četrtek, 03. februar 2011

Zakaj je v Cerkvi čedalje manj mladih

Cerkev v Evropi še nikdar ni imela tako raznolike ponudbe, kot jo ima danes – v nekaterih zahodnih državah, kot recimo v Italiji in Španiji je ta še bolj razvejana kot pri nas. Tako količinsko kot tudi po kakovosti lahko rečemo, da je »oblik krščanstva« zelo veliko. Pa vendar se naše župnije praznijo. Morda so naše cerkve in župnijski prostori še v redu za otroke in za skupine, ki obstajajo že več let ali desetletij (temu primerna je tudi starost njihovih članov), vse manj pa je v njih »pobirmancev« (bomo kar ohranili to skovanko brez vezaja, ker lahko pomeni, da so bili pobirmani – v glavnem radi rečejo, da so »končali« birmo, kar navadno pomeni, da so tudi prekinili stik s Cerkvijo) in mladih – to so tisti, ki so dali skozi dobo odraščanja (adolescenco), ne moremo pa zanje še reči, da so odrasli. Tudi pri nas lahko vidimo, kako se vidno »starajo« pokoncilska cerkvena gibanja (Fokolari, Prenova v Duhu…), pa tudi skavtsko gibanje se srečuje z nemalo težavami. Brez težav lahko prav tako zatrdimo, da je vse več »svetopisemske nepismenosti«, v smislu nepoznavanja vsebine Svetega pisma, v načinu življenja ljudi pa lahko s prostim očesom opazimo znake novega poganstva (npr. žarni pogrebi, ki so bili včasih nekaj nepojmljivega). Če torej na kratko povemo se zdi, da krščanstvo za nas ni več nek »dober posel«, neka prava investicija, na katero bi stavili, pravzaprav je tako, da imamo na eni strani vse več ponudbe, na drugi strani pa je vse manj povpraševanja.

V današnjem času je torej krščanska vera izgubila tisto svojo sposobnost, da bi človeka naredila bolj človeka. Pa tu ne gre za nek problem zastarelega jezika, moralnih predpisov ali krščanskih obredov, ampak je treba iskati globlje. Povprečni evropski prebivalec namreč v svoji notranjosti ne more najti tistega končnega smisla vere, večnega življenja, dokončne odrešitve, neke zaželene prihodnosti. Krščanstvo za našega človeka ne predstavlja tistega zagotovila izpolnitve posameznika. Ne zagotavlja, da bo dosegel tisto srečo, ki si jo vsi tako želimo, po kateri hrepenimo. Mnogi zato danes mislijo, da je treba to srečo iskati na kakem drugem naslovu, ki ni »farovški«, da je treba iti h kakemu drugemu ponudniku. To lepo dokazuje njihovo vsakdanje življenje in njihove življenjske (ne)odločitve, kakor tudi razlogi, ki jih ženejo naprej. Če torej krščanstvo ne pripelje k sreči oz. k tisti radosti, o kateri piše evangelist Janez (15,11), čému naj bi sploh služilo. 

Ljudi našega časa tako Kristusov evangelij več ne pritegne, pa čeprav jim je predstavljen v tisočih različnih načinih, odtenkih in barvah. Besede, ki jih je izrekel Nazarečan se jim ne zdijo več koristne za neko lepo, polno in dostojno življenje, ki bi ga bilo vredno živeti. Enostavno so se navadili, da preživijo, da se pretolčejo skozi svoje bivanje na tem svetu brez Boga in Cerkve. Novost današnjega časa na Zahodu je ta, da ljudje ne grejo več proti Bogu, kot je veljalo za klasični ateizem, temveč so brez Boga, kot tisti, ki nima več antene, da bi ga zaznal, in tako Bog izginja z obzorja ljudi. To je stanje mnogih ljudi našega časa, naših sodobnikov, da nimajo več sprejemnikov za Boga in za Cerkev, da bi jih lahko naravnali na to frekvenco (spomnil sem se na ploščo 'Frekvenca Boga', skupine Nova zapoved).

To še zlasti drži za mlade – gre za rojene v letih 1980-1990, današnji dvajset in tridesetletniki. Znaki tega so predvsem trije: nepoznavanje Svetega pisma; slabo vključevanje in sodelovanje pri po-birmanski formaciji (razne mladinske in študentske skupine, zbori, skavti…); precejšnja lahkotnost ali celo brezbrižnost pri opuščanju nedeljskega bogoslužja. Vse to nam pove, da jih stvari, ki jih ponuja krščanstvo, ne zanimajo kaj dosti, če sploh kaj (zanimanje v smislu nečesa, kar se te v globini dotakne). Če bi jih vprašali, bi mnogi mladi ne zanikali svojega zanimanja za sveto, vendar pa se v praksi pokaže, da ne vejo skoraj nič o dejavni krščanski veri in o molitvi. Zagotovo je bivši totalitarni režim, v katerem smo živeli temu dodal tudi nekaj svojega, vendar ne sme služiti kot izgovor. Vemo namreč, kako so se okrog osamosvojitve Slovenije cerkve pošteno napolnile, tudi z mladimi, in lahko rečemo, da je še pred petnajstimi leti bilo veliko število mladinskih skupin, pa tudi mladi so še precej množično obiskovali nedeljske maše.

Lahko rečemo, da je sedaj slika mladih v Cerkvi na obeh straneh meje precej podobna. Radi se izjavljajo, da so verni, če ne celo, da so katoličani, se pa ne poglabljajo v Sveto pismo in v njegovo življenjsko ter globoko človeško sporočilo, ker se ne čutijo doma v njem. Predvsem pa se ne udeležujejo nedeljskega srečanja ob mizi Besede in Evharistije, srečanja z vstalim Kristusom, ki ga skupnost priznava za Gospoda človeškega časa in zgodovine. Vidimo, da tovrstno izrekanje za vernika in kristjana pravzaprav ničemur in nikomur ne služi kaj dosti.

Kakšen je torej verski, bolje rečeno, religiozni čut mladih? Najprej je, kot je ugotovil italijanski sociološki inštitut IARD: »potreba po nekem sklicevanju na moralo (navadno neko nedoločno), ki bi jim omogočilo utišati vest in dalo prosto pot načinu življenja, ki je v svojem bistvu ne-religiozen.« V drugih primerih, ki jih tudi ni malo, pa gre za neko pripadnost brez verovanja, ki služi predvsem kot razpoznavni znak v svetu, kjer vlada mnoštvo kultur in verovanj.

To razmišljanje nas pripelje do trditve, da imamo pred seboj »prvo neverno generacijo«, to je generacija, ki – kot smo rekli – ne gre proti Bog in Cerkvi, ampak se uči živeti brez njiju. To je še eden izmed tistih »brez«, ki so značilni za naše dvajset in tridesetletnike, moje sovrstnike – ostali so: brez naglice, da odrastejo; brez stalne zaposlitve; brez gotovih perspektiv; brez bližnje namere po tem, da bi si ustvarili družino; brez socialnega čuta; brez vidnih mest in vlog, s katerimi bi ta generacija za sabo pustila vidno sled.

Ti mladi seveda niso padli z neba, ampak gre za generacijo, kateri nihče ni z zgledom izpričal moči, lepote in človeškosti vere. Nihče jim tudi ni pomagal razviti smisla za presežno, za priporočanje, za hrepenenje, za ustvarjenost, za molitev in za skupnost (tu velja povedati, da so mnogi edinci, ki so zrasli kot mali »šefi« družine, starši pa so jih preveč zasipali z afekti in darili).

V prihodnji številki bomo z razmišljanjem nadaljevali in pogledali, kako smo prišli do te »prve neverne generacije«. 

- Literatura: Armando Matteo, La prima generazione incredula, Rubbettino, Soveria Mannelli (CZ) 2010.

Objavljeno v prvi številki priloge Novega glasa 'Bodi človek!'

Ni komentarjev: