nedelja, 03. maj 2015

Središče življenja

Po zadnji večerji, ko se je Gospod Jezus dal učencem, po njih pa vsem nam v jed kot »kruh življenja«, nam isti Gospod v priliki o  trti in mladikah pove, kako pomembno je ostati v edinosti, v odnosu z njim, ter po njem z Očetom. Pravi: »Jaz sem trta, vi mladike« (Jn 15,5). Ta trditev je izredno pomembna, kakor bomo videli.

Dandanes je namreč tako, da smo ljudje prepričani drugače. Morda tega ne na glas govorimo, a delujemo že tako oz. vsak posamezno velikokrat deluje tako, kot bi on sam bil središče vsega dogajanja v svetu, kot bi se vse gibalo okrog njega samega. Po zgornji Gospodovi trditvi si tako velikokrat, prevečkrat vsak od nas domišlja, da je on trta, drugi pa mladike. Prepričani smo celo, da ne potrebujemo vinogradnika, ker že sami vemo in znamo vse, kar je o življenju treba vedeti. Ne potrebujemo torej nad seboj nobene druge avtoritete, ne potrebujemo se več ničesar o življenju naučiti, ne potrebujemo nobenega oblikovanja več. Oblikovati oz. preoblikovati se morajo zlasti drugi. Izboljšati se morajo drugi. Meni morajo streči drugi, ne pa obratno.

Toda jaz nisem in nikdar ne bom središče sveta. Jaz torej, če rečemo z evangelijem, nisem trta, temveč sem mladika. Trta je Gospod Jezus, nebeški Oče vinogradnik. Nihče od nas torej ni popolnoma neodvisen, temveč smo vsi odvisni – neodvisni smo le do neke mere. Ali ne velja, da je človek, vsak človek bitje odnosov? Torej smo zavezani odnosom, ti pa so naravni in nadnaravni. Vsak od nas je vpet v neke naravne in nadnaravne odnose, v teh odnosih pa nekomu, neki osebi tudi odgovarja. Odgovarja, kako živi svoje življenje in ni vseeno, kako človek živi svoje življenje, če je z nekom v odnosu – in vedno v odnosu z nekom je. 

Do neke mere se tako, če se trudimo za medčloveške odnose, napolnimo z življenjskim sokom že po naravi stvari, naravno. Vsak od nas je namreč del neke skupnosti in je važno, da ne samo pričakuje od drugih v skupnosti, da bodo kaj naredili za vso skupnost in zanj, temveč mora tudi on sam dati svoj doprinos. V družini mora vsak dati svoj doprinos, glede na svoj položaj – oče svojega, mati svojega, otroci svojega… To so naše stanovske dolžnosti. Tako stvari lahko dobro tečejo. Gotovo, da to ni lahko – treba se je marsikdaj čemu odreči, se zadržati, tudi zdržati. A, kot so rekli že stari: hočeš, nočeš, treba je. To je potrebno za nekakšen reden potek, velikokrat pa pridejo tudi izredne zadeve, ki od članov določene skupnosti, od vsakega posebej zahtevajo, da se še bolj potrudi in da da še kaj več od sebe. To velja, ko pridejo razne preizkušnje in krize, a ne samo, saj tudi lepi izredni dogodki terjajo dodaten trud od posameznih članov – recimo nosečnost, rojstvo, poroka…

Seveda pa človek ni le naravno, temveč je tudi nadnaravno bitje. Če bi bili le naravna bitja, potem bi stremeli le k naravnim rečem in to se žal tudi prepogosto dogaja. Toda pomislimo – če je naravni konec človekovega življenja smrt, ali naj bi potemtakem človek stremel po smrti? Nasprotno, vsak od nas stremi po življenju, po takšnem, ki je močnejše od smrti in v katerem ni vsega tistega, kar označuje to našo zemeljsko življenje – bolezni, bolečina, takšna in drugačna revščina, nepravičnost in seveda zlo. Stremimo torej tudi po nadnaravnem življenju, to pa nam lahko da le tisti, ki zase pravi, da je trta.

Povezavo z Gospodom Jezusom potrebujemo zato, da prejmemo za naše življenje prepotrebne duhovne darove. V nobenem človeškem odnosu kristjana ne sme biti pogled usmerjen le na »midva«, temveč mora biti ta odnos včlenjen na Gospoda Jezusa, ker se sicer hitro zreducira z »midva« na »jaz« in smo spet na začetku, ko človek misli, da je on sam središče, da je on sam trta. Pomembno je torej, da gojimo molitveno in zakramentalno življenje, da se hranimo mi sami in naši odnosi s »hrano večnosti«. Pač, po načelu psalmista, ki je dejal: "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji" . Človeške reči so minljive, torej tudi naši odnosi, za obstojnost potrebujejo pomoč od zgoraj, ki pa jo nudi le povezanost s pravo vinsko trto, Gospodom Jezusom. Medčloveški odnosi, ki bi ostali le na človeški, torej na čutni in čustveni ravni, so neobstojni in krhki, kakor sami ljudje, ki jih sestavljamo - trdnost, trajnost in nadnaravnost prinaša le Božji Sin.

Ni komentarjev: