Misli iz knjige-intervjuja furlanskega duhovnika Pietrantonia Belline (Toni Beline).
“O semeniški vzgoji bi lahko govoril ure in
ure, saj imam še svež spomin na profesorje, ki so se zvrstili v trinajstih
letih. Spominjam se njihovih manij, njihove nadutosti, njihove nesposobnosti
poučevanja, ki je v nekaterih primerih bila popolna. Spominjam se strahu, ki
nam ga je kateri od njih vzbujal, krutosti, s katero so obravnavali najbolj
uboge fante, ki so že tako ali tako bili zaznamovani zaradi svojega družbenega
izvora, saj so po večini izhajali iz najbolj revnih družin ali iz najbolj
odročnih krajev. Namesto da bi jim pomagali pri rasti ali pri razvijanju
sposobnosti, so se prav obsesivno in sadistično spravljali nad ugotavljanje
njihovih slabih strani, z dramatičnim koncem, seveda. Človeku so odvzeli vse
samozaupanje in trdnost, počutil si se popolnoma nepomemben, umazan in slab. Ko
so ti odvzeli prepričanje vase, si se moral nujno oprijeti strukture, ki te je
upravičevala in plemenitila. Poleg tega so se spravili še nad čustvovanje, na
neki način so ti odvzeli srce. Spominjam se zelo žalostnega primera. Šlo je za
dedovanje in neki duhovnik si je z brati hotel razdeliti celo kuhinjski pribor.
Ko so se le-ti pritoževali nad takšnim pohlepom in neobčutljivostjo, je
ostarela mati dejala: ‘Ne razburjajte se nad njim, temveč nad duhovniki, ki so
ga vzgajali. Oni so tisti, ki so mu odstranili srce’.
Predvsem v začetku je med učitelji bilo le
malo takih, ki bi imeli diplomo, na splošno so namreč za profesorje postavili
tiste, ki so ob koncu študija imeli dobre ocene, pa seveda odlično oceno v
obnašanju.
Prva in najpomembnejša ocena je namreč bila iz
obnašanja. Navadno je bila vmesna in končna ocena popolno presenečenje, saj je
bila ocena obnašanja še bolj samovoljna od tiste pri izpraševanju pri katerem
koli študijskem predmetu. Nikdar nisi vedel, ‘kako si se odrezal’, ker so
profesorji ocene skrivali, v redovalnico pa so jih vpisovali šifrirano.
V obnašanju je vsak normalen bogoslovec vedno
moral imeti oceno deset. Če je bilo kaj narobe, so dali oceno deset minus, če
si bil nekoliko bolj nemiren, so ti lahko dali poleg desetke dva minusa. Če so
se jim pomanjkljivosti zdele resnejše, si lahko dobil oceno devet in pol. Oceni
devet in devet minus sta bili najnižji še dovoljeni oceni in prava znaka za
preplah, saj sta pomenila, da je za vogalom izključitev iz semenišča.
Ko sem pisal o ‘desetkanju v nasprotni smeri’,
sem se nanašal na način klanovanja s strani nadrejenih v prvi svetovni vojni,
ko so iz desetine izbrali enega in mu naprtili kazen. Morda je bila primerjava
z obsodbo na strelski vod v vojski pretirana, čeprav je izključitev iz
semenišča v tistih časih na neki način pomenila obsodbo na smrt, in sicer v
družbenem in psihološkem smislu. Zakaj pa v obratni smeri? Ker so v semenišču
predstojniki odstranili devet ljudi in prihranili po enega.
Najprej so odstranili tiste najbolj sposobne,
čeprav bi logika predstojnike morala voditi k temu, da bi tiste, ki jih je
narava najbolj obdarila, morali držati čim bolj blizu sebe, saj bi le tako
lahko dvignili splošno raven v Cerkvi. Nasprotno pa so ti bili najbolj na udaru
– v semenišču se izključitve niso bali najbolj neumni ali najbolj zaspani,
temveč najpametnejši in najbolj živahni”.
V letniku pre Tonija je v začetku bilo 75
bogoslovcev, do konca pa jih je prišlo le 11, leto kasneje pa jih je začelo
115, do konca jih je prišlo manj kot 10. S kakšnim pogumom lahko prosimo
Gospoda, naj pošlje delavcev v svojo žetev, če so jih pa toliko na tako lahek
način zapravili?
“Neki duhovnik je na srečanju s škofom to
primerjal s tovarno avtomobilov Fiat in vprašal, kako bi taka tovarna lahko
poslovala, če bi na vsakih sto izdelanih avtomobilov devetdeset uničili?
Nadškof Battisti je dejal, da ne moremo primerjati tovarne Fiat in semenišča in
na ta način seveda ni odgovoril na vprašanje, ker tudi ni mogel. Da sedaj
prosimo za nove poklice, potem ko smo se tolikim tako zlahka odrekli, je
neverjetna predrznost.
Prazno semenišče je seveda težko gledati, ker daje
občutek konca nekega obdobja. Toda meni zaradi tega, ker se določena semenišča
zapirajo, ne gre na jok, kakor tudi ne obžalujem, da so se zaprla
koncentracijska in prevzgojna taborišča”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar