nedelja, 06. marec 2011

Imeti čas za prijatelje

Spodbuda za poglobitev naših odnosov

Ena od velikih življenjskih vrednot so prijatelji – v tem se najbrž kar strinjamo. Nekateri pravijo, da si jih izbiramo sami. V neki meri to drži, kot bomo lahko videli, v prvi vrsti pa so velik in neprecenljiv dar. Vsaj sam jih tako dojemam.

Andrej Šifrer poje, kako si je treba za prijatelje vzeti čas, kar je zanimiva trditev. Moja izkušnja je taka, da nisem še nikdar obžaloval, ko sem se odpovedal kaki svoji zadevi, ki bi naj bila v danem trenutku pomembnejša, in se odpravil na klepet ob kavi s prijateljem ali prijateljico. Tedaj sem se sprostil, povedal svoje težave in prijatelj ali prijateljica mi je povedala svoje ali pa tudi ne, pa tudi kaka resna debata se je vnela.

Bil je to vedno milostni čas, kar pomeni, da je na tovrstnih srečanjih imel prste vmes tudi Bog. Zame je namreč prijatelj velik Božji dar, velika milost, ki mi je bila dana, čeprav si tega najbrž nisem zaslužil. Iz tega razloga so se potem prijatelji vedno znašli (in se še) v mojih večernih zahvalah, rad pa sem se jih tudi spomnil (tudi danes še) v molitvi. Seveda ob takšnih občasnih srečanjih nikdar ni šlo brez kake 'pozornosti'.

Velja pa tisti Prešernov izrek: “Dolgost življenja našega je kratka”. Ljudje smo šibki, krhki, omejeni in si izbiramo tudi to, komu bomo posvetili več časa, energije, ljubezni, potrpežljivosti... Skratka, pridemo do tega, da si izberemo, kateri so bolj prijatelji od drugih. Tu pa naletimo na prvo težavo - ne znamo biti neposredni. Ko se na kateri koli ravni v naši družbi zgodi neki izbor, se tistim, ki niso bili izbrani, to tudi jasno pove. Mi pa, nasprotno, nekaj slepomišimo, se izmikamo, govorimo o vremenu in drugih nepomembnih rečeh. Če nam nekdo ni všeč ali nam ni kaj preveč do njega, mu navadno tega ne jasno povemo, da ne bi povzročali bolečine in bi se izognili čustvenim izbruhom. A kje je tu ljubezen, ki “ne išče svojega”?

Pa tudi iskrenosti ne sme manjkati v nobenem odnosu. Znamo pred prijateljem biti taki, kakršni smo, brez nekih mask in igranja? To ne pomeni, da med nami ni skrivnosti, te vedno ostanejo, jih pa mora biti samo toliko, kolikor je nujno potrebno. Tako sem pred nekom res jaz, brez maske in igranja.

Koliko truda in časa je potrebno vložiti v naše odnose (prijateljstva), in vendar se splača in se obilno poplača. Ko vas bo naslednjič prijateljski glas poklical, da bi se srečala, prosim ne recite, da nimate časa (čeprav to drži, ker v tem primeru ima čas vas: -)). Čas imamo! Morda ne takoj, ampak čez kakšno uro. Morda ne danes, temveč jutri, a čas imamo. Vzemimo si čas za prijatelje, ker je to tudi čas za nas same. Ne bi rad, da bi komu izmed vas na stara leta v ušesih donela ljudska pesem: “Ti si ur'ce zamudila”.

Objavljeno v 2. številki priloge Bodi človek (Novi glas).

Ni komentarjev: