četrtek, 07. maj 2009

Pridige 1

Začenjam zanimiv cikel pisanja. Tokratna tema bo pridiganje oz. komuniciranje, saj veljajo podobna pravila za vse vrste dobrega posredovanja svojega sporočila. Za to sem se odločil, ko sem se vprašal, čemu tako dolge pridige, čemu brez repa in glave, čemu deset tematik in problemov... Zanimivo je tu razmišljanje Vittoria Messorija, ki ga podajam v širokem povzetku.

Nekoč je znani francoski pisec in spreobrnjenec André Frossard dejal: »Po Koncilu je Cerkev, da bi bila bolj razumljiva navadnemu človeku, prešla od latinščine k grščini…«. Veliko je namreč danes številnih grških izrazov, začenši prav s homilijo in homiletiko, kot da bi današnji človek bolje razumel grško kot latinsko. Vsekakor drži, da je to jasen pokazatelj tiste vrnitve h koreninam, začetkom. Težava pa nastane, ko se ti visoko teološki izrazi pojavijo tudi v pridigah in tudi na splošno v govorih, namenjenih »običajnim« ljudem, ki jim je visoka teologija tuja.

Seveda je najlažje kritizirati, saj je pridiganje res težko. Vendar pa se za pridigo velja zelo potruditi, da bi napravili oznanilo slišno, zaželeno, da bi spodbudili v ljudeh razmislek. Saj tu ne gre le za pridige pri maši, ampak za vsakovrstno prepričevanje, v govorjenju in v pisanju. Govorimo recimo o tem, da nekoga spodbudimo, prepričamo k branju neke knjige ali le, da gre naprej, nadaljuje svojo pot. Tu ne želimo nikomur soliti pameti, radi bi le pregledali določena pravile in trike, ki veljajo za vsako vrsto komunikacije, in so se razvile skozi stoletja in tisočletja komunikacije med človeškimi bitji.

Osnovno zlato pravilo govori o treh glagolih, če želimo učinkovito prenesti svoje sporočilo poslušalcem ali bralcem: poenostaviti, poosebiti, dramatizirati.

Začnimo pri prvem izmed treh.

Poenostaviti

Najprej to pomeni, da moramo zelo jasno, kristalno jasno, vedeti, kaj je tisto, kar želimo povedati. Potem je treba najti srčiko in se usmeriti nanjo brez balasta, ovinkarjenja, oddaljitev od rdeče niti (razni ekskurzi, zgodbice, ki nam pridejo na misel…). V tem smislu pomeni poenostavljanje omejitev na eno samo idejo, novico, provokacijo, spodbudo, ki jo tistikrat želimo posredovati.

To velja za članke, a tudi za pridige, ki postanejo neučinkovite, kadar želimo obravnavati več vprašanj. Ne, samo eno. Namesto da se trudimo iskati umetne povezave med berili, je bolje osredotočiti se na en sam verz, na eno samo temo in pritrditi kakor risalni žebljiček, okrog katerega naj kroži celotna pridiga.

Ko jasno pridemo do sporočila, ki ga želimo tisto nedeljo posredovati, in se ga trdno oprimemo, pridemo do samega jezika. Tu bi moralo biti pravilo, da mislimo le na najmanj učenega med poslušalci ali bralci in odmislimo možnost ne ugajanja najbolj kultiviranim, ki cenijo preprostost, če so zares kultivirani. V primeru, da želi napraviti »lep vtis« pred intelektualci, se pridigarju pogosto dogaja, da je nerazumljiv preprostim, pred učenimi pa se osmeši.

Med tema skupinama ljudi so tisti »srednji«, ki niso ne učeni ne ignoranti. Treba pa je vedeti, da povprečni »državljan« razume pravi pomen samo dva tisoč besed, morda tudi manj, slovarji pa jih imajo vsaj dvajset do tridesetkrat toliko. Četudi poznamo več kot tistih dva tisoč besed, so za nas prepovedane, sploh pa se da ugotoviti, da ima skoraj vsak zapleten izraz preprosto, lahko razumljivo sopomenko.

Na tem mestu nam bo zelo v pomoč zgled sv. Janeza Bosca, ki je kot mlad duhovnik nekoč pisal pridigo o sv. Petru in jo dal prebrati svoji materi Marjeti. Ta ga je vprašala, kaj pomeni, da je bil Peter »clavigero« (po slovensko bi to bilo nekako »ključonosec«). Don Bosco ji je odgovoril, da je to »tisti, ki nosi ključe«. Žena ga je tako začudena vprašala: »Zakaj pa potem nisi tako povedal«? Od tistega dne dalje je dal vse pridige najprej pregledati materi in če česa ni razumela, je popravil. Treba je povedati, da je imela Marjeta Bosco samo dva razreda osnovne šole. Na ta način je svetnik postal pravi genij komunikacije in ljudske kulture, njegove knjige pa so šle za med, zelo so bili tudi razširjeni pridigarski osnutki, ki jih je pripravil.

Tudi Bog se je poslužil amaterskih piscev, da bi razširil svoje oznanilo. Če je tisti dialekt evangelistov bil učinkovit, je to zato, ker je sporočal besede galilejskega obrtnika. Ko se je Bog odločil govoriti, je storil na preprost način, ne s profesorskim jezikom, niti z jezikom določenih teologov in pridigarjev.

Ko gledamo strukturo in skladnjo evangelijev, pridemo še do enega pomembnega pravila pri poenostavljanju. Upoštevajo namreč to, da se mora vsaka poved končati v času enega izdiha. Na koncu le-te mora biti pika, da lahko vdahnemo. Kolikor mogoče se je torej treba izogibati podrednim povedim. Ko pridemo namreč po navadi do njihovega konca, že pozabimo na jedro sporočila povedi.

Kdor poenostavlja, torej ni nek preprostež, ampak to počne zato, da bi bilo njegovo sporočilo karseda razumljivo. Toliko torej o prvem glagolu zlatega pravila sporočanja, tako ustnega kakor pisnega. V naslednjih dveh objavah bomo obravnavali še druga dva.

Vittorio Messori, La sfida della fede, Sugarco edizioni, Milano 2008.

Ni komentarjev: