizo na Keynesianski nauk oz. “na dejstvo, da so se države zadolžile, da bi izplačevali plače ubogim brezdelnežem, in so strli ekonomijo tako, da so vzeli denar bogatim prek davkov”. Tako je ena od komentatork dejala, kako socialdemokratsko-keynesianska država plačuje javne uslužbence, ki ne proizvajajo dobrin, z denarjem davkov, ki jih plačujejo proizvajalci dobrin … prerazporediti bogastvo v teoriji pomeni vzeti bogatim, da bi dali revnim, v resnici to pomeni vzeti tistim, ki delajo prek davkov, da bi dali tistim, ki ne delajo prek javne porabe … Keynes je pozival vlado, naj zniža vrednost denarja, da bi tako spodbudili investicije. Ravno preveliko znižanje vrednosti denarja, ki ga je spodbudila Federal Reserve leta 2001, pa je bila tista, ki je v ZDA sprožila zadolžitveno nevihto … Nihče naj se ne slepi, da se lahko gre naprej v nedogled z nekaznovanim zadolževanjem – težava javnega dolga je v tem, da je treba prej ali slej tega plačati v celoti, vse do zadnjega centa. Takrat pa imamo Grčijo”. 

V tej rekonstrukciji pa je marsikaj, kar ne gre. Od 2. svetovne vojne do danes sta zlasti dva dogodka močno zaznamovala monetarno in finančno arhitekturo, kakor nam pove Passali: “To sta bila sporazum v Bretton Woodsu iz leta 1944 in ukinitev tega sporazuma leta 1971. S tem sporazumom so opustili kynesianske zahteve v prid tistim, ki jih je izrazil ameriški ekonomist Harry Dexter White (medtem ko je Keynes zastopal Veliko Britanijo). Razlog je preprost – Keynesov načrt je bil uravnotežen in je predvideval kompenzacijsko zbornico, ki bi uravnavala kreditna (in dolžniška) razmerja med državami, medtem ko je model, ki ga je predlagal White, bil neuravnotežen v prid ZDA, saj je predvideval, da bi vse valute drugih držav lahko bile zamenjane v dolarsko valuto po stabilnem menjalnem razmerju, dolarje pa bi se dalo menjati v zlato (spet po stabilnem menjalnem razmerju). Seveda so ZDA lahko vsilile svoj model zaradi dejstva, da so bile velika zmagovalka vojne in hkrati država, pri kateri so se zadolžile mnoge države, ki so prav tako bile zmagovalke. Ekonomist White je bil tudi veliki avtor ustanovitve Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Glede na to, torej, da je s sporazumom v Bretton Woodsu bil keynesianski model zavržen, je obtoževanje Keynesa za polomijo današnje krize (ki se je sprožila kar šestdeset let po njegovi smrti!) stvar, ki je popolnoma izven resničnosti. Sporazum v Bretton Woodsu ni mogel delovati in ni mogel trajati, ker je praktično položil svetovni denarni nadzor v roke ZDA in zato ker količina zlata v obtoku ni mogla biti zadostna, da bi pokrila ves denar v obtoku. Povečanje denarja je bilo nujno potrebno, da bi lahko podprli ekonomsko rast ZDA in sveta, že v 60. letih pa so vsi vedeli, da na svetu ni bilo dovolj zlata, da bi pokrili denar v obtoku. Ko je ameriški predsednik Nixon leta 1971 javno oznanil, da bodo ZDA nehale zagotavljati menjavo dolarjev z zlatom, ni napravil nič drugega, kot da je odkrito in uradno naredil tisto, kar so vsi vedeli – ni bilo dovolj zlata za ves denar v obtoku. Od takrat je cena zlata v dolarjih začela rasti, isto pa se je zgodilo tudi z menjalnimi tečaji, ki so jih do tedaj vzdrževali stabilne, zahvaljujoč se nenehnim intervencijam centralnih bank”.

Toliko za pokušino, prihodnjič pa nadaljujemo s še nekoliko zgodovine, da bi razumeli, kje smo, potem pa bomo pogledali, skupaj s Fassalijem, kaj lahko doprinese DNC, videli pa bomo tudi, kaj nam v tem oziru sporoča sveti oče Frančišek, zlasti po apostolski spodbudi Evangelii Gaudium.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Danes je zasijala luč

Naj nam za lažje premišljevanje Božje besede pri polnočnici pomaga povzetek razmišljanja Gianfranca Ravasija:

Judovska tradicija je razlikovala štiri bistvene noči v zgodovini človeštva. Prva je bila noč ob stvarjenju, ko je Božja beseda odstranila proč temo, rekoč: »Bodi luč!« Druga noč je bila tista, ko je Bog sklenil zavezo z Abrahamom: »Sonce je zašlo in legel je mrak … Tisti dan je GOSPOD sklenil z Abramom zavezo« (1 Mz 15,17.18). Tretja noč je povezana z Gospodovim mimohodom – pasho, ko je bilo judovsko ljudstvo rešeno egiptovskega suženjstva. Četrta in zadnja noč pa bo tista, ko bo prišel Mesija, tej noči bo sledil takšen dan, da ne bo več teme: »Tedaj bo samo dan, ki bo znan GOSPODU, ne dan in ne noč; in zgodilo se bo: ob večernem času bo svetloba« (Zah 14,7).

Prav to četrto noč sedaj mi praznujemo, noč, ki jo je za vedno premagala Kristusova luč in odprla zarjo nove zgodovine, zgodovine odrešenja. Ta popolna luč zaznamuje vsa berila, ki smo jih slišali pri tej sveti maši. Izaija pravi, da je ljudstvo, ki je hodilo v temi – ta ponazarja nič in zlo – zagledalo veliko luč, ki jo spremljajo tri velika presenečenja. Prvo od njih je veselje, pravzaprav radost, tista prvinska, čista, neomadeževana radost, tisto pristno veselje, ki prihaja iz samega človekovega bistva. Ljudje se veselijo »kakor ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plen«. Drugo presenečenje, ki ga prinaša ta luč predstavljata mir in svoboda, saj je Gospod ubogih in zapostavljenih zlomil jarem bremena in palico na hrbtu ter šibo priganjača, s čimer so preganjali njegovo ljudstvo. Največje presenečenje za nas pa je tretje: »Dete nam je rojeno!« To je posebno dete, ki prinaša neko novo ureditev sveta, ki pa ni zunanja, temveč notranja, duhovna ureditev. To označujejo tudi njegovi vzdevki, ki jih Izaija našteje: »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.«

Vzporedno Izaijevemu spevu imamo odlomek iz Lk. Ljudstvu, ki je potopljeno v spanec in mraz, zasije Božja luč in takoj je oznanilo veselja – »Oznanjam vam veliko veselje!«, na svet pride mir »In na zemlji mir ljudem!«, predvsem pa se rodi dete. V tem detetu je zakoreninjeno upanje sveta, kar nam povejo spet vzdevki: »Odrešenik, Kristus, Gospod!«. Prvi, ki imajo odprta ušesa za poslušanje te »vesele novice«, ki imajo čiste oči, da lahko vidijo v tem nomadskem otroku izvir našega odrešenja, so pastirji – zadnji na svetu. Iščejo in najdejo, tako pa postanejo Kristusovi odposlanci. Lk nam namreč nekoliko naprej pove, kako so se vsi čudili nad tem, kar so jim povedali pastirji.

Vsem tistim, ki so kakor pastirji preprosti in čistega srca, se odpre drugačno življenje, drugačna kvaliteta bivanja na tem svetu., gre za pravo ponovno rojstvo, ker gre za notranje prerojenje. Nek apokrifni tekst postavlja Jezusu v usta te besede: »Postal sem majhen, da bi vas s to svojo majhnostjo lahko popeljal visoko, do tam, od koder ste padli. Nesel vas bom na svojih ramah.« To pove, kako je treba božič osvoboditi tistega bremena romantike, ki ga teži, saj se pod snegom, svečkami, lučkami, darili, drevesci, skriva bistvo božiča, ki nam rado uide. V betlehemskih jaslih se namreč naše odrešenje šele začne, je prvi žarek dneva odrešenja, dopolni se namreč v praznem jeruzalemskem grobu. Vzhodna krščanska liturgija zato govori o »Božični Pashi« - božični véliki noči. Luč, ki posveti na božično noč je že odsev zarje velikonočnega jutra, ki je res pravi in prvi dan odrešenja.

- G. Ravasi, Secondo le scritture, Anno A, Piemme, Casale Monferrato 1992, str. 31-33.

Jugonostalgija

Ob brskanju po italijanskih spletnih časopisih sem zasledil članek z gornjim naslovom, ki je že zaradi naslova zbudil v meni zanimanje, predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da t.i. jugonostalgija zbuja zanimanje tudi na tujem. V začetku članka najdemo zanimiv Churchillov citat, da Balkan proizvede več zgodovine kot je je sposoben prebaviti - koliko stvar drži ali ne, presodite sami, dejstvo pa je, da se je na tem prostoru v preteklosti zgodilo silno veliko zadev, ki še niso povsem razčiščene, se morda celo nadaljujejo.  Tuje oko in mnenje je za nas gotovo nekaj zanimivega, tudi zato, da vidimo, kako na dogajanje v tem delu Evrope vidijo naši sosedje.

Znak za to, da Jugoslavija ni še povsem izumrla, ampak umira na obroke je tudi ta, da je internetna oznaka ".yu" izginila šele pred kratkim, natančneje 30. marca opoldne. Srbski narodni Register je končno zaukazal ukinitev oznake, ki so jo pri življenju držali nekateri docenti beograjske univerze. Digitalni konec Jugoslavije so želeli obeležiti tudi v Muzeju jugoslovanske zgodovine v Beogradu. O tem je Dobrica Veselinović, pobudnik dogodka dejal: "Naš namen je obeležiti dan, ko bo Jugoslavija kot država dobesedno izginila. Najprej je izgnila z zemljevidov, zdaj izginja tudi iz virtualnega prostora."

Kakor je znano, je Jugoslavija umirala počasi in z mnogimi nemiri: najprej v dolgi agoniji po Titovi smrti, ki je prerasla v krvavo vojno leta 1991, potem je formalno izginila leta 2003, ko sta Srbija in Črna Gora ustanovila krhko nekajletno unijo (spomnimo se, kako so leta 2006 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji še igrali kot Srbija in Črna Gora, čeprav se je slednja že osamosvojila malo prej op. prev.), zdaj pa je simbolno izginila tudi na medmrežju.

Vendar pa Jugoslavija vedno znova vznikne iz pepela kot kakšen feniks - danes v obliki jugonostalgije, ki objokuje nekdanjo skupno državo, kot odgovor na tako prisotne rane fizičnih in mentalnih delitev. Ta je predvsem prisotna v Bosni in Makedoniji, kjer še kako objokujejo skupno preteklost, ki so ji nacionalizmi devetdesetih let tako nasprotovali, danes pa jo mnogi spet želijo obuditi, kar je znak, da nacinalizmi niso povsem uspeli v "zaplembi spomina", kakor jo imenuje pisateljica Dubravka Ugrešić. Zgodovina se tako marsikje vrača - 81000 Beograjčanov se še vedno ima za Jugoslovane. Kregajo se z ministrom za človekove pravice, ki jim ne priznava statusa narodne manjšine. V Zagrebu so v marcu ustanovili gibanje "Jugoslovanska zveza" (Savez Jugoslovena), ki ima za cilj pridobitev skupne istovetnosti, ki bi po njihovem prepričanju bila edini protistrup balkanskim nacionalizmom in sedanji žalosti. Nekateri teorizirajo tudi o nekakšni "Jugosferi" - neologizem je uvedel Economist, predstavljal pa naj bi poskus novih oblik regionalnega sodelovanja, ki bi preraslo nasilje iz devetdesetih let (ob tem je treba povedati, da je še vedno 16000 pogrešanih, ki jih išče kak milijon sorodnikov).

Pa vendar se ta post-Jugoslavija kar noče in noče konkretizirati. Marčna konferenca na Brdu pri Kranju, kjer naj bi se srečali vsi voditelji bivših jugoslovanskih republik, skupaj še z albanskimi, je padla v vodo, ker se je niso udeležili srbski predstavniki, ker niso priznali prisotnosti Kosova kot neodvisne državne tvorbe. Še bolj kot Kosovo pa balkanska črna luknja ostaja Bosna in Hercegovina: absurdna ena in hkrati dvojna državna tvorba, ki jo pri življenju umetno drži mednarodna skupnost. Da ne govorimo o škandalih, birokracijah, korupciji in ekonomski krizi, ki razjedajo življenje mnogih balkanskih držav ter jih postavlja v stanje neskončne tranzicije. Toda proti čemu? Proti Evropi, pravijo. A tudi ta cilj ni samo po sebi umeven: ko v Bruslju zaslišijo besedo Balkan, se takoj spomnijo na grško ekonomsko krizo, kar je dovolj in preveč. Res je sicer, da bo 2. junija v Sarajevu "ekumenska" konferenca glede Balkana, a je že znano, da ne bo s strani Evrope nič posebej novega, razen - morda - ukinitve vizumov za Bosno in Albanijo. 

Četudi se Evropa zdi le privid v daljavi (ali bližnje razočaranje), pa "jugonostalgija" dopušča sanje: je tolažilna, nič ne stane  in budi občutja neke preteklosti, ki ne mine. 

Toliko o članku, zdaj pa me zanima vaše mnenje, dragi obiskovalci - pa naj se tiče kritike članka, jugonostalgije ali česar koli, povezanega z vsebino.

- Vittorio Filippi, Avvenire 23.maj 2010.

Duhovnik naj ne oznanja samega sebe...

V branje dajem povzetek govora s sredine papeževe avdience. Zdijo se mi zelo zanimive, pa ne le za duhovnike, ki so jim besede namenjene v prvi vrsti, ampak za vse nas, saj imamo vsi duhovniško dostojanstvo in moramo pričevati za Kristusa ter ga oznanjati.

 

Po Jezusovem zgledu, ki je dejal "moj nauk ni moj", tudi duhovnik "ne razlaga nekega filozofskega nauka, ne govori sam od sebe, da bi si pridobil oboževalcev ali da bi si ustvaril svojo stranko, ampak uči v imenu navzočega Kristusa, širi resnico, ki je Kristus sam" ... "Ne širim svojih idej, ne govorim, kar je meni všeč, ampak sem Kristusova usta in glas in širim edino ta nauk," je dejal papež, ko je govoril, kakšen bi moral biti vsak od duhovnikov, ki "ne oznanja svojih idej, temveč nauk, ki ni njegov, ker je Kristusov". Duhovnik pa tudi "ni nek glasnik, ki le prebere neko besedilo", saj mora on sam najprej živeti, kar oznanja, "pristen cerkveni nauk".

Prva duhovnikova naloga je torej učiteljska služba, poučevanje - danes, ko smo v krizi vzgoje je ta naloga še posebej pomembna, če se jo le izvaja "konkretno po službi vsakega duhovnika". Duhovnik se mora upodabljati po Kristusu Glavi, kar je rodovitna resničnost, v vseh treh službah, ki jih izvaja, to je v poučevanju, posvečevanju in vladanju. Duhovnik, ki poučuje, pa "nikdar ne podaja samega sebe, svojega mišljenja, svojega nauka, temveč kakor Kristus človeštvu razkriva Očetov obraz, globoko vez ljubezni, ki jo Bog živi v samem sebi in pot, ki vodi k njemu. Duhovnik je tako poklican, da ljudem kaže resničnost in navzočnost Boga, ki je živ in delujoč v svetu."  

Blagor ubogim v duhu...

Predlagam, da dan po prazniku Brezmadežne prisluhnemo besedam našega papeža, saj so res zanimive in aktualne, izrekel pa jih je ob tradicionalnem poklonu kipu Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu.

Opozoril je na etično odgovornost javnih občil. "Dan za dnem časopisi, televizija in radio o zlu pripovedujejo, ga napihujejo ter nas tako navajajo na najbolj okrutne reči. Tako nas delajo neobčutljive in nas na nek način zastrupljajo, saj zla ne moremo popolnoma prebaviti in se dan za dnem kopiči. Srce otrdi, misli pa se omračijo", je dejal Benedikt XVI.

"V mestu (Rimu) živijo ali preživijo nevidne osebe, ki se od časa do časa pojavijo na prvih straneh časopisov ali na televizijskem zaslonu, kjer jih do konca izkoristijo, dokler novica in podoba zbujata pozornost. Gre za perverzen mehanizem, ki se mu žal le s težavo upiramo. Mesto najprej skriva, potem pa razkriva občinstvu, brez usmiljenja ali z nekim narejenim usmiljenjem". Po papeževem mnenju pa je "nasprotno v vsakem človeku želja po tem, da bi bil sprejet kot oseba in da bi ga imeli za sveto resničnost, saj je vsaka človeška zgodba sveta zgodba in zahteva največje možno spoštovanje". 

"Množična občila nas vedno želijo v nas vzbujati občutek, da smo vedno le gledalci, kakor da se zlo tiče le drugih in se določene stvari nam samim sploh ne morejo pripetiti. V resnici pa smo vsi akterji, v dobrem in slabem, naše obnašanje vpliva tudi na druge. Pogosto se jezimo, da je zrak onesnažen, da se v določenih predelih mesta sploh ne da dihati. Drži - da bi bilo mesto bolj čisto, se moramo potruditi vsi. Obstaja pa vseeno še neko drugo onesnaženje, ki ga čuti težje zaznavajo, je pa prav tako nevarno. Gre za onesnaženje duha, za tiste vrste onesnaženje, ki naše obraze dela manj nasmejane, bolj mračne, ki nas vodi v to, da se med sabo več ne pozdravljamo, se več ne pogledamo v oči".

Prek popačenega medijskega pogleda "vse gledamo le površno. Ljudje postanejo telesa, ki izgubljajo duha, postajajo stvari, objekti brez obraza, ki se jih da izmenjati in uporabljati". "Brezmadežna nam pomaga ponovno odkriti in ubraniti globino ljudi, saj v njej vlada popolna jsanost duše in telesa. Gre za čistost v osebi, v smislu da v njej vlada popolna skladnost med dušo in telesom, ki sta tudi skladna z Božjo voljo. Želim javno pohvaliti vse tiste ljudi, ki v tišini udejstvujejo to evangeljsko resničnost ljubezni, ne z besedami, ampak z dejanji - ta ljubezen namreč žene naprej svet. Veliko jih je, tudi tu v Rimu, ki le malokdaj zbudijo pozornost medijev. Gre moške in ženske vseh starosti, ki so razumeli, da nič ne pomaga obtoževanje, pritoževanje, obžalovanje, ampak da več pomeni na hudo odgovarjati z dobrim. To spreminja stvari, bolje, spreminja ljudi, posledično pa tudi izboljšuje družbo".

Vera je zaščita proti mladostnim težavam

Dvajset let preučevanj po številnih raziskovalnih centrih v ZDA in Evropi so prinesle nekaj, kar počasi zavzema okvire gotovosti: mladi in mladi odrasli, ki so verni in se redno in iz notranjega nagiba udeležujejo religioznih dogodkov, so zelo zaščiteni pred mnogimi tveganji, zlasti pred tistim, da bi zapadli v drogo, postali odvisni od alkohola ali sužnji tobaka. To so potrdilo poročilo 'Buffering effect of religiosity for adolescent substance use', ki ga je objavil Albert Einstein College of Medicine univerze Jeshiva iz New Yorka. Vera namreč pomaga pri blaženju (kar pomeni bufferingeffect) neljubih in bolečih dogodkov življenja, ki mlade močno prizadenejo in jih lahko privedejo do tega, da se po pomoč zatečejo k umetnim 'rajem'.

»Moja mama je umrla, moj oče je brezposeln, na koga naj se obrnem? S svojimi sošolci sem že začel kaditi marihuano. Potem pa sem spoznal starejšega duhovnika, črnca kot sem jaz sam, ki me je spet pripeljal pod okrilje župnije ob nedeljah,« pripoveduje ameriški srednješolec, potem ko je že izpolnil anketo.

Vas zanimajo rezultati? Pri tistih, ki se udeležujejo verskih dogodkov, so zaznali 25 odstotni padec smrtnosti zaradi stresa, ki so ga sprožili pri mladih neljubi življenjski dogodki in adolescenčna kriza. Tistemu, ki gre vsaj enkrat tedensko v cerkev, se življenjska doba podaljša za kar sedem let glede na ostale ljudi.

Kako pa je z vernimi odraslimi? Tudi pri njih je mogoče zaznati buffering effect, vendar so pri njih stresni vzroki predvsem finančne narave. Vernost ima pozitiven učinek na invalidne osebe, na obolele za rakom, na tiste, ki so izgubili samozaupanje in samonadzor, ki imajo znake depresije, celo na dementne. Iz istih vzrokov se ponekod zmanjšuje število ločitev zakona. Vera namreč spodbuja dobro počutje v zakonu in pomaga premagovati krize, kadar mož in žena skupaj molita.

Toda, kaj je tisti odločilni vzrok, ki so ga skušali najti ameriški znanstveniki? Cantelmi, velik italijanski psiholog, meni, da »osrednji vzrok za psiho-fizično zdravje je upanje. Pomanjkanje upanja in to, da ne pustimo, da bi nam drugi pomagali, je povezano s samomorom, manjšo odpornostjo za bolezni, povečanjem smrtnosti«. Vera obrne obup v upanje in zapuščenost v gotovost, da nam bo nekdo pomagal.

Luigi Dell'Aglio, Fede, argine contro il disagio giovanile, Avvenire, 25.6.2009.

Sveti Duh, ki preseneča tudi najvišje

Zanimiva stvar se je zgodila včeraj v Rimu, o kateri seveda v Italiji poročajo - pri nas bo najbrž šla mimo, kot da se ne bi zgodila, zato pa jo tu moram objaviti. V prevodu povzemam komentar novinarke časnika Avvenire.

Vsak, ki se vsaj malo srečuje z otroki ali z njihovo vzgojo ve, kako so najmlajši neposredni in presenetljivi v svojih vprašanjih. Tej izkušnji se ni izognil niti papež včeraj zjutraj, ko ga je obiskalo sedem tisoč otrok, eden pa mu je zastavil vprašanje: "Ali si kdaj pomislil na to, da boš nekoč postal papež?" In papež: "Česa takega si en bi nikoli mogel predstavljati. Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name, prav mene namenil za to službo, a to sprejemam iz njegovih rok, čeprav je to stvar, ki zelo presega moje moči. Toda Gospod mi pomaga".

Potem se papež preseli v svoje otroštvo, v tisti vojno Nemčijo: "Bil sem precej naiven mladenič v majhnem kraju." Vendar pa je mali sogovornik postavil papežu globoko vprašanje, najbrž si ni niti predstavljal, kaj je v njem to vprašanje sprožilo. Papežev odgovor kaže na veliko verjetnost, da se Petrov naslednik že od dneva svoje izvolitve sprašuje, kako da je Bog prav njega izbral, da se zaveda svoje majhnosti in veličine in skrivnosti Božjega načrta.

Mogoče bo ta drža koga presenetila - kako je mogoče, da si papež zastavlja taka vprašanja, kako da papež zaznava, da ta naloga presega njegove moči, kako da se sprašuje, zakaj je bil prav on določen za to službo? Težko si je misliti in predstavljati, da bi si drugi poglavarji držav, direktorji multinacionalk zastavljali takšna vprašanja. Tisti, ki so na oblasti, ponavadi nimajo takšnih pomislekov. Če pa bi jih že kdo vprašal in bi bili iskreni, bi mu odgovorili: "Tu sem, ker sem najboljši, najpametnejši, najbolj iznajdljiv, najbolj zvit, tu em zaradi svojih zaslug, in zaradi odločitve, s katero sem zgradil svoj osebni projekt". Tisti, ki sedi na papeškem prestolu, pa razmišlja v povsem drugačni perspektivi.

Papež enostavno pravi, da si tega sedeža ni izbral sam, ampak ga je tja pripeljal nekdo drug. Kristjan ve, da ima za vsakega posameznika Bog svoj skrivnosten in čudovit načrt, ki se danes lahko zdi nekaj nerazumljivega v času, v katerem je svoboda le zadovoljevanje lastnih potreb in teženj in izpolnjevanje modnih trendov.

Za kristjana pa je svoboda v nekem "da", konec koncev, v neki poslušnosti. Ta beseda pa že mnogo let ni več všečna, je zastarela, neizgovorljiva, prepovedana. To je vendar absurd - svojo usodo si vendar oblikujemo sami! Bog pa, četudi že obstaja, pa z našim življenjem nima prav nič, vsaj ne s tistim vsakdanjim. "Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name ...". V Rimu se je zgodil majhen, škandalozen, dialog med otrokom in kristjanom.

Marina Corradi, Piccolo scandaloso dialogo tra un bambino e il Papa, Avvenire, 1.6.2009

Pridige 4

Še zadnja objava v tem sklopu - manjka namreč še zadnji glagol...

Ne le poosebiti, ampak tudi dramatizirati. Drama pomeni "akcija", izhaja iz grške besede, ki pomeni "delati, delovati". v prevem pomenu torej dramatizirati pomeni vnašati v sporočanje "dramo" delovanja: predložiti to, kar je treba misliti, hkrati pa povedati (ali še bolje, pokazati), kaj je treba narediti, kako.

Dramatizirati pa pomeni tudi dobro uporabiti tisto potrebo po tekmovalnosti (antagonizmu), če ne po spopadu, vojni, ki je na dnu srca vsakega od nas. To skrivnostno in hkrati naravno potrebo po tekmovalnosti (ki je lahko usmerjena tako k dobremu kakor k slabemu) dobro pozna in se ji posveča tisti ljudski tisk v pravem smislu besedne zveze - športni.

Šport je namreč vojna, posnemanje boja in nas tako globoko povleče, da v nas vzbudi željo po uporu. Zakaj se torej v verskem kontekstu ne bi poslužili iste taktike, ki uporabi nekega tekmeca, da bi v človeku vzbudila strast, ki bi ostala budna?

Po nekaterih cerkvah sta še vedno vidni dve prižnici, saj so bile pridige včasih narejene "kontradiktorno" (nasprotno): na eni strani je bil "dobri" na drugi pa "slabi", ki je bil obsojen na propad, a šele po koncu boja. Tisti stari lisjaki pastoralne modrosti so našli komunikativno skrivnost, na katero smo mi že pozabili. Pridigo (ali članek) bomo toliko bolj razvneli, kolikor bolj bo "dramatična", kolikor več bo torej tekmecev, nasprotnikov. Seveda tu ne gre za osebe. Zakaj pa bi ne bile to ideje? Zakaj ne hudi duh? Zakaj ne mi sami in greh, ki je v nas?

Sporočati brez poenostavljati lahko zmede, namesto da bi navdihovalo; brez privede do nepomembnosti, abstraktnosti idej, ki ne pridejo do globin; brez dramatiziranja pridemo do govora, ki brez tekmovalnega naboja, ni več človeški, postane ohlapen, v nas pa ne vzbuja pozornosti in strastnosti, ampak nepremagljive skušnjave zdolgočasenosti.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Pridige 3

Za dober »rating« poslušanja obstaja še eno zlato pravilo, ki ga lahko zaobsežemo v glagol poosebiti. Nikoli ne smemo pozabiti, da človeka najprej zanima človek. Če torej želimo posredovati ideje, moramo to bolj kot prek abstraktnega umevanja storiti preko natančno določenih oseb, z imenom, priimkom, starostjo… Ljudi ne zanimajo razglasi, temveč izkušnje, ne zanimajo jih teorije, ampak zgodbe. O čemerkoli že hočemo govoriti, moramo upoštevati človeško ozadje teme.

Pozabiti je treba na razne »kumštne« tujke, ki se ponavadi končajo z obrazilom –cija ali –ija (pneumatologija, transsubstanciacija…), saj akademska učenost ubija, medtem ko spontanost poživlja (kolikokrat bi učenjaki, namesto da bi enostavno dejali: »Nebo je modro«, uporabili vse mogoče ovinke in citate). Tisti, ki nas posluša, išče v nas človeka kot je on sam, ne pa pisatelja, predavatelja ali pridigarja. Treba se je ponovno zateči k vzgojni modrosti anekdot, pravljic, ki imajo na koncu nauk. Stvari, ki smo si jih po navadi najbolj zapomnili, so tiste, ki nam jih je pripovedovala npr. stara mama, začele pa so se z: »Pred davnimi leti…«.

Kristjanom bi poosebljanje moralo biti še posebej blizu, saj tudi Bog ni pisal nobenih navodil za uporabo, ampak je vedno želel s človekom komunicirati prek človeka, po prerokih, tako pa ohranil osebni odnos, ne pa brezosebne birokracije. Nazadnje pa se je sam Bog učlovečil, vrh svojega sporočila pa je podal s trpljenjem, smrtjo, vstajenjem in vnebohodom, kar se ne imenuje »teorija« ali »ideologija«, ampak »zgodovina« odrešenja. Tudi potem pa je nadaljeval v istem slogu, ko je ljudi zbiral v skupnost oseb, ki se imenuje Cerkev ter tako pokazal, da njegovo sporočilo ne sme toliko biti opisano z besedami, ampak živeto v dejanjih. Spodbudil je tiste pričevalce, ki jim pravimo »svetniki«. Kristjan mora torej govoriti tisto, kar živi, to bi naj bilo tudi tisto, v kar veruje.

V tem pogledu, bi bilo treba, ko govorimo in pišemo, ponovno odkriti prvo osebo ednine, jaz. Za to je seveda potrebnega veliko poguma, saj smo osebno vpleteni. Poleg tega pa moramo tudi spet odkriti ti. Nekoga moram nagovoriti osebno, ne govorim namreč množici, razredu ljudi, stranki, človeštvu, temveč prav tebi, konkretnemu človeku. To dvoje je potrebno, da pridemo tudi do pravega mi, do skupnosti posameznikov, oseb z imenom in priimkom.

Moderni izobraženec misli, da mora uporabljati zgolj razum (svoj razum), zato pa je tako neberljiv, neposlušljiv, neuporaben, če ne škodljiv. Skrivnost »krščanskega« sporočanja bi morala biti v dodajanju čutenja, veselja, bolečine, ker »srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna«.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Pridige 2

Ko smo spregovorili o prvem pravilu poenostavljanja, je treba stvar dopolniti, da ne bi padli v »razsvetljensko« past, kjer mora biti vse vsem razumljivo. Verujoči mora spoštovati tudi razsežnost Skrivnosti, ki spremlja človeško življenje, in vera je, kljub vsem »razlagam« in »osvetlitvam«, poklicana k temu, da jo sprejme. Poenostavljanje torej živi tesno skupaj z nerazložljivim in s simbolno govorico, s katero se je mogoče na te resničnosti nanašati.

Človeška beseda lahko stori veliko, ne more pa storiti vsega. Tega so se zelo dobro zavedale nekatere naše religiozne družbe (kot recimo Srednji vek), ki so zelo dobro poznale in udejstvovale govorico simbolov. Jezik, ki so ga bili sposobni razvozlati tudi nepismeni (spomnimo se na t.i. »biblia pauperum«, Sveto pismo ubogih na vitrajih in stenah), nam je danes velikokrat nerazumljiv oz. smo izgubili ključ do njegovega razumevanja, vsem našim diplomam in specializacijam navkljub.

Ta et-et, enota razuma in skrivnosti, jezika in simbola, razumljivih in nerazumljivih besed, bi moralo biti tisto, kar razlikuje našo liturgijo. Tako bi moralo biti, pa največkrat temu ni tako. Če je liturgija nekoč preveč stremela k »skrivnostnemu«, je danes morda preveč usmerjena k »razumskemu«. Beseda mora seveda biti razumljiva, hkrati pa mora tudi skrivnostno imeti svoje mesto. Vsakdanja govorica ne sme vsega narediti za posvetno. Vsakdanja dialektika vere zahteva, da posvetno sobiva s svetim, da je zraven razuma tudi skrivnostno, ki se izraža z drugim jezikom od tistega v časopisih in učbenikih.

Pascal pravi, da vera trdi mnogo stvari, ki si na videz nasprotujejo. Govori namreč o tistem zelo tveganem ravnovesju tistega, kar se zdi nasprotujoče si med seboj, brez česar pa krščanstvo lahko zaide v krivoverstvo ali nepomembnost.

V isti liniji to pomeni, da morajo v Cerkvi obstajati tako ljudje komunikacije ali pastorale, ki so »oznanjevalci« v polnem pomenu, kakor morajo obstajati tudi tisti, ki mislijo in obdelujejo tiste zahtevne stvari, brez katerih bi ne bilo nič tistega, kar bi bilo treba oznaniti. Mora torej obstajati krog »visoke« kulture, katere določeni koncepti in têrmini ne morejo biti takoj razumljivi komurkoli. »Krščanska« stoletja so zelo globoko čutila potrebo po tem, da se obrnejo na ljudstvo, da vsem posredujejo »veselo oznanilo«, tako da so celo ustvarile redovne družine, specializirane prav v pridiganju. Tista stoletja pa so poznala tudi univerze velikih učiteljev, avtorjev zapletenih teoloških del v latinščini učenih. Vedno pa se je pazilo, da bi med dvema ravnema bila stalna povezanost, da bi preprostost pridiganja ne zašla v preprostaštvo, ampak bi jo hranilo razmišljanje učenih. Hkrati pa so budno pazili, da bi se učenjaki ne zapirali v svoje knjižnice in druge študijske prostore ter tako izgubili stik z resničnostjo in posledično z ljudmi.

Še druga dva glagola, poosebiti in dramatizirati tako prideta na vrsto v naslednjem prispevku.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Pridige 1

Začenjam zanimiv cikel pisanja. Tokratna tema bo pridiganje oz. komuniciranje, saj veljajo podobna pravila za vse vrste dobrega posredovanja svojega sporočila. Za to sem se odločil, ko sem se vprašal, čemu tako dolge pridige, čemu brez repa in glave, čemu deset tematik in problemov... Zanimivo je tu razmišljanje Vittoria Messorija, ki ga podajam v širokem povzetku.

Nekoč je znani francoski pisec in spreobrnjenec André Frossard dejal: »Po Koncilu je Cerkev, da bi bila bolj razumljiva navadnemu človeku, prešla od latinščine k grščini…«. Veliko je namreč danes številnih grških izrazov, začenši prav s homilijo in homiletiko, kot da bi današnji človek bolje razumel grško kot latinsko. Vsekakor drži, da je to jasen pokazatelj tiste vrnitve h koreninam, začetkom. Težava pa nastane, ko se ti visoko teološki izrazi pojavijo tudi v pridigah in tudi na splošno v govorih, namenjenih »običajnim« ljudem, ki jim je visoka teologija tuja.

Seveda je najlažje kritizirati, saj je pridiganje res težko. Vendar pa se za pridigo velja zelo potruditi, da bi napravili oznanilo slišno, zaželeno, da bi spodbudili v ljudeh razmislek. Saj tu ne gre le za pridige pri maši, ampak za vsakovrstno prepričevanje, v govorjenju in v pisanju. Govorimo recimo o tem, da nekoga spodbudimo, prepričamo k branju neke knjige ali le, da gre naprej, nadaljuje svojo pot. Tu ne želimo nikomur soliti pameti, radi bi le pregledali določena pravile in trike, ki veljajo za vsako vrsto komunikacije, in so se razvile skozi stoletja in tisočletja komunikacije med človeškimi bitji.

Osnovno zlato pravilo govori o treh glagolih, če želimo učinkovito prenesti svoje sporočilo poslušalcem ali bralcem: poenostaviti, poosebiti, dramatizirati.

Začnimo pri prvem izmed treh.

Poenostaviti

Najprej to pomeni, da moramo zelo jasno, kristalno jasno, vedeti, kaj je tisto, kar želimo povedati. Potem je treba najti srčiko in se usmeriti nanjo brez balasta, ovinkarjenja, oddaljitev od rdeče niti (razni ekskurzi, zgodbice, ki nam pridejo na misel…). V tem smislu pomeni poenostavljanje omejitev na eno samo idejo, novico, provokacijo, spodbudo, ki jo tistikrat želimo posredovati.

To velja za članke, a tudi za pridige, ki postanejo neučinkovite, kadar želimo obravnavati več vprašanj. Ne, samo eno. Namesto da se trudimo iskati umetne povezave med berili, je bolje osredotočiti se na en sam verz, na eno samo temo in pritrditi kakor risalni žebljiček, okrog katerega naj kroži celotna pridiga.

Ko jasno pridemo do sporočila, ki ga želimo tisto nedeljo posredovati, in se ga trdno oprimemo, pridemo do samega jezika. Tu bi moralo biti pravilo, da mislimo le na najmanj učenega med poslušalci ali bralci in odmislimo možnost ne ugajanja najbolj kultiviranim, ki cenijo preprostost, če so zares kultivirani. V primeru, da želi napraviti »lep vtis« pred intelektualci, se pridigarju pogosto dogaja, da je nerazumljiv preprostim, pred učenimi pa se osmeši.

Med tema skupinama ljudi so tisti »srednji«, ki niso ne učeni ne ignoranti. Treba pa je vedeti, da povprečni »državljan« razume pravi pomen samo dva tisoč besed, morda tudi manj, slovarji pa jih imajo vsaj dvajset do tridesetkrat toliko. Četudi poznamo več kot tistih dva tisoč besed, so za nas prepovedane, sploh pa se da ugotoviti, da ima skoraj vsak zapleten izraz preprosto, lahko razumljivo sopomenko.

Na tem mestu nam bo zelo v pomoč zgled sv. Janeza Bosca, ki je kot mlad duhovnik nekoč pisal pridigo o sv. Petru in jo dal prebrati svoji materi Marjeti. Ta ga je vprašala, kaj pomeni, da je bil Peter »clavigero« (po slovensko bi to bilo nekako »ključonosec«). Don Bosco ji je odgovoril, da je to »tisti, ki nosi ključe«. Žena ga je tako začudena vprašala: »Zakaj pa potem nisi tako povedal«? Od tistega dne dalje je dal vse pridige najprej pregledati materi in če česa ni razumela, je popravil. Treba je povedati, da je imela Marjeta Bosco samo dva razreda osnovne šole. Na ta način je svetnik postal pravi genij komunikacije in ljudske kulture, njegove knjige pa so šle za med, zelo so bili tudi razširjeni pridigarski osnutki, ki jih je pripravil.

Tudi Bog se je poslužil amaterskih piscev, da bi razširil svoje oznanilo. Če je tisti dialekt evangelistov bil učinkovit, je to zato, ker je sporočal besede galilejskega obrtnika. Ko se je Bog odločil govoriti, je storil na preprost način, ne s profesorskim jezikom, niti z jezikom določenih teologov in pridigarjev.

Ko gledamo strukturo in skladnjo evangelijev, pridemo še do enega pomembnega pravila pri poenostavljanju. Upoštevajo namreč to, da se mora vsaka poved končati v času enega izdiha. Na koncu le-te mora biti pika, da lahko vdahnemo. Kolikor mogoče se je torej treba izogibati podrednim povedim. Ko pridemo namreč po navadi do njihovega konca, že pozabimo na jedro sporočila povedi.

Kdor poenostavlja, torej ni nek preprostež, ampak to počne zato, da bi bilo njegovo sporočilo karseda razumljivo. Toliko torej o prvem glagolu zlatega pravila sporočanja, tako ustnega kakor pisnega. V naslednjih dveh objavah bomo obravnavali še druga dva.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Duhovnik in družba

V dnevniku italijanske škofovske konference so celo leto ob sredah izhajala razmišljanja o figuri duhovnika, z naslovom »I preti e noi«, izpod peresa psihoterapevta Vittorina Andreolija. Ta je sicer neveren, a hkrati zelo spoštljiv do Cerkve in ga je figura duhovnika očarala. Razmišljanja so bila zaobsežena v petdesetih nadaljevanjih in so se nanašala na vse bistvene teme duhovništva, pa tudi družbe, v kateri duhovnik živi. Očara ga tudi podoba Kristusa. Ob koncu »potovanja« (kakor ga je Andreoli poimenoval), je bil z avtorjem opravljen intervju, ki lepo pokaže bistvo obravnavane tematike in njegov pogled na vse skupaj. Objavljam nekakšen povzetek odgovorov in se nadejam, da bo vse skupaj kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Bilo bi dobrodošlo tudi za slovenskega bralca.

Andreolijevo prepričanje je najprej to, da je duhovnik ena od najbolj pomembnih in zanimivih osebnosti naše družbe in najbrž edini, ki si je izbral pogled proti nebu, proti Bogu, ter tako obrnil človeško logiko, ki je usmerjena predvsem k tuzemskim izbiram in odločitvam. Duhovnik želi in tudi mora predstavljati nekoga Drugega in ne sebe, to pa je vsekakor edinstveno.

Duhovnik je povsem izvirna osebnost, pravi »unicum«, saj ima pogum zanikati, da je njegov pravi smisel le na zemlji, s tem ko je poslušen Bogu. Kakorkoli ga že želimo presojati, je njegova navzočnost tudi stvarna navzočnost Boga.

Duhovnik je danes edina osebnost te družbe, ki, namesto da bi se ošabno košatil, odprto priznava svojo grešnost. Občutek je ta, da bi se marsikdaj o duhovniku rado predstavilo neko podobo nerealistične popolnosti, kakor da bi se v njem moralo zbrati vse najboljše. Družba sama nazadnje pride do tega, da od duhovnika zahteva neko popolnost, ki je on, mož služenja, grešnik, ponižen do točke, da za pomoč prosi vsakogar, ne more dati. Duhovnik ni direktor podjetja: glede na to, da njegovo življenje poteka ob stalnem soočenju z Bogom, je on od vseh najrevnejši. Zato je zelo lepa podoba duhovnika, ki moli, z držo tistega, ki priznava svojo šibkost do te mere, da se izroči v Božje roke.

V tej tako »nepopolni« družbi se pogosto najde kdo, ki goji nestrpnost do prisotnosti duhovniške figure v njej, in celo išče njegove napake. To se dogaja iz preprostega razloga, da je duhovnik nadležno ogledalo, vest družbe, in sicer tudi za ateiste, ki se zadnje čase robato razburjajo. Aroganca le-teh je neznosna, toda celo za tistega, ki razglaša svoj ateizem, duhovnikova navzočnost govori na provokativen način. To je dokaz, da je to zanje moteče.

Ko duhovnik spreminja kruh in vino v samo Božjo navzočnost, omogoča srečanje s Kristusom. To bogati pomen duhovnikove navzočnosti: ni le vest družbe, ampak mož, ki deluje v Božjem imenu.

Kdor se za to odloči, mora biti duhovnik do konca, mož molitve, ki ljudem govori o Bogu, in ne o sociologiji. Biti mora resničen človek, torej tudi ranljiv, vendar mora prinašati véliki načrt odrešenja. Ta se za današnjega človeka imenuje 'smisel'.

Nekateri duhovniki, ki so prisotni na družbeni sceni, izražajo neke vrste protagonizem, ki jih vodi do tega, da Boga izrabljajo, da bi izpadli pomembnejši. Kot neveren je Andreoli alergičen na duhovnika, ki, namesto da bi predstavljal Boga, igra neko drugo vlogo. Res je sicer, da mora živeti znotraj družbe, vendar pa taista družba potrebuje Boga, ne nekaj drugega. Duhovnik mora zato znati poklekniti pred vsemi (v smislu, da se ne boji pokazati, kdo je v javnosti, da javno izpoveduje Boga op.p.). Jasno mora pokazati, da je popolnoma Božji človek. Andreoli pravi, da tudi zaradi tega dobro razume dobro razume cerkveno zahtevo po celibatu.

Izgleda, da je današnja družba povsem izgubila smisel življenja in stvari. V družbi pa obstaja figura, in sicer duhovnik, ki mu je pri srcu prav vprašanje smisla. Duhovnik danes že s samo svojo prisotnostjo zastavlja vznemirljiva vprašanja in daje neke odgovore, ki gredo v smeri iskanja izgubljenega smisla v nekem času, v katerem se je v prah zdrobilo tudi zlato tele, po imenu denar.

Mladi se za duhovništvo ne odločajo, ker jih je strah, tudi zato, ker zgleda, kot da morajo duhovniki biti nadčloveški, popolni, hiperaktivni. To zagotovo v veliki meri jemlje pogum. In vendar vemo, kako so se véliki duhovniki-svetniki čutili nevredni svoje službe, in so se pogosto posluževali spovedi. Moramo paziti, da bi ne zavrnili podobe duhovnika na podlagi kriterija nezmotljivosti in učinkovitosti. Največji duhovnik ni modrec, ampak se počuti 'razbitina'. Da se razumemo: mlademu človeku, ki bi rad postal režiser, ne smemo reči, da bo moral biti Steven Spielberg (Andreoli sicer uporabi vélikega italijanskega režiserja Lucchina Viscontija, vendar mislim, da ga slovenska javnost skorajda ne pozna, zato sem raje dal režiserja, ki je vsem znan op.p.). Nekomu, ki si želi postati duhovnik bi morda morali reči nekaj v tem smislu: »Poskusi, Gospod ti bo zagotovo pomagal«. Mnogi od tistih, ki so postali duhovniki, niso bili neki veliki intelektualci. Mladim moramo pomagati, da med mnogimi klici lahko zaslišijo tistega, ki jih kliče: če je resnično Bog tisti, ki kliče, potem jih ne more klicati prav malo.