petek, 04. marec 2011

Drugačen svet


Težaven odnos mladih do Cerkve (2)

Pretrgana veriga
Dolgo časa je veljalo, da je vera na Zahodu, pa tudi pri nas, prehajala iz roda v rod predvsem doma. Rojstvo in vstop v Cerkev sta bila praktično nekaj sočasnega, lahko bi rekli, da so ljudje skupaj z materinim mlekom prejemali tudi krščansko vero. Komunizem ni imel tako velikega vpliva na določene zasidrane drže, vrednote in tudi verske običaje. To prvotno versko oznanilo je bilo zelo učinkovito in uspešno in ga lahko primerjamo z učenjem nekega jezika od malih nog, ki je tudi zelo plodovito. Tisti prvi jezik se imenuje prav 'materni jezik', skupaj s tem jezikom pa so se mladi, ki so rasli pred letom 1980 učili tudi evangeljskega jezika.

V preteklosti so torej župnijske skupnosti lahko računale in se zanesle na to vlogo mater in babic. Ko so potem otroci prešli k vzgoji v sami župniji (verouk in druge dejavnosti), so duhovniki in drugi vzgojitelji to vero samo še utrdili in jih pripravili na zunanje izkazovanje svoje vernosti in pripadnosti.

V nekem trenutku se je ta veriga medgeneracijskega prenosa krščanskih vrednot prekinila. V šoli se je vzgoja in razumevanje človeka že kar takoj po vojni oddaljilo od krščanskega pojmovanja, isto pa se je kakih trideset let zatem začelo dogajati tudi v družini. Roditi se in postati kristjan zdaj ne gre več z roko v roki, ampak sta to dve povsem različni zadevi. Družba že kakih štirideset let na človeka in svet gleda precej drugače, kot je veljalo v preteklosti, ko je bil še kako močan krščanski vpliv.

V tem času je torej z vidika krščanske vere prišlo do novosti – mladim ni nihče povedal, zakaj je dobro verovati, zakaj naj bi molili. Tako se oddaljijo od Cerkve takoj, ko prejmejo zakrament birme, oziroma se držijo na primerni razdalji od župnije, na varno mesto pa tudi spravijo tisto Sveto pismo, ki (če) so ga nekoč dobili (to je lahko tudi kak antikvariat). Ne čutijo tudi potrebe po tem, da bi obhajali nedeljo, kjer bi našli hrano in zagon za véliko življenjsko pustolovščino. Nihče jim ni pomagal, da bi v srcih razvili verski čut.

Težava je kulturne narave
Krščanstvo se je vedno vključilo v neko kulturo, da bi ga ljudje v določenem času bili sposobni razumeti in ga vzeti za svojega. To je nikdar zaključena 'inkulturacija' vere. Tista vélika inkulturacija evangeljskega sporočila, do katere v Evropi pride v prvem tisočletju, je danes vse manj učinkovita, ker medtem ne pride le do zunanjih sprememb, ampak do spremembe srca. To je za oznanilo vere odločilnega pomena.   

Korenite spremembe
Od druge polovice 19. stoletja pride v več etapah do korenitih sprememb. Najprej na prizorišče stopita Darwin (evolucijska teorija) in Marx (Ne moremo pričakovati raja!). Pride do t.i. druge industrijske revolucije, ko so položeni temelji svetovnega trga. Pod vprašaj je postavljena večnost, ključna beseda dotedanjega zahodnega gledanja na svet in človeka. Če pa odvzamemo ta 'večnostni pogled', kakšen smisel še ima evangeljsko oznanilo?

Druga etapa sprememb se zgodi v začetku 20. stoletja z Einsteinom, Picassom (Les demoiselles d'Avignon), Schönbergom (6 malih klavirskih skladb), Joyceom in Proustom (V iskanju izgubljenega časa), Freudom, po katerem spolnost ni več namenjena le zagotavljanju potomstva in še bi lahko našteval. Moderni razum, ki temelji na resnici, univerzalnosti, objektivnosti, prepusti mesto razumu, ki temelji na osebi, čustvih, temni strani človekovega srca. Še ena ključna beseda, resnica, izgubi svoj čar. Na njeno mesto stopijo drugačnost, odprtost in strpnost. Resnica postane relativna. Cerkev tudi.

Tretjo etapo začne Auschwitz, kjer se začne 'tehnična doba' (Anders, Galimberti). Iskanje načina čim hitrejšega uničenja ujetnikov pripelje do tega, da tehnika ni več v neposredni službi potreb človeške osebe. Kar se da preizkusiti, je tudi treba preizkusiti. Resnica je relativna, življenje je sestavljeno iz možnosti in priložnosti. Nič ni več stalno ali obstojno. Vse je relativno. Če se je možno izboljšati, zakaj le se ne bi? Pride do izuma funkcionarja (Galimberti) – človek samo čim bolj natančno vrši svoje delo. Tu se počasi izgubljata čut za odgovornost in za angažiranost. Sistem mora samo 'delovati' (funkcionirati), ostalo spada na zasebno področje. Ker mora biti človek čedalje bolj učinkovit, je tudi pod vse večjim pritiskom. S holokavstom pa se zgodi še nekaj zanimivega – umre moralni Bog, to je tisti Bog, ki svojo moralo utemeljuje na strahu. Kakšen strah naj bi vendar vzbujal takšen Bog, ki ni uspel ustaviti Hitlerja?

Naslednja etapa se je zgodila leta 1968. Vsak živi zase, kar pomeni, da niso več pomembna obdobja življenja (odraščanje, mladost, odraslost), kakor tudi ne oblike življenja (poroka, materinstvo, očetovstvo), pa tudi družbene vloge ne. Vse je dovoljeno. Vse, kar je doslej veljalo so le lepe zgodbe (greh, zlo, resničnost, žrtev).

Zadnji zadevi, ki sta postavljeni pod vprašaj sta avtoriteta in zakoni. Ko leta 1989 pade Berlinski zid, se z njim zruši tudi avtoriteta. Nič več ne pomaga sklicevanje na svoj družbeni položaj ali vlogo, ampak je potrebna sposobnost prepričevanja in komuniciranja. 

Treba si je torej dopovedati, da se je svet korenito spremenil, zato bomo vsi skupaj morali prevzeti pogum, da se tudi vprašamo, kaj je v Cerkvi 'živo' in kaj 'mrtvo'. Kakšna se torej zdi mladim današnja Cerkev kot taka? Zakaj več ne gredo k maši? Tu nadaljujemo prihodnjič.  

Objavljeno v 2. številki priloge Novega glasa Bodi človek.

2 komentarja:

Skala pravi ...

Zanimivo.
Opaziti je tudi drugi trend. Da starši k maši vozijo otroke(da bodo le naredili birmo), sami pa gredo kar domov in jih same pustijo pri maši. No, mogoče je tam še babica.

Starši brez vere vere ne morejo podati otrokom v otroštvu te vere, ki jo otroško srce, ko je še čisto, lepo sprejme.

V puberteti so pa ti mladi podvrženi precej ti. miselni okužbi s strani večinske družbe.

Andrej Vončina pravi ...

Ja, to prevažanje me je tako bolelo v domači župniji, ampak očitno mora priti do tega povsod, da se stvari zastavijo na novo. Marsikaj je potem mogoče narediti v župniji, kjer je kar koli storjenega že nekaj. Babica je lahko tudi neka družinska predstavnica (kot je npr. v Brdih), ki začne potem v penziji hoditi k maši, če prej ni. Veliko bolj se bo treba - o tem bomo še spregovorili - ukvrajti s katehezo staršev, namesto da je naša župnija otroški vrtec ali dom za ostarele. Hvala za komentar.