ponedeljek, 01. november 2010

Svetost se začenja že sedaj

Na današnji praznik se nam postavlja zlasti eno vprašanje: »Kdo so sveti?« Po navadi se nam zdi ta kategorija svetosti nekaj zelo oddaljenega, abstraktnega, nekaj, kar bi za nas nikakor ne moglo veljati. Predstavljamo si neke nadljudi, »supermene« duhovnega življenja, ki jih sicer lahko občudujemo, ne moremo pa jih posnemati – z Božjo besedo, ki smo jo slišali, nam Cerkev pravi, da se v tej presoji motimo.

Sveti, katerih se danes spominjamo, so tisti, ki so se odpovedali neprestanemu izgovarjanju in odlašanju z odločitvami o boljšem življenju ter so se prepustili Božjemu usmiljenju. Ne gre za neke heroje, temveč za čisto običajne ljudi, množica Jezusovih učencev vseh krajev in časov, ki so se trudili živeti po evangeliju. Sem spadajo tudi tisti, ki jih imenujemo »ljudje dobre volje«, ki v življenju niso živeli samo zase in za svoje koristi, ampak so se trudili razdajati se za druge.

Kar prisluhnimo, kakšen prizor nam pred oči pričara knjiga Razodetja: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje« (Raz 7,9). Prav nihče, pa naj pripada kateremu koli narodu ali kulturi, ni izključen iz tega svetniškega življenja, le želeti si mora to, po tem hrepeneti.

Množica je sestavljena iz vseh »Božjih otrok«. To ni množica »pomembnežev«, ampak gre za ljudstvo slabotnih, bolnih, pomoči potrebnih. Ti ljudje se pred Bogom ne ponašajo stoje in z visoko dvignjeno glavo, ampak so na kolenih, njihova glava pa je nagnjena na prsih. Tudi njihove kretnje ne izražajo nobene grožnje, ampak prosijo pomoči.

Lahko smo že ugotovili, da sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Ta svetost, ki je za vsakega izmed nas, je opisana v blagrih (Mt 5,1-12). Ti vsakemu človeku lahko pomagajo, mu služijo kot rešilna bilka iz žalostnega stanja, v katerem je. Izvemo, da sreča ni v vsem tem, kar nam ponuja današnji svet, s čimer nas pravzaprav vsak dan bombardira, ampak je nekje drugje. Seveda bo kdo rekel: »Kako le je nekdo lahko srečen, če je ubog, žalosten, usmiljen?« Toda, če dobro pogledamo, kaj je vzrok temu, da je življenje tako grenko, vidimo, da so to nenasitnost, arogantnost, hinavščina in brezbrižnost ljudi.

Svetost potemtakem ni prav nič drugega kot vsakdanja pot, vsakdanji trud, da bi živeli drugače, da bi se »spreobrnili in verjeli evangeliju«, kakor slišimo na pepelnično sredo. Naše plačilo pa ne, da BO v nebesih, ampak JE v nebesih.

2 komentarja:

Kaplan Marko pravi ...

Andrej, malo sem pogrešal, da bi konkretno povedal, kako to svetost živeti danes, ko se zdi proseča drža malo mimo.
Pa hvala za razmišljanje.

Andrej Vončina pravi ...

Mislim, da piše, kako je svetost vsakdanji trud, vsakdanje spreobračanje, da bi živeli po evangeliju. Svetost je življenjska odločitev za "drugačno" življenje, tako, ki se ne ravna po nekih modnih trendih. Pa tisto, kar veliko krat poudarim, da je treba širše gledati, z obzorjem večnosti, da so naše odločitve del tega obzorja...