sobota, 16. oktober 2010

Kako moramo... pardon, moremo vedno moliti?

»Povedal jim je … kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Ob teh besedah se nam postavi tisto vprašanje, zakaj je sploh treba moliti? Kaj si mlad in srednje star povprečen človek predstavlja, ko sliši besedo molitev? Pred seboj ima zlasti dve podobi – ali se spomnimo na tiste »nončke«, ki ure in ure presedijo v cerkvi, ali pa, če zadeva nas same, pomislimo na neko dolžnost, na nekaj, kar smo skoraj prisiljeni početi. V obeh primerih gre za nekaj, kar nam je daleč. Zakaj? Ker ne vemo zares, pred kom pri molitvi sploh smo. Molitev se nam zdi nekaj abstraktnega, kadar je Jezus za nas abstrakten. Kaj še, da bi on bil z nami »vse dni, do konca sveta« - on sicer je z nami, a mi na to ne mislimo.

Najpogostejša naša molitev je prosilna molitev, ko Boga za nekaj prosimo. Kako Bog usliši te naše prošnje? Zagotovo je njegov način drugačen od našega. Glede tega je rabin Mendel iz Kotzka nekoč dejal: »Na enak način, s katerim človek prosi svojega stvarnika, da bi mu odprl nebeška vrata, tudi Bog prosi človeka, da bi mu odprl vrata svojega srca.«

To je torej tisto pomembno pri molitvi – molitev nas odpira za Boga in za bližnjega. Naše prošnje so namreč po navadi preveč usmerjene le na naše potrebe in naše blagostanje, ker so vrata našega srca zaprta. Če pa ta vrata odpremo, lahko vstopi k nam druga oseba, pa naj gre tu za človeka ali Boga. Usmerjenost vdove v evangeliju je bila pravilna, ker je prosila s srcem. Vidimo, da ni prosila zase, ampak za drugega, za svojega sina. Kako pomembno je to, da je naše srce odprto za drugega, z véliko ali malo začetnico.

Vidimo lahko, da če je zlasti pomembno razpoloženje našega srca, potem lahko molitev postane marsikaj, predvsem pa je pomembno, da lahko molimo marsikdaj. Resnično lahko vedno molimo. Ni toliko pomembno, kaj počnemo vsak dan, ampak je važno, da imamo vedno odprto tisto povezavo z Bogom, tisto »nitko«. Ni treba veliko povedati Bogu, važno je, da mu povemo s srcem. Morda samo ponavljamo en stavek, ko se spomnimo na Boga, kakor to počnejo kristjani na Vzhodu s tisto znamenito molitvijo srca: »Gospod, Jezus Kristus, usmili se mene, ubogega grešnika.« Mi lahko povemo drugače – morda stavek iz očenaša, morda kratek svetopisemski stavek, ki nas nagovarja.

Toda kaj, ko pa je tako težko moliti. Pomembno je, da molitev za nas postane neka zdrava navada. Sveta Terezija Deteta Jezusa je dejala, da se moliti naučimo, tako da molimo, kakor se tudi hoditi naučimo, tako da hodimo. Pomembno je torej, da si vzpostavimo nek red, neke trenutke v dnevu, ki jih posebej posvetimo temu dejanju – zjutraj in zvečer je npr. idealen čas za to. Pa tudi zvon nas še vedno opozarja na tisto lepo molitev, ki je »Angelovo češčenje«.

Kaj pa rožni venec, ko smo že v oktobru? Ne sme postati neka avtomatska molitev, ampak se moramo zanjo odločiti, jo za nekaj nameniti. Zdi se precej dolga, saj se stalno ponavljajo ene in iste besede, pa vendar so to besede iz svetega pisma, ki pomenijo velike trenutke v zgodovini odrešenja. V molitvi očenaša prosimo za vse tisto, kar v življenju in za življenje potrebujemo, v molitvi zdravamarije pa se spominjamo skupaj z Marijo, kako se je Bog sklonil k nam in postal eden izmed nas, hkrati pa še Marijo častimo in jo prosimo za pomoč. Da pa molitev rožnega venca vendarle ne bi bila za nas predolga, lahko morda vsako zdravamarijo zmolimo za katerega izmed prijateljev ali drugih, na katere se spomnimo. Zagotavljam vam, da takšen rožni venec mine kot blisk.   

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Rabinove besede so dober nauk in vredne razmisleka. Pri molitvi pa imam občutek, da je tako kot med prijatelji - vsak odnos je drugačen. Vsak človek ima svoj stil, svoje potrebe in navade.

Osebno sem prepričan, da za molitev ne obstajajo "formule" ali recepti, ampak posameznikova želja, da ohrani stik z Bogom. Vsebina molitve, ki jo nekdo zmore, je lahko osupljiva. Tehnika pa je (zato) drugotnega pomena.

Andrej Vončina pravi ...

Se popolnoma strinjam.